Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Bi Slovenija nazadovala, če bi državni zbor potrdil predlog zakona, ki uvaja StKOK, za pregon korupcije, ki ga je pripravilo ministrstvo za pravosodje? Trije pravniki, doktorji Anže Erbežnik, Zlatan Dežman in Blaž Kovačič Mlinar, v javnem pismu opozarjajo, da bi s sprejetjem zakona Slovenijo vrnili v leto 1948. O tem je prvi poročal portal zanima.me. In kaj uvaja predlog zakona?
Oglas
Glavni poudarki predloga zakona. Foto: Televizija Slovenija
Med drugim bi se specializirano državno tožilstvo preimenovalo v Specializirano tožilstvo za pregon korupcije in organiziranega kriminala. StKOK bi dobil nov katalog kaznivih dejanj, najmanjše število imenovanih državnih tožilcev bi se povečalo z 10 na 25. Namesto štirih oddelkov na nekaterih sodiščih bi se ustanovilo novo specializirano sodišče, ki bi vodilo predkazenski postopek. Minister za pravosodje pa pri imenovanju državnih tožilcev ne bi bil več vezan na mnenje državnotožilskega sveta.
Ob tej priložnosti se je s soavtorjem javnega pisma Zlatanom Dežmanom z Evropske pravne fakultete v Odmevih pogovarjal voditelj Žiga Bonča.
Zlatan Dežman z Evropske pravne fakultete je bil gost Odmevov. Foto: Televizija Slovenija
Če bo predlog sprejet, to pomeni vrnitev v leto 1948, civilizacijsko regresijo, to so vaše besede v pismu, torej vrnitev v čas komunistične partije. Zakaj?
Kazenski postopek za tožilsko preiskavo je bil uzakonjen leta 1948, torej v najbolj svinčenih časih v državi v času etatizma in državnega aktivizma, in je pravzaprav dominiral v položaju nad obdolžencem. Že leta 1952 se je utrnilo spoznanje, da je takšna zakonska ureditev nevarna celo samim politikom, zato je bil leta 1967 uveden institut preiskovalnega sodnika, ki naj bi prispeval več objektivnosti in demokratičnosti, že takrat, demokratičnosti kazenskega postopka. Kajti položaj obdolžencev v kazenskem postopku je ključno merilo njegove demokratičnosti.
Geslo zakona je učinkovit pregon korupcije. Kaj je za vas učinkovitost?
Kazenski postopek je učinkovit, če so vsa dejanska in pravna vprašanja pravilno rešena in če se je kazenski postopek začel in končal v razumnem roku. Se pravi brez nepotrebnega odlašanja, torej ni pomembno, ali se konča z oprostilno ali pa obsodilno sodbo, ključno je, da ima postopek te tri karakteristike. Kajti ključni namen kazenskega postopka je, kot rečeno, ločiti krive od nedolžnih.
Kako pa bi se položaj obdolžencev poslabšal, če bi bil tak predlog sprejet v državnem zboru?
Torej, pravičen kazenski postopek je zasnovan na ideji spora med dvema enakopravnima strankama, ki imata možnost, da obe v enaki meri vplivata na njegov izid. Ta predkazenski postopek, kjer bi dominirala tožilska preiskava, je v bistvu postopek, v katerem bi imelo tožilstvo še večjo premoč, kot jo ima v bistvu že zdaj, ker bi oblikovalo in dokazovalo utemeljenost svoje teze, ne glede na to, kakšne možnosti bi imel obdolženec, da vpliva ali pa sovpliva na to. Tisti, ki oblikuje obtožbeno tezo, ima tudi interes, da jo dokaže in da selektivno zbira tiste dokaze, ki so v prid taki tezi. Če ne bo pritožbe zoper preiskavo, ker ne bo preiskave, bo vložena obtožnica, in če bo vložena obtožnica, se bo vse skupaj začelo šele na glavni obravnavi. To je bil pred leti tudi ugovor odvetniške zbornice, da taka tožilska preiskava, s takim poenostavljenim predhodnim postopkom, utegne celotno težišče kazenskopravnega dogajanja prenesti na glavno obravnavo in zato postopek ne bo nič krajši. Slovenija je ena redkih držav, to je res, ob Franciji, Španiji, Belgiji in pa Luksemburgu, ki ohranja ta postopek (sodno preiskavo, op. n.). Vse druge države svarijo pred tem, da naj se ne uvede ta preiskava, torej države, s katerimi si delimo skupno pravno tradicijo. Države, s katerimi smo si delili prej tudi skupno državo, kažejo in dokazujejo nesprejemljivost take preiskave. Oziroma obžalujejo, da so zamenjali sodno preiskavo s tožilsko.
V pismu se retorično sprašujete: Če gre za strokovne organe, zakaj vsaka vlada zamenja direktorja policije? Kako bi Slovenija po vašem mnenju najučinkoviteje preganjala korupcijo?
Vprašanje korupcije je dejansko vprašanje v konkretni kazenski zadevi. Sicer pa zadeva to problem širše kulture. Kaj si lahko mislimo, ko govorimo o neki sistemski korupciji? Kakšna je sistemska korupcija, kakšen je ta družbeni sistem, ki ima vgrajeno korupcijo? To ni kazenskopravni problem, to je širši družbeni problem, to je problem družbene morale. V tej resoluciji izpred nekaj let je bil kakšen podatek? 33 ovadb zaradi korupcije, procesiranih je bilo osem, obsodbe pa so bile npr. v samo treh zadevah. Korupcija je težko dokazljiva zato, ker mora biti nekdo, ki vztraja in bremeni, da je bilo koruptivno dejanje storjeno. Čim bolj je naš odnos do tega negativnega pojava toleranten, manj zadev sploh pride, manj je ovadenih. Zato sem tudi povedal tale sorazmerno nizek delež ovadb, govorimo o erupciji korupcije v kazenskih postopkih, pa je to sorazmerno redka zadeva.
V svojem pismu omenjate podatek, da se dobrih 90 odstotkov kazenskih postopkov že zdaj konča z obsodilno sodbo; torej po vašem mnenju ni potrebe po dodatni represiji?
Poglejte samo ta podatek, ki izvira iz statistike Vrhovnega državnega tožilstva, na katero se tožilstvo tudi rado sklicuje, ko dokazuje svojo učinkovitost – 91,5 odstotka. Torej, cinik bi si zastavil retorično vprašanje: ali sploh še potrebujemo sodstvo, če bi bil ta odstotek količkaj višji?
Zakaj menite, da utemeljevanje, češ, saj taka ureditev dobro deluje v tujini, pri nas ni primerno? Nekaj ste že govorili o tem, pa sem vas žal prekinil.
Ni vse, kar je v tujini, sprejemljivo. Iz tujine nas svarijo; celo v Ameriki, od koder prihajajo te najbolj briljantne procesne ideje, razmišljajo o tem, da bi uvedli takšen institut, kot je kontinentalni evropski sodnik, ne glede na ta trend v Evropski uniji, ki bi vnesel več reda, več sistematike, več objektivnosti v predkazenski postopek in na tak način prispeval tudi več k ugotavljanju materialne resnice, ne glede na to, kako kontroverzen pojem je to lahko.
Pomisleki ob predlogu zakona o SKOK-u
Oglas