Podobe množice prišlekov, ki je preplavila Ceuto, so bile prvovrstno politično darilo za skrajno desnico in konservativne stranke, ki v strahu, da jih bo ta prehitela, prevzemajo njen diskurz. Zapleteni odnosi med Španijo in Marokom, politično izsiljevanje, tihotapske mreže, dezinformacije, geografija enklave in usode ljudi na begu so se v radikalnih analizah skrčili na eno samo besedo: invazija.
Ameriški predsednik Donald Trump je dogajanje nemudoma uporabil za ameriški notranjepolitični obračun. Razmere v afriškem delu Španije je predstavil kot svarilo, kaj čaka ZDA ob vrnitvi demokratov. Podobno so ravnali jezdeci ksenofobne desnice, na čelu z najbogatejšim zemljanom Elonom Muskom, in evropski protimigrantski voditelji. Dramatični posnetki, ki so jih algoritmi raznesli po spletnih prostranstvih, so postali prikladno orodje za utrjevanje teorije zarote o »veliki zamenjavi«, po kateri naj bi politične elite z množičnim priseljevanjem načrtno nadomeščale evropsko prebivalstvo, ter pripovedi o opustošenju in zgrešenosti levih migracijskih politik.
V črno-belih analizah ni bilo prostora niti za dejstvo, da sta policija in vojska po prihodu več deset tisoč ljudi hitro znova vzpostavili nadzor. FOTO: Jon Nazca/Reuters
Dogajanje je želela politično unovčiti tudi slovenska vlada. Premier Janez Janša se je pridružil voditeljem 21 članic Unije, ki so v skupnem pismu vodstvu EU odgovornost iskali v španski migracijski politiki, predvsem v izredni regularizaciji več sto tisoč priseljencev, ki naj bi delovala kot dejavnik potega. V podobnem tonu se je na družbenih omrežjih odzval prvak NSi Jernej Vrtovec. Zapisal je, da je Španija pod socialistično vlado »padla«, njeno domnevno nevarovanje meja pa povezal s kulturnim, družbenim in gospodarskim nazadovanjem ter sklenil, da »multikulti politika odprtih meja ne deluje«.
Težko je oceniti, ali gre za demagogijo ali zgolj ignoranco. Kulturno in družbeno nazadovanje sta sicer priročni politični oznaki, ki ju je težko ovreči z merljivimi kazalniki, vendar ni treba biti dober poznavalec države, da bi vedeli, kako malo ima takšen opis skupnega z današnjo Španijo. Trditev o gospodarskem padcu je precej laže preverljiva, a tudi tu podatki kažejo nasprotno; Španija je že nekaj časa najhitreje rastoče veliko gospodarstvo v evroobmočju.
V črno-belih analizah ni bilo prostora niti za dejstvo, da sta policija in vojska po prihodu več deset tisoč ljudi hitro znova vzpostavili nadzor in da se je več kot 90 odstotkov migrantov – prišlo naj bi jih med 72.000 in 80.000 – vrnilo v Maroko skoraj tako hitro, kot so prišli. Prav tako so spregledale, da iz Ceute ni mogoče odpotovati na Iberski polotok brez identifikacije in da pribežniki ne izpolnjujejo pogojev za izredno regularizacijo.
Razloge za napade na Španijo je zato treba iskati drugje. Krogom v Evropski ljudski stranki in skrajnejšim političnim silam gre v nos predvsem to, da ima iberska država pod vodstvom Pedra Sáncheza eno redkih preostalih socialističnih vlad v sedemindvajseterici. Ta se glasno zoperstavlja vse očitnejšemu premiku evropske politike na desno in ostaja eden zadnjih branikov politične dostojnosti, zlasti ko gre za obsodbo genocida v Gazi.
Medtem ko je Evropa ob primerljivi hibridni vojni beloruskega samodržca Aleksandra Lukašenka stopila na stran Poljske, so se številne članice tokrat spravile na Španijo, ne pa na Maroko, ki nosi odgovornost bodisi zaradi aktivnega ravnanja bodisi zaradi opustitve ukrepanja. Posebno povedno je, da sta bili med glasnejšimi Finska in Danska, čeprav imata tudi sami neposredne izkušnje s podobnimi pritiski. Prva je na lastni koži občutila rusko instrumentalizacijo migracij, druga pa je pomen evropske solidarnosti izkusila ob Trumpovih apetitih po Grenlandiji.
Več kot 90 odstotkov migrantov – prišlo naj bi jih med 72.000 in 80.000 – se je vrnilo v Maroko skoraj tako hitro, kot so prišli. FOTO: Henry Nicholls/Afp
Še večja farsa je bil odziv italijanske premierke Giorgie Meloni, ki mora na desnem polu po novem tekmovati s še radikalnejšim upokojenim generalom Robertom Vannaccijem. Njena vlada je uvedla delni mejni nadzor na letalskih in pomorskih povezavah s Španijo, čeprav bi bil ta verjetno bolj upravičen v nasprotni smeri, saj Španija po podatkih Frontexa beleži približno polovico manj nezakonitih prihodov kot Italija. Licemerno je tudi njeno nasprotovanje španski regularizaciji priseljencev kot dejavniku potega: Italija je s sistemom delovnih kvot (decreto flussi) za obdobje 2022–2028 predvidela skoraj 1,1 milijona prihodov delavcev iz tretjih držav.
Cena takšnega obračunavanja je precej višja od kratkoročnih političnih koristi doma. Dogajanje v Ceuti ni predstavljalo grožnje Evropi; nevarnejši je bil odziv evropskih vlad. Bolj ko se članice obračajo druga proti drugi, učinkovitejša postaja uporaba migracijskih tokov kot sredstva političnega, gospodarskega ali diplomatskega pritiska. Kar so nekatere skrajno desne in konservativne politične sile prepoznale kot priložnost za mobilizacijo volivcev, so s svojim odzivom spremenile predvsem v darilo avtoritarnim oblastem v evropskem zaledju, od Maroka in Belorusije do Rusije in Turčije. Pokazale so jim, da lahko ljudi na begu uporabljajo kot kmete na šahovnici in da izsiljevanje z migracijami deluje, dokler v Evropi sproža tako močan politični odziv. Dovolj je že nekaj dramatičnih posnetkov brez konteksta.
________________________
/ Foto Delo
Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.
Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.