Predstavljajmo si hipotetični scenarij običajnega jutra leta 2030. V manjšem slovenskem kraju prvi avtobus ne odpelje. Vozilo je sicer brezhibno, cesta prevozna, potniki čakajo, vendar prevoznik ni našel voznika. V bližnjem mestu se gradnja stanovanjskega bloka znova zavleče, ker izvajalcu primanjkuje zidarjev, tesarjev in monterjev. Nekaj kilometrov stran družina išče pomoč za ostarelega družinskega člana, ki je do oskrbe upravičen, denar v sistemu je zagotovljen, človeka, ki bi prišel na njegov dom, pa ni.
To ni opis konkretnega dogodka niti napoved, da se bo prav takšno jutro zagotovo zgodilo. Je pa povsem mogoč prikaz tega, kako se pomanjkanje delovne sile iz gospodarske statistike preseli v vsakdanje življenje.
Kadrovske krize praviloma ne prepoznamo po dnevu, ko bi se celoten sistem nenadoma ustavil. Najprej se podaljšujejo čakalne dobe, spreminjajo se vozni redi, zmanjšuje se število linij, zapirajo se posamezni oddelki, kopičijo se nadure in prestavljajo roki. Storitev uradno še obstaja, ampak se vse bolj oddaljuje od prebivalcev.
Ključne številke
– 2.138.066 prebivalcev naj bi imela Slovenija 1. januarja 2030.
– 24,2 odstotka prebivalcev naj bi bilo starejših od 65 let.
– 6,6 odstotka prebivalcev naj bi bilo starejših od 80 let.
– 20.300 prostih delovnih mest je bilo v Sloveniji v prvem četrtletju 2026.
– 5,1-odstotna stopnja prostih delovnih mest je bila v gradbeništvu, največ med vsemi dejavnostmi.
– 42.339 pozitivnih dovoljenj oziroma soglasij za delo tujcev je bilo izdanih leta 2025.
Viri podatkov: Surs – EUROPOP2025, Zavod RS za zaposlovanje
Prebivalcev bo skoraj toliko kot danes, razmerje med generacijami pa bo drugačno
Najnovejši rezultati projekcij EUROPOP2025, ki jih je pripravil Eurostat za vse države članice EU, kažejo, da naj bi imela Slovenija leta 2030 okoli 2,138 milijona prebivalcev. A število prebivalcev samo po sebi ne kaže na demografski prelom. Pomembnejša je starostna sestava.
Leta 2030 naj bi bilo 62,6 odstotka prebivalcev starih od 15 do 64 let, 24,2 odstotka pa 65 let ali več. Starejši od 80 let naj bi predstavljali 6,6 odstotka prebivalstva. Leta 2025 je delež starejših od 65 let znašal nekaj več kot 22 odstotkov. Slovenija se bo torej že v petih letih opazno postarala.
Foto: STA
Če deleže preračunamo v približno število ljudi, bo leta 2030 v Sloveniji okoli:
– 1,34 milijona prebivalcev, starih od 15 do 64 let,
– 517 tisoč prebivalcev, starejših od 65 let,
– 141 tisoč prebivalcev, starejših od 80 let.
Gre za zaokrožen izračun na podlagi skupnega števila prebivalcev in deležev iz projekcije Sursa. Starostne skupine od 15 do 64 let ne smemo enačiti z delovno aktivnim prebivalstvom, saj vanjo sodijo tudi dijaki, študenti, brezposelni, nezmožni za delo in drugi neaktivni prebivalci. Pokaže pa velikost bazena, iz katerega trg dela praviloma pridobiva večino zaposlenih.
Pomembno je tudi metodološko opozorilo. Projekcija ni gotova napoved, ampak eden od možnih scenarijev. Temelji na predpostavkah o rodnosti, umrljivosti in migracijah, ki se lahko spremenijo. Kljub temu je smer razvoja jasna – delež starejših raste, demografski pritisk na delovno silo in javne storitve pa se povečuje.
Brezposelni so, toda to še ne pomeni, da je na voljo ustrezen kader
Na prvi pogled se zdi protislovno. Slovenija ima več deset tisoč registriranih brezposelnih, podjetja in javne ustanove pa trdijo, da ne morejo najti ljudi.
Leta 2025 je bilo pri zavodu za zaposlovanje v povprečju mesečno registriranih 45.410 brezposelnih. Julija letos je bilo brezposelnih 43.257 oseb. Toda zavod obenem ugotavlja, da je na trgu primanjkovalo ljudi z ustreznim strokovnim znanjem, veščinami in spretnostmi. Premalo je bilo tudi kandidatov, ki bi bili pripravljeni sprejeti slabše plačana dela.
Zavod opozarja tudi na strukturo brezposelnosti. Med brezposelnimi je veliko starejših, nižje izobraženih in dolgotrajno brezposelnih oseb. Posameznike lahko pri zaposlovanju hkrati ovirajo zdravstvene omejitve, pomanjkanje ustreznih znanj, oddaljenost od delovnega mesta, skrb za družinske člane ali dolgotrajna odsotnost s trga dela. Človeka iz evidence zato ni mogoče preprosto razporediti na katerokoli prosto mesto.
Tudi podatki Sursa kažejo, da je povpraševanje po novih zaposlenih veliko. V prvem četrtletju 2026 je bilo prostih približno 20.300 delovnih mest, 12,2 odstotka več kot četrtletje prej. Skoraj polovica vseh prostih mest je bila v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu in trgovini. V primerjavi z istim obdobjem leta 2025 se je število prostih mest v gradbeništvu povečalo za približno 640.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v najnovejšem junijskem poročilu slovenski trg dela opisuje kot napet. Pomanjkanje delavcev po njegovi oceni spodbuja močno rast plač, staranje prebivalstva pa povečuje srednjeročne pritiske na javne finance in ponudbo dela.
Kdo bo skrbel za starejše?
Najbolj neposredno bo demografski preobrat občutil sistem zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe.
Več starejših ne pomeni le večjega povpraševanja po posteljah v domovih za starejše. Pomeni več potrebe po oskrbi na domu, zdravstveni negi, patronaži, fizioterapiji, osebni asistenci, prilagojenih prevozih in podpori svojcem.
Poklicni barometer zavoda za zaposlovanje za leto 2026 med poklici v primanjkljaju navaja bolničarje-negovalce, osebne asistente, socialne oskrbovalce, strokovne sodelavce in strokovnjake za zdravstveno nego, fizioterapevte ter zdravnike splošne medicine in specialiste. Kadrovska vrzel torej ni omejena na eno samo ustanovo ali stopnjo izobrazbe, temveč sega po skoraj celotni verigi zdravstvene in socialne oskrbe.
Foto: Ana Kovač
Tudi Evropska komisija v poročilu o Sloveniji za leto 2026 ugotavlja, da država še naprej občuti pomanjkanje delavcev predvsem v zdravstvu, socialnem varstvu in dolgotrajni oskrbi. Kot možne odgovore izpostavlja izboljšanje privlačnosti teh zaposlitev, privabljanje tujih strokovnjakov, hitrejše priznavanje kvalifikacij ter dodatno usposabljanje odraslih.
Največje tveganje ni nujno, da bi sistem formalno prenehal obstajati. Verjetneje je, da bo pravica zapisana v zakonu, dejanska dostopnost pa bo odvisna od razpoložljivosti izvajalca in kraja bivanja.
Če oskrbovalca ni, morajo del manjkajočega dela prevzeti svojci. Nekdo zmanjša delovni čas, zavrne napredovanje ali začasno zapusti zaposlitev, da lahko skrbi za starša ali partnerja. Pomanjkanje ljudi v oskrbi tako lahko posredno zmanjšuje ponudbo delovne sile tudi v drugih dejavnostih.
Premožnejša gospodinjstva lahko del vrzeli zapolnijo z zasebno pomočjo. Druga morajo čakati ali oskrbo opraviti sama. Kadrovska kriza zato hitro postane tudi vprašanje socialne neenakosti.
Kdo bo gradil stanovanja?
Gradbeništvo je dejavnost, pri kateri se seznam poklicev v primanjkljaju bere skoraj kot seznam vseh ljudi, potrebnih za nastanek stavbe.
Zavod za zaposlovanje med deficitarne poklice uvršča gradbene inženirje in tehnike, gradbene nadzornike, betonerje in železokrivce, zidarje, tesarje, krovce, izolaterje, pleskarje, polagalce podov, izvajalce suhomontažne gradnje, upravljavce strojev za zemeljska dela ter upravljavce žerjavov in dvigal. Primanjkuje tudi delavcev za preprosta dela v gradbeništvu.
Surs je v prvem četrtletju letos v gradbeništvu izmeril 5,1-odstotno stopnjo prostih delovnih mest, najvišjo med vsemi področji dejavnosti. Ob tem Evropska komisija ocenjuje, da bo skupna vrzel v gradnji stanovanj v Sloveniji med letoma 2025 in 2035 znašala skoraj 63 tisoč stanovanj. Komisija med razlogi za omejeno ponudbo navaja več dejavnikov, med drugim upravne postopke, pomanjkanje ustreznih zemljišč in nezadostno izkoriščenost obstoječega fonda. Kadrovsko pomanjkanje torej ni edini vzrok za stanovanjski problem, bo pa izvajalska zmogljivost pomemben omejitveni dejavnik.
Stanovanjske politike zato ni mogoče ločiti od kadrovske politike. Zemljišče, gradbeno dovoljenje in zagotovljen denar še ne pomenijo dokončanega stanovanja. Med načrtom in ključem vhodnih vrat je vrsta ljudi, ki morajo objekt projektirati, zgraditi, napeljati, opremiti in pregledati.
Foto: Bojan Puhek
Ko je ekip premalo, izvajalci izbirajo med projekti. Roki se podaljšujejo, ponudbene cene rastejo, naročniki pa težje pridobijo dovolj konkurenčnih ponudb. Za isto delovno silo tekmujejo stanovanjska gradnja, obnova cest in železnic, popoplavna sanacija, energetske prenove in drugi javni projekti.
Montažna gradnja, sodobnejši stroji in boljša organizacija lahko povečajo produktivnost v gradbeništvu. Ne morejo pa povsem odpraviti potrebe po usposobljenih delavcih na gradbišču.
Kdo bo sedel za volan?
Med poklici, za katere zavod za zaposlovanje napoveduje primanjkljaj, so tudi vozniki avtobusov ter vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev. V poslovnem načrtu za leto 2026 zavod voznike uvršča med poklice, po katerih se pričakuje največje povpraševanje. Promet je bil tudi med dejavnostmi, v katerih so imeli delodajalci leta 2025 večje težave pri zaposlovanju.
Avtobusna povezava je lahko določena v koncesijski pogodbi in vpisana v vozni red, vendar obstaja šele takrat, ko ima prevoznik dovolj voznikov, da jo izvede.
Pomanjkanje je mogoče nekaj časa blažiti z nadurami, prerazporejanjem zaposlenih in prilagajanjem razporedov. Toda takšni ukrepi imajo mejo. Dolgotrajne kadrovske težave lahko najbolj prizadenejo manj obremenjene, zgodnje, večerne ali podeželske povezave, pri katerih je izvedba že sicer dražja.
Posledice niso samo prometne. Brez zanesljivega javnega prevoza so starejši, mladi in ljudje brez avtomobila bolj odvisni od svojcev. Delodajalci zunaj večjih mest težje dobijo zaposlene, prebivalci manjših krajev pa težje pridejo do šole, zdravnika ali službe.
Tujci niso rezerva brez dna
Slovenija je pomanjkanje domače delovne sile v zadnjem desetletju v veliki meri blažila z zaposlovanjem priseljencev, predvsem iz držav Zahodnega Balkana.
Zavod za zaposlovanje ugotavlja, da pomanjkanje delovne sile in ustreznih znanj vse bolj omejuje produktivnost, konkurenčnost in nemoteno delovanje javnih storitev. Posebej omenja zdravstvo, socialno varstvo, dolgotrajno oskrbo, gradbeništvo, gostinstvo, logistiko in predelovalne dejavnosti. Hkrati ocenjuje, da obstoječi migracijski tokovi ne bodo več zadostovali za pokritje vseh potreb.
Leta 2025 je bilo pozitivno izdanih 42.339 dovoljenj oziroma soglasij za delo tujcev. Za leto 2026 zavod načrtuje 44 tisoč pozitivnih odločitev. Od tega naj bi jih 24 tisoč predstavljala soglasja po zakonu o zaposlovanju tujcev, 20 tisoč pa dovoljenja na podlagi sporazumov z Bosno in Hercegovino ter Srbijo.
Foto: STA
V poslovnem načrtu zavoda je navedena tudi dolgoročna ocena, da bi lahko tuji delavci do leta 2030 predstavljali približno četrtino celotne delovne sile. Gre za projekcijo, ki je odvisna od gospodarskih razmer, migracij in državne politike.
Tudi države Zahodnega Balkana se starajo, njihovi prebivalci pa lahko izbirajo med različnimi evropskimi trgi dela. Slovenija zato ne tekmuje le za delavce, temveč tudi za njihove družine, zaupanje in odločitev, da v državi ostanejo. Hitrejše dovoljenje je le prvi korak. Za dolgoročno vključevanje so potrebni dostopna stanovanja, učenje slovenščine, hitrejše priznavanje izobrazbe, vključevanje otrok v vrtce in šole, zaščita pred izkoriščanjem ter možnosti za poklicni razvoj.
Država, ki tujega delavca obravnava zgolj kot začasno številko v kadrovski preglednici, bo težko preprečila, da ob prvi boljši ponudbi odide drugam.
Ali nam res manjka ljudi ali le dobrih delovnih mest?
Demografske spremembe so realnost, vendar z njimi ni mogoče pojasniti vsega. Ko delodajalec več mesecev ne najde zaposlenega, je lahko razlog v tem, da ustreznih kandidatov objektivno ni. Lahko pa so ponujena plača, urnik, fizična obremenitev, odgovornost in možnosti napredovanja takšni, da se ljudje za zaposlitev ne odločajo.
Zavod za zaposlovanje je za leto 2025 ugotovil, da je bilo premalo kadra, pripravljenega sprejeti zaposlitev v slabše plačanih poklicih. Pri nekaterih dejavnostih, na primer v zdravstvu in socialnem varstvu, gradbeništvu ter prometu, so težave pri zaposlovanju povezane tudi z zahtevnejšimi delovnimi pogoji.
Pomanjkanje delavcev zato ni vedno samo demografska težava, ki jo mora rešiti država. Včasih je tudi signal trgu delovne sile, da je določeno delo glede na zahtevnost, odgovornost in urnik premalo plačano. To je še posebej očitno pri oskrbi starejših. Gre za fizično in čustveno zahtevno delo, ki vključuje veliko odgovornost. Če plače, kadrovski normativi in možnosti napredovanja tega ne odražajo, se bo težko dovolj mladih odločilo za takšen poklic, izkušeni zaposleni pa bodo odhajali.
Enako velja za voznike, ki so odgovorni za varnost potnikov, in gradbene delavce, ki delo opravljajo v vročini, mrazu in drugih zahtevnih razmerah.
Višja plača sama ne more čez noč ustvariti medicinske sestre, voznika ali zidarja. Potrebni so izobrazba, usposabljanje in izkušnje. Lahko pa plačilo in pogoji odločijo, ali bo človek poklic izbral in v njem ostal.
Del odgovora je med ljudmi, ki jih danes ne znamo vključiti
Ker mlajše generacije ne bodo dovolj številčne, bo morala Slovenija bolje izkoristiti domači delovni potencial. To ne pomeni pošiljanja kateregakoli brezposelnega na katerokoli delovno mesto. Pomeni usposabljanje za konkretne potrebe, prilagajanje delovnih mest ljudem z zdravstvenimi omejitvami, boljše povezovanje šol in delodajalcev ter učinkovitejše vključevanje starejših zaposlenih.
OECD ugotavlja, da Slovenija za aktivno politiko zaposlovanja namenja premalo sredstev in da programi niso dovolj usmerjeni v učinkovite ukrepe za starejše in dolgotrajno brezposelne. Priporoča več usposabljanja, izpopolnjevanja ter boljši dostop starejših do vseživljenjskega učenja. Srednjeročno predlaga tudi nadaljnje zviševanje dejanske upokojitvene starosti.
Foto: Ana Kovač
Daljše ostajanje v zaposlitvi pa je smiselno le, če se prilagodi tudi delo. Negovalec, gradbeni delavec ali voznik pri 63 letih morda ne more opravljati enakih nalog kot pri 35. Lahko pa z manjšo fizično obremenitvijo, krajšim delovnim časom, mentorsko vlogo ali drugačno organizacijo ostane aktiven dlje.
Podaljševanje delovne dobe brez spreminjanja delovnih pogojev bi pomenilo le prelaganje težave na zdravje zaposlenih.
Tehnologija lahko kupi čas, ne more pa nadomestiti človeka
Del vrzeli bo morala Slovenija zapolniti tudi z večjo produktivnostjo. Na gradbiščih to pomeni več montažne gradnje, boljše načrtovanje in stroje, ki zmanjšujejo fizične obremenitve. V prometu lahko kakovostnejši podatki omogočijo učinkovitejše vozne rede in boljše povezovanje različnih oblik prevoza. V oskrbi lahko digitalna orodja zmanjšajo administracijo, izboljšajo razporejanje ekip in omogočijo spremljanje nekaterih zdravstvenih kazalnikov na daljavo.
Toda pri razpravi o tehnologiji obstaja nevarnost, da zamenjamo opravilo in njegov namen.
Robot lahko pomaga premakniti človeka. Program lahko sestavi urnik. Senzor lahko opozori na padec. Nobena od teh naprav pa sama ne more poslušati prestrašenega starejšega človeka, presoditi nenadne spremembe njegovega zdravstvenega stanja ali prevzeti odgovornosti za varno vožnjo avtobusa.
Foto: Shutterstock
Tehnologija bo najkoristnejša takrat, ko bo redkim zaposlenim prihranila administrativno, težko in ponavljajoče se delo. Ne bo pa odpravila potrebe po ljudeh.
Kadrovska kriza bo najprej postala kriza dostopnosti
Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, Slovenija čez pet let verjetno ne bo država, v kateri nihče več ne bo pripravljen delati. Bolj verjetno bo država, v kateri bodo nekatere storitve težje dostopne.
Oskrbovalec bo na dom prihajal za manj časa, kot bi bilo treba. Avtobus bo vozil redkeje. Gradnja se bo začela pozneje in trajala dlje. Ustanova bo morda imela prostor, opremo in denar, ne pa dovolj ljudi, da bi lahko zmogljivost v celoti uporabila.
Tisti, ki imajo boljši premoženjski status, avtomobil, prilagodljiv delovni čas in številčno družino, bodo vrzeli lažje zapolnili sami. Drugi bodo čakali.
Kadrovsko vprašanje zato ni le vprašanje gospodarske rasti. Je tudi vprašanje enakosti in prihodnosti socialne države. Pravica, za katero ni izvajalca, je namreč le omejeno uporabna pravica.
Pet let za odločitev, katero delo je za družbo najpomembnejše
Slovenija kadrovske vrzeli ne bo mogla zapreti z enim ukrepom. Potrebovala bo kombinacijo boljših plač in delovnih pogojev, hitrejšega ter pravičnejšega zaposlovanja tujcev, poklicnega izobraževanja, usmerjenega v dejanske potrebe, vključevanja starejših in dolgotrajno brezposelnih ter vlaganj v produktivnost.
Predvsem pa bo morala določiti, katere dejavnosti so za delovanje družbe prednostne.
Če bodo domovi za starejše, bolnišnice, prevozniki, gradbena podjetja, šole in industrija brez skupne politike tekmovali za iste ljudi, bo praviloma zmagal tisti, ki bo ponudil največ. Javne storitve, pri katerih so plače, kadrovski načrti in cene močno odvisni od državnih odločitev, pa bodo v slabšem položaju.