Brigito Bračko in njeno družino je Bali sprva poklical že leta 2019, nato pa sta se z možem odločila, da si tam poskusijo ustvariti malce drugačno življenje. Za začetek so se odločili za krajše poglavje desetih mesecev, nato pa se je to spontano podaljšalo in še vedno traja.
V obmorskem Cangguju živijo že pet let, sin Luka tam obiskuje mednarodno šolo, Brigita pa je svoje delo prilagodila življenju na drugem koncu sveta. Ukvarja se s hipnoterapijo, sodeluje s podjetji ter pripravlja treninge s področja razvoja čustvene inteligence, večinoma za naročnike iz Singapurja in z Bližnjega vzhoda.
Bali jih je pritegnil predvsem zaradi drugačnega načina življenja, odprtosti ljudi in občutka povezanosti. Čeprav jih ob prihodu ni vse navdušilo – Brigito so zmotili predvsem odnos do odpadkov, kaotičen promet in nenadzorovan razvoj turizma –, so sčasoma tam našli občutek doma.
Brigita pravi, da dolgo ni pogrešala ničesar, danes pa jo ob obisku slovenskih trgovin presenetita predvsem velika izbira in dostopnost živil, ki so na Baliju pogosto draga ali težje dosegljiva. Veliko bolj kot o stvareh pa jo je življenje v tujini naučilo ceniti povezanost, pristne odnose in druženje, ki se ne vrti le okoli dela. Prav občutek skupnosti, medsebojne podpore in lahkotnejšega odnosa do življenja je tisto, kar bi po njenem mnenju lahko bolj posnemali tudi Slovenci.
Foto: Osebni arhiv
Od začetnega razočaranja do kraja, ki je postal dom
Kako se je začelo pisati vaše poglavje z Balijem?
Na Baliju smo bili prej samo enkrat, leta 2019, za dva tedna. To je bil en tak hitri, spontani dopust, nič kaj planiran. Takrat sem imela res ogromno dela in sem rekla, da moram nekam iti, ker tako ne gre več. Mož je izbral Bali, in smo šli, čisto brez nekih posebnih priprav ali česarkoli.
Prva izkušnja me je malo razočarala. Glede na to, da sem bila takrat v svetu joge, sem pričakovala neko zelo spiritualno izkušnjo. Potem pa sem bila razočarana, ker so vse vodili tujci in zdelo se mi je zelo turistično, brez neke pristnosti. Ampak narava je bila čudovita.
Konec leta 2019 sva se z možem začela pogovarjati, če bi tudi mi poskusili živeti v tujini. Spoznala sva veliko ljudi, ki so živeli zunaj svoje države, in naju je to zelo pritegnilo. Ob začetku covida-19, ko je bilo vseh potovanj konec, sva še bolj začela razmišljati: kaj pa če bi res nekam šli? Potem se je vse začelo seliti na splet in na koncu sva sprejela odločitev, da gremo za deset mesecev. Sin je bil takrat v drugem razredu, zato sva rekla, da mu eno leto ne bo povzročilo neke velike škode. Če gre v mednarodno šolo, lahko po enem letu normalno pride nazaj. Odločali smo se med tremi destinacijami – Balijem, Vietnamom in Kostariko – in na koncu izbrali Bali.
Izbrali smo tudi kraj, v katerem prej sploh še nismo bili, Canggu, ker je bilo vse odvisno od šole. Tam sva našla najboljšo mednarodno šolo, kjer se zadržuje največ skupnosti tujcev, ki tam živijo. Tako smo se odločili za Canggu, čeprav ga prej sploh nismo poznali. Preselili smo se s kovčki, prišli tja in si rekli: “Okej, tukaj smo.” Canggu je obmorski kraj, ki se je v zadnjih letih izjemno razvil. Ko smo prišli, je bil še precej nerazvit in pristen. Potem pa so turizem in vse ostalo res eksplodirali. V teh štirih letih se je zelo spremenil.
Foto: Shutterstock
Prvotni načrt je bil, da ostanete le deset mesecev? Kdaj ste začutili, da bi to lahko postal vaš novi dom?
Tako je. Tudi hišo smo najeli za deset mesecev. Ideja je bila, da poskusimo in potem vidimo, kako bo. Načrt je bil, da se junija vrnemo v Slovenijo. Če bi se v tem času odločili za vrnitev, bi Luka nadaljeval šolanje in življenje bi šlo naprej. Ampak stvari so se tam začele odvijati drugače. Zelo hitro smo prišli do občutka, da bi vseeno še ostali.
Zdelo se nam je, da deset mesecev ni dovolj, da neki kraj res začutiš kot dom. V tem času si še vedno malo turist. Potem so se začele odpirati različne priložnosti. Tudi investirali smo v nekaj vil, ki smo jih zgradili. Ko smo začeli ta projekt, je bilo jasno, da bomo bivanje podaljšali.
Potem pa je Bali kar naenkrat postal naš dom. Zdaj se sploh ne sprašujemo več, ali bomo ostali še eno leto. To je pač naše življenje.
Luka je zdaj star 12 let in si želi šolanje zaključiti na Baliju. Hodi v mednarodno šolo, kjer greš v isti šoli vse do konca. Nimajo ločene osnovne in srednje šole. Zdaj je zaključil Year 7, potem gre v Year 8 in vse do Year 13. Ta zadnji letnik je pravzaprav primerljiv z našo maturo. Opravijo mednarodno maturo, potem pa se lahko vpišejo praktično kamorkoli. Na katerikoli college ali kamorkoli bo takrat pač želel iti, če bo še obstajal (smeh, op. p.).
Torej, celotno šolanje poteka v angleščini?
Ja, vse poteka v angleščini. Ko je prišel tja, skoraj ni znal angleško. Bil je na ravni drugega razreda – poznal je živali, znal naročiti sok, to pa je bilo bolj ali manj vse. To je bila kar pestra izkušnja, ker je prišel v šolo praktično brez znanja jezika. Imel pa je srečo v nesreči, da na šoli ni nobenega Slovenca. Tako ni imel nikogar, s komer bi govoril slovensko. Pri večjih skupnostih, recimo Rusih, se pogosto družijo med seboj in je potem težje usvojiti angleščino. On pa je v treh mesecih tekoče govoril angleško. To je bilo res neverjetno.
Foto: Osebni arhiv
Kako zahtevna je bila sama selitev? Administracija, vizumi … Je bilo to zapleteno?
Pravzaprav se mi ni zdelo tako težko. Na Baliju imajo sistem vizumov precej enostaven. Sploh s slovenskim potnim listom gre vse zelo gladko. Mi smo prišli s turističnim vizumom. Luka je dobil študentski vizum, ampak starši niso vezani nanj, tako da je to popolnoma ločeno.
Midva sva imela turistični vizum, ki velja najprej 30 dni, potem ga podaljšaš na 60 dni, nato greš za kratek čas iz države in ga lahko spet podaljšaš. Skratka, sistem je precej preprost. Midva sva sicer že pred odhodom imela možnost pridobiti investitorski vizum. To pomeni, da si partner v podjetju oziroma imaš svoje podjetje, zato kot investitor dobiš vizum za dve leti. To sva si potem tudi precej hitro uredila. Mislim, da sva se odločila predvsem zato, da nama ne bi bilo treba ves čas potovati sem in tja zaradi turističnega vizuma. Tudi če bi se vrnila v Slovenijo, bi pač izgubila eno leto veljavnosti vizuma, ampak to je bilo vse. Tako da sva si to uredila in ni bilo večjih težav. Tudi iz slovenskega sistema sva presenetljivo enostavno izstopila. Odpoveš zdravstveno zavarovanje, prekineš vse vezi s Slovenijo in nisi več davčni rezident Slovenije.
Je bilo tudi to tako preprosto urediti?
Presenetljivo preprosto. Res sem si mislila: “Čakaj malo, kako?”
Slovenija vas je tako zlahka predala Baliju?
Ja. Nihče te niti ne vpraša, kam greš ali kaj boš počel. Samo ekonomskih vezi ne smeš več imeti s Slovenijo. Ne smeš prejemati plače, otrok ne sme biti vpisan v šolo, ne smeš uporabljati javnega zdravstva oziroma drugih javnih storitev. Ko vse to prekineš, pošlješ en kratek dopis z dvema ali tremi stavki, da odhajaš iz Slovenije in da ne boš več davčni rezident. Potem pa ti preprosto odgovorijo: “V redu.”
Kako pa je z zdravstvom na Baliju?
Zdravstvo je pravzaprav zelo dobro urejeno. To je mogoče ena od stvari, glede katere imajo ljudje največ pomislekov. Mi imamo mednarodno zavarovanje Genki, ki je namenjeno prav tujcem. V Sloveniji smo se takrat trudili najti zavarovanje, ki bi krilo slovenske državljane, ki živijo v tujini, pa nikakor nismo našli ustrezne rešitve. Potem smo sklenili zavarovanje Genki, ki deluje tako, da vse, kar potrebuješ, najprej plačaš sam, potem pa dobiš povrnjene stroške. Če gre za večje posege, recimo operacijo, pa se zavarovalnica neposredno poveže z bolnišnico in je vse avtomatsko krito. Tako da ni nekih zapletov. Za manjše stvari, recimo 50 ali sto evrov, pač plačaš in potem dobiš denar nazaj.
Kar zadeva zdravstvo, sem zelo zadovoljna. Res je, da uporabljamo zasebne ustanove, ampak veliko je novih bolnišnic in oskrba je res zelo dobra. Všeč mi je tudi to, da so zelo iskreni.
Če česa ne zmorejo, recimo če si kdo zlomi zapestje, bodo brez težav rekli: “Tega res ne bi delali tukaj, raje pojdite v Singapur ali na Tajsko.” To se mi zdi zelo korektno. Na srečo nimamo veliko izkušenj z zdravstvom, trkam na les, ampak kolikor smo imeli izkušenj mi in naši prijatelji, je vse zelo enostavno in učinkovito.
Foto: Shutterstock
Ni zgolj raj: izzivi življenja na priljubljenem otoku
Kaj vas je najbolj presenetilo pri življenju na Baliju, tako v pozitivnem kot negativnem smislu?
V negativnem smislu težko rečem, da me je kaj posebej presenetilo, ker smo že prej veliko potovali in smo vedeli, kam gremo. Azija je pač zelo specifična. Kar večino ljudi preseneti, je umazanija ob cestah oziroma odnos do odpadkov.
Mene še danes preseneti, ko se peljem z domačinom. Spije kokakolo in plastenko vrže skozi okno. Tega res ne morem razumeti. To je verjetno ena taka negativna stvar. Je pa zanimivo, ker se človek na marsikaj navadi. Včasih se kar zalotim, da stvari sploh več ne opazim. Potem pridejo obiskovalci in se zgrozijo, jaz pa si mislim: “Aha, ja, saj res.” Zadnjič, ko smo prišli v Slovenijo, sem razmišljala, kako bi bilo, če bi sem pripeljala 50 Indonezijcev. Ali bi oni sploh opazili, da tukaj ni niti ene smeti, da je vse tako zeleno in urejeno? Sploh ne vem, ali imajo to zavedanje. Mislim, da sem razvila neko toleranco do različnih stvari. Včasih mi je bilo na potovanjih zelo težko, če se mi je kaj zdelo umazano. Res sem imela velike težave s tem.
Ena stvar, ki je pa res ne maram: še vedno se dogaja, da ljudje sežigajo smeti. To je nekaj, kar mi res ni všeč. Ko se pelješ mimo na motorju in vdihavaš ta dim, ni prijetno. Takrat kar zadržuješ dih.
Druga stvar je promet. To je pač azijski promet. Ni veliko pravil, ni semaforjev, ni znakov, pa se vse nekako reši z nasmehom. To mi je pa pravzaprav zelo všeč. Če kdo med vožnjo zatrobi, ne pomeni, da te krega ali da je jezen. Samo opozori te, da je tam. Potem se malo nasmehneš, pokažeš, kdo bo šel prvi, in je stvar rešena. Vse je zelo prijazno.
Malo drugače kot pri nas.
Ja. Če pa govorim o pozitivnih stvareh, bi rekla predvsem prijaznost ljudi. Nasmešek je res povsod. Te njihove ustrežljivost, toplina in prijaznost se mi zdijo nekaj, kar v Evropi pogosto manjka. Verjetno zato, ker smo vsi preveč obremenjeni, pod stresom in vsak v svojih skrbeh. Potem zmanjka prostora za nasmeh in za drugega človeka. Na Baliju pa ljudje še vedno živijo zelo pristno. Njihova vera, hinduizem, je na prvem mestu. To jim je res pomembno in mislim, da se potem to odraža tudi v njihovem odnosu do ljudi in življenja nasploh.
Foto: Osebni arhiv
Ste tudi sami kaj prevzeli iz hinduizma?
Hinduizem mi je bil vedno blizu. Nisem religiozen človek, ampak glede na to, da sem poučevala jogo in se veliko ukvarjala s temi stvarmi, mi je ta religija nekako vedno ustrezala. Rada imam njihove navade in običaje. Predvsem pa se mi zdi ena stvar res pomembna in mislim, da bi se lahko ves svet nekaj naučil od Balija oziroma od Indonezije nasploh: Indonezija je približno 95-odstotno muslimanska država, Bali pa je skoraj v celoti hindujski.
Ko vidiš sobivanje treh religij – hinduizma, islama in katolištva, ki ga je sicer malo –, je res neverjetno, kako spoštujejo drug drugega. Če ima musliman svoj praznik, bodo hindujci brez težav prevzeli njegovo delo v trgovini, lokalu ali kjerkoli drugje. To razumevanje različnih navad in običajev, ki so lahko popolnoma drugačni od tvojih, je res neverjetno.
Mislim, da bi se lahko vsi naučili tega, da je lahko vse prav, da ni vedno pomembno, kdo ima prav, kdo je boljši ali slabši. To se mi zdi res ena velika lekcija.
Omenili ste, kako zelo se je Bali v zadnjih letih spremenil. Se je množični turizem res zelo razširil?
Ja. Saj je bil Bali že prej ena najbolj priljubljenih destinacij na svetu. Če pogledaš svetovne lestvice, je skoraj vedno med desetimi najbolj obiskanimi destinacijami. Razvoj je bil zelo hiter. Sam razvoj sicer ni problem, če je nadzorovan. Težava je, da je to še vedno država tretjega sveta, kjer ni veliko regulacije.
Marsikaj, kar je sicer prepovedano, se da urediti z denarjem. Korupcije je precej. Zaradi tega se je uničilo veliko zemljišč. Gradilo se je na območjih riževih polj, čeprav je bilo jasno določeno, da tam gradnja ni dovoljena. Zdaj sicer poskušajo to omejiti.
Mislim, da se na teh območjih ne gradi več in da skušajo stvari urediti, ampak škoda je že bila narejena. Upam, da se bo vsaj tukaj ustavilo. Problem je tudi v tem, da riževa polja niso samo polja. Povezana so z zelo starim namakalnim sistemom, ki poteka iz višjih predelov in je vse med seboj povezano. Ko ta sistem enkrat prekineš, ne moreš več preprosto podreti hiše in pričakovati, da bo tam spet riževo polje. Tudi glede gradnje ni bilo skoraj nobenih pravil. Hiše stojijo dobesedno stena ob steni. To je ena od težav, s katerimi se zdaj soočajo.
Foto: Shutterstock
Med poceni kosili in dragimi uvoženimi izdelki
Je kaj takega, kar pogrešate iz Slovenije?
Dolgo sem govorila, da ne pogrešam ničesar. Potem pa sem šla nekajkrat v supermarket in videla, koliko izbire imamo v Sloveniji. Takrat sem si rekla: “To pa res pogrešam.” Res sem bila šokirana, ko sem prišla v Spar. Deset vrst mleka. Na Baliju pa imaš praktično eno. No, malo pretiravam – dve. Eno lokalno in eno uvoženo. Takšne izbire tam preprosto ni.
Supermarketi so tudi zelo dragi. Vse, kar je uvoženo, stane ogromno. To je prav zanimiv paradoks, ker je Bali sicer zelo poceni. Če greš jest ven, je res ugodno. Če pa želiš kupiti recimo grški jogurt, boš zanj plačal štirikrat več kot v Sloveniji. Tako da veliko jemo zunaj.
Koliko vas stane obrok zunaj, za vso družino?
Če gremo na večerjo, ne zdaj nekam na nekaj prestižnega, ampak na čisto običajno večerjo, na kakšno lokacijo, ki jo kot tujec že poznaš in veš, da je dobra, imajo pa mogoče še kakšno promocijo, nas večerja za vse tri stane okoli 18 evrov. Res se ti skoraj ne splača kuhati.
Verjetno pa so lokalne stvari, recimo sadje in zelenjava, zelo poceni?
Absolutno. Na tržnici sta zelenjava in sadje zelo poceni. Njihove lokalne jedi pa so nekoliko omejene. Jedo riž z zelenjavo in piščancem, pripravljen na različne načine. Njihova kulinarika je zelo enostavna in preprosta, ampak imajo zelo dobre jedi. Razponi v cenah so res veliki. Lokalci jedo na svojih lokalnih tržnicah, kjer obrok stane recimo en evro. Res je zelo poceni, ker so tudi njihove plače temu primerne. Za nas pa v kakšni zahodnjaški restavraciji obrok stane okoli pet evrov. To je neka običajna cena, lahko je manj, lahko tudi več. Tako da so med priseljenci in lokalnim prebivalstvom res velike razlike.
Foto: Osebni arhiv
Ko postane 35 stopinj nekaj povsem običajnega
Se pogosto vračate v Slovenijo?
Enkrat na leto. Običajno pridemo poleti, ko ima Luka počitnice. Ima približno mesec in dva tedna počitnic, letos začne šolo že 3. avgusta. Prvo oziroma drugo leto smo prišli tudi decembra. Ko smo se odločili, da bomo bivanje podaljšali, smo prišli še za božič, ker si je Luka tega želel. Potem pa smo ugotovili, da nam to vreme res ne ustreza in da nima smisla iti z 32 stopinj v dež.
Kakšno je tam vreme skozi vse leto?
Vreme je glede temperatur načeloma vse leto podobno. Razlika je samo med deževno in suho dobo. Zdaj je suha doba, deževna pa se začne konec oktobra oziroma v začetku novembra in traja nekje do začetka marca. Ko se začne deževna doba, običajno dežuje zvečer, čez dan pa je lahko čisto lepo. Tudi ko dežuje, temperatura ostane enaka. Ne ohladi se tako kot v Sloveniji.
Najbolj kritično je običajno konec decembra, ko lahko tudi dva tedna skoraj neprestano dežuje. Potem se stanje počasi spet umiri. Večinoma dežuje ponoči. Če pride kakšen ciklon, pa se lahko zgodi, da tri dni dežuje nekoliko močneje. Ampak življenje se zaradi tega ne ustavi. Vsi se še vedno vozijo z motorji, samo dežni plašč si oblečeš in greš. Ker je temperatura ves čas enaka, ni tako hudo.
Foto: Osebni arhiv
Je pa verjetno lažje, ker vse leto nosite praktično enaka oblačila?
Ja, absolutno. To je res velika prednost. Kratki rokavi, kratke hlače … Dolgih oblačil skoraj ne uporabljamo. Mi živimo ob morju, kar je tudi pomembna razlika. Bali ima zelo raznoliko mikroklimo. Pri nas je vedno zelo vroče, če pa greš 20 kilometrov proti Ubudu, mene zvečer že kar zebe in si moram nekaj obleči. Okoli vulkanov in v gorah pa so lahko temperature tudi okoli 15 stopinj, tako da je tam že precej hladno.
Kako prenašate vročino? V Sloveniji smo trenutno ponovno sredi vročinskega vala in ni ravno prijetno …
Zanimivo mi je, kako se v Sloveniji zdaj vsi pritožujejo nad vročino. Ampak mi smo ji izpostavljeni vse leto in že toliko let, da se je telo enostavno navadilo. Seveda imamo klimo, predvsem v spalnicah, ker brez nje res težko spiš. Mislim, da se telo nekako prilagodi. Če bi mi prej kdo rekel, da bom ob 12.00 na 35 stopinjah igrala padel, bi mu rekla, da je nor. Zdaj je to na Baliju zelo priljubljen šport in ga vsi igramo.
Nam je vročina postala čisto normalna. Navadiš se, telo se navadi. Pomaga izpostavljenost, kaj več pa verjetno težko narediš. V Sloveniji pa so velika temperaturna nihanja. Preživiš zimo, ko so temperature pod ničlo, potem pa pride vročina. Telo se na to težko tako hitro prilagodi. Če bi bili vročini izpostavljeni ves čas, bi bilo drugače.
Koliko stopinj imate na Baliju običajno čez leto?
Večinoma čez 30. Nekje okoli 33 stopinj. V suhi dobi je nekoliko hladneje, kar pomeni okoli 30 do 32 stopinj čez dan. V deževni dobi pa je lahko 35 ali 36 stopinj. Takrat tudi zvečer temperatura ne pade pod 30 stopinj. Zdaj, v suhi dobi, pa se zvečer spusti na okoli 27 stopinj. To je za nas že hladno in se moraš bolj obleči.
Foto: Osebni arhiv
Lekcija Balija: več povezanosti in manj obremenjenosti
Imate kakšen načrt, do kdaj boste ostali na Baliju?
Nimamo nobenega konkretnega načrta, čisto smo odprti. Trenutna želja je, da ostanemo na Baliju, dokler Luka ne konča šole. To je tudi njegova želja, ker se nikakor ne želi več vrniti v slovensko šolo. V resnici zdaj že precej slabo govori slovensko. Ne obvlada slovnice, ne pozna vseh izrazov. Edini stik s slovenščino so naši pogovori doma, pa še ti so pogosto mešanica angleščine in slovenščine. Tudi ko gremo ven na večerjo, smo pogosto s prijatelji in vsi govorimo angleško. Vrnitev v slovensko šolo bi bila zanj zelo težka, ker bi se moral najprej sploh dobro naučiti jezika.
Želja je torej, da tam konča šolo, potem pa bomo videli, kam nas bo odnesel svet – kam bo šel on in kam bova šla midva. Glede tega smo res odprti. Rekla sva, da se bova potrudila, da mu omogočiva, karkoli si bo želel. Če se bo želel vrniti v Evropo, super. Lahko gre tudi v Avstralijo, kamor gre veliko mladih, ker je blizu, ali pa v Ameriko. Možnosti so zelo raznolike.
Kaj bi po vašem mnenju morali Slovenci prevzeti od načina življenja na Baliju?
Predvsem bi se morali več družiti in si vzeti več časa za kakovostna druženja, ki niso ves čas obremenjena s pogovori o službi in delu. V naši skupnosti na Baliju tega skoraj ni. Zanimivo je, da te tukaj zelo dolgo nihče ne vpraša, kaj delaš. Pri prijateljih, s katerimi se družimo, to skoraj nikoli ni tema pogovora. V Sloveniji pa se mi zdi, da te vsak najprej vpraša, kako ti je ime, takoj zatem pa: “Kaj pa delaš?”
Foto: Osebni arhiv
In te na podlagi tega morda nekoliko definirajo …
Tako je. Takoj te nekam uvrstijo, kam sodiš. Na Baliju pa se temu vprašanju nekako vsi izogibajo. Pravzaprav ne gre za to, da bi se mu namenoma izogibali, ampak preprosto ni tako pomembno. Verjetno tudi zato, ker priseljenci tukaj ne živimo tako, da bi zjutraj vstali, odšli v službo in se zvečer vrnili domov. Način življenja je povsem drugačen. Nekaterim sploh ni več treba delati, ker so imeli podjetja, jih prodali in zdaj živijo od obresti. Drugi imajo investicije, ki jim prinašajo denar.
Zelo malo pogovorov se vrti okoli dela. Zavedam se, da je to nekakšen mehurček in da tak način življenja ni povsem običajen. Tega v Sloveniji ne moreš kar prenesti, saj ljudje hodijo v službo in živijo drugače. Bi pa lahko bilo nekoliko manj teh pogovorov o delu.
Zdi se mi tudi, da je v Sloveniji veliko negativnih pogovorov, kaj vse je slabo, kaj je narobe. Lahko bi bilo več veselja in druženja. Saj nam je lepo, v resnici nam je dobro. Premalo se zavedamo, koliko stvari je lepih, urejenih in kako dobro pravzaprav živimo.
Ko gremo v kakšno drugo državo, pa to toliko bolj opazimo …
Zdi se mi, da nam manjka več pristnih vezi in manj škodoželjnosti. Predvsem pa občutek, da si del skupnosti, ki te podpira. Na Baliju te ta občutek zelo močan. Tukaj nimamo svojih primarnih družin, zato smo si vsi nekako družina. Smo skupnost in imamo drug drugega. Če se komu kaj zgodi, lahko računa na podporo drugih. Čisto samoumevno je, da bo nekdo vsak dan hodil hranit tvojo mačko, ti pa boš drugič zanj naredil, karkoli bo potreboval. Ta stik med ljudmi je res zelo močan.
Torej predvsem povezanost?
Ja, povezanost. Rekla bi, da je prav to nekaj, kar nam manjka. S povezanostjo pa pridejo tudi več zadovoljstva in nasmeški na obraz.
Preberite tudi: