Bernarda Gašparič je svojo mladostno ljubezen do kuhanja spremenila v življenjsko poslanstvo. Po končani gostinski šoli je prve resne izkušnje nabirala v hotelu Jama v Postojni, kjer ji je bilo, kot pravi, »mačji kašelj spanirati petsto zrezkov«. Pred skoraj tremi desetletji jo je poklicna pot pripeljala v UKC Ljubljana, kjer danes sodeluje pri pripravi tisočev obrokov za bolnike. Velik del hrane je dietne, zato mora biti delo še posebej natančno in odgovorno. V kuhinji največje slovenske bolnišnice ni prostora za površnost, saj je treba upoštevati različne zdravstvene potrebe pacientov. Bernarda pa poleg vsakodnevnega dela vodi tudi izurjeno ekipo, ki skrbi za pogostitve ob kongresih, simpozijih in pomembnih obiskih. Njeno delo tako sega precej dlje od priprave običajnih obrokov. Z desetčlansko ekipo koordinira catering in skrbi, da vse poteka brezhibno. Na mizah se znajdejo obloženi kruhki, tople jedi, sladice in posebni meniji za goste z različnimi prehranskimi željami. Cilj pa ostaja vedno enak: kakovostna hrana, gostoljubnost in priprava s srcem.
Ko so pred njo sedeli najpomembnejši gostje
Med gosti, ki jih je Bernarda s sodelavci že postregla, so bili tudi premierji, ministri in predsedniki. Priznava, da je bilo na začetku ob takšnih obiskih prisotne kar nekaj treme. »Sprva so se mi ob tem, ko sem postregla premierja, ministra ali predsednika, kar malce zatresle roke, počasi pa sem izgubila tudi to tremo,« se spominja. Z leti je pridobila samozavest, ekipa pa je postala dobro uigrana. »V malce več kot desetletju smo postali res dobro utečena ekipa, ki si pomagamo in se sproti prilagajamo,« poudarja. Njihovo delo je podobno natančno usklajenemu orkestru, v katerem mora vsak vedeti, kaj je njegova naloga. S sodelavkami so opravile tudi posebno usposabljanje za catering, saj pri protokolarnih dogodkih ničesar ne smejo prepustiti naključju. Pomembni so priprava, razporeditev dela, postrežba in hiter odziv na nepredvidene želje gostov. Včasih je treba jedilnik prilagoditi v zadnjem trenutku ali poskrbeti za posebne prehranske zahteve. Prav pri takšnih dogodkih se pokažejo izkušenost, zbranost in medsebojno zaupanje celotne ekipe.
V službi ji ni nič težko
Bernarda v UKC Ljubljana ostaja že skoraj tri desetletja, kar po njenih besedah največ pove o tem, kako se v službi počuti. »Lepo mi je delati v največji slovenski bolnišnici, sicer ne bi ostala skoraj tri desetletja,« pravi. Posebej poudarja dobre odnose med sodelavci, brez katerih tako zahtevno delo ne bi bilo mogoče. »S sodelavci se krasno razumemo, imamo lepe odnose, vse se lahko dogovorimo,« pojasnjuje. Prepričana je, da brez harmonije ni zaupanja, brez zaupanja pa tudi ne dobre izvedbe. Delovnik se pogosto ne konča ob predvideni uri, saj je treba kdaj podaljšati, odpeljati hrano ali iti po manjkajočo posodo. Takšni zapleti so v velikem sistemu skoraj neizogibni. Kljub temu Bernarda svojega dela ne dojema kot breme. »V službi je pogosto treba ostati tudi izven delovnega časa, podaljšati, peljati hrano, iti iskat posode … Vendar mi ni nič težko,« poudarja. Njena zgodba je dokaz, da lahko predanost, izkušnje in dobra ekipa tudi najzahtevnejšo kuhinjo spremenijo v prostor, kjer se za ljudi skrbi z znanjem in srcem.