Potem ko je ameriška pevka Ariana Grande napovedala, da se umika iz javnosti – razlog naj bi bili nenehni komentarji glede njene izjemne vitkosti –, se je odprla širša razprava o tem, kako govoriti o telesni teži drugih ljudi.
Ariana Grande je pred nekaj dnevi sporočila, da se bo po koncu turneje septembra za nekaj časa umaknila iz javnosti. Po navedbah njenega predstavnika želi po napornih mesecih stopiti korak nazaj od medijske pozornosti, k odločitvi pa naj bi prispeval tudi nenehen drobnogled javnosti.
V zadnjem času je bila namreč pogosto tarča komentarjev o svoji izraziti vitkosti, razprave o njenem videzu pa so preplavile družbena omrežja in medije.
Tako se je odprla širša razprava o tem, kako govoriti o telesni teži drugih ljudi. Kdaj je prav, da izrazimo skrb, in kdaj naše besede – čeprav dobronamerne – povzročijo več škode kot koristi? Strokovnjaki opozarjajo, da pri izgubi telesne teže ni pomembno le, kaj povemo, ampak predvsem kako, poroča Time.
Foto: Guliverimage
Komentarji o telesu lahko nehote poglobijo težave
Čeprav večina ljudi ve, da videza drugih ni primerno komentirati, se ljudje, ki opazno shujšajo, takšnim opazkam le stežka izognejo. Pri osebah z motnjami hranjenja pa so lahko tako pohvale kot kritike enako škodljive.
Internistka in strokovnjakinja za motnje hranjenja Jennifer L. Gaudiani je za Time povedala, da ji pacienti pogosto povedo isto: “Nihče ni rekel niti besede, ko sem izginjal, in to mi je pustilo hude posledice.”
Po njenih besedah lahko pohvale zaradi vitkosti osebo prepričajo, da njena bolezen ni dovolj resna, negativni komentarji pa jo lahko spodbudijo, da gre v nevarnem vedenju še dlje.
Kdaj je čas, da spregovorite?
Ni univerzalnega pravila, koliko kilogramov mora nekdo izgubiti, da bi morali ukrepati. Psihiatrinja Evelyn Attia poudarja, da se motnje hranjenja pojavljajo pri ljudeh vseh postav, zato sama telesna teža ni zanesljiv kazalnik težave.
Veliko pomembnejše so spremembe v vedenju in počutju. Če se nekdo nenadoma začne izogibati skupnim obrokom, zavrača druženja, kjer je prisotna hrana, omedleva, je brez energije ali postaja vse bolj tog glede prehranjevanja, so to znaki, ki si zaslužijo pozornost.
Seveda vsaka izguba telesne teže še ne pomeni motnje hranjenja. Ljudje lahko shujšajo zaradi bolezni, zdravil, stresa ali sprememb življenjskega sloga. Skrb postane upravičena, ko je izguba teže le del širšega vzorca sprememb, ki kaže na poslabšanje zdravja.
Foto: Shutterstock
Pogovor naj bo usmerjen v vedenje, ne v videz
Strokovnjaki svetujejo, da se izognete komentarjem o telesu, psihologinja Vanessa Scaringi pa priporoča, da se raje osredotočite na konkretna opažanja. Namesto stavka: “Zelo si shujšal,” je bolje reči: “Opazil sem, da se že nekaj časa izogibaš druženjem ob hrani. Kako si?”
Terapevtka Francesca Emma pa dodaja, da je najbolje začeti z iskreno radovednostjo: “Opazil sem nekaj sprememb in zanima me, kako se počutiš.” Tak pristop odpre prostor za pogovor, namesto da bi sogovornik dobil občutek, da ga obsojate ali mu postavljate diagnozo.
Pomembno je tudi izbrati primeren trenutek – na samem, brez hitenja in brez drugih ljudi. Še preden načnete temo, vprašajte, ali je oseba pripravljena na pogovor. Uvod je lahko slišati takole: “Rad bi ti povedal nekaj, kar prihaja iz iskrene skrbi zate. Morda bo težko slišati, vendar me zanima, ali si pripravljen na kratek in pomemben pogovor.”
Če sogovornik privoli, povejte, kaj ste opazili, nato pa mu pustite čas za odgovor. Namen pogovora ni ponuditi rešitev ali deliti nasvetov o prehrani, ampak pokazati podporo. Dobro vprašanje je: “Kako ti lahko pomagam?” Če je treba, lahko predlagate obisk osebnega zdravnika ali ponudite pomoč pri iskanju strokovne podpore.
Foto: Shutterstock
Kako se odzvati na jezo ali zanikanje
Obramben odziv še ne pomeni, da ste ravnali narobe. Prav tako ne dokazuje, da ima oseba motnjo hranjenja. Strokovnjaki svetujejo, da ostanete mirni, ne zaidete v prepir in se ne opravičujete zato, ker ste izrazili skrb. Če sogovornik pogovora ne želi nadaljevati, spoštujte njegovo odločitev, hkrati pa mu dajte vedeti, da ste mu vedno na voljo.
Pogovor morda ne bo obrodil sadov takoj. Oseba se lahko vaših besed spomni šele pozneje, ko bo pripravljena poiskati pomoč. Zato strokovnjaki priporočajo, da ostanete prisotni, občasno preverite, kako je, vendar ne spremljate njene telesne teže ali prehranjevanja.
Če vas skrb ne mine, lahko svoje opažanje z osebo ločeno deli še kdo od bližnjih, vendar strokovnjaki odsvetujejo skupinska soočenja ali pritisk.
Preberite tudi: