V majhnem kraju Pavana v toskansko-emilijskih Apeninih je v četrtek v 87. letu starosti umrl veliki italijanski kantavtor in pisatelj Francesco Guccini. »Maestrone Guccini«, kot so mu pravili v medijih, je bil pomembna italijanska kulturna osebnost zadnjih desetletij prejšnjega stoletja in tudi prvih nekaj desetletij tega stoletja, najpomembnejše pesmi in albume pa je posnel v sedemdesetih letih 20. stoletja. Poznavalci italijanske kantavtorske scene ga pogosto postavljajo ob bok Fabriziu De Andréju in Francescu De Gregoriju, ki skupaj tvorijo triumvirat največjih bardov Apeninskega polotoka. Guccini je bil pesnik-pripovedovalec, njegove pesmi pa so pogosto vsebovale veliko število verzov, pogosto brez refrenov in spevnih melodij, vendar so bile zelo poetične in polne vsebine, ki jo je razkrival s svojim močnim baritonom. Glasbeno so nanj vplivali njegovi kantavtorski predhodniki na italijanski sceni, francoski šanson, jazz, pa tudi zgodnja folk faza Boba Dylana.

Guccini je bil rojen v Modeni 14. junija 1940, zgodnje otroštvo je preživel v Pavani, kjer so ga starši skrili pred vojno, pozneje pa se je preselil v »rdečo Bologno«. Bologna je mesto, znano po rdečih strehah stavb, pa tudi po »rdeči« politični usmerjenosti številnih svojih prebivalcev, Guccini pa je postal idol prav te »rdeče Bologne«. Glasbeno kariero je začel s pisanjem pesmi za druge znane glasbenike na italijanski sceni, prelomni trenutek pa se je zgodil s pesmijo »Dio è morto (se Dio muore, è per tre giorni poi risorge)« – »Bog je mrtev (če Bog umre, je to za tri dni, nato pa vstane)« – leta 1967, ki jo je prva posnela rock skupina Nomadi.

Pesem je izražala upor mlade generacije, ki je zavračala tradicionalne »mite o domovini in junakih« ter želela ustvariti nov, boljši svet skozi nenasilno revolucijo. Znana Nietzschejeva misel o smrti Boga je bila v tej pesmi uporabljena za opis sveta 20. stoletja, v katerem je Bog umrl skupaj z »miti o rasi« in »taborišči iztrebljanja«, pa tudi z »avtomobilom, kupljenim na obroke«, ki je simbol povojnega potrošništva. Pesem obljublja, da bo Bog vstal v novem svetu, ki ga bodo zgradili mladi idealisti. Zanimivo je, da je italijanska državna radiotelevizija RAI pesem štela za bogokletno in je nekaj časa ni predvajala, medtem ko jo je Radio Vatikan predvajal, saj je prepoznal, da njeno sporočilo ni napad na vero, temveč moralna kritika družbe.

»Folk Beat No 1«, prvi od 18 studijskih albumov v njegovi karieri, je Guccini posnel leta 1967. Pesmi s tega albuma so nosile pečat vpliva ameriške folk tradicije. Med bolj znanimi pesmimi sta tista o holokavstu, »Auschwitz«, in »Noi non ci saremo« (»Nas ne bo tukaj«), ki govori o ostankih sveta po jedrski vojni. Na drugem studijskem albumu »Due anni dopo« (»Dve leti pozneje«) iz leta 1970 se je pojavila balada »Primavera di Praga« (»Praška pomlad«), ki obsoja sovjetsko invazijo na Češkoslovaško leta 1968. Opisuje razočaranje češkega naroda, pa tudi neugasle upe na svobodnejšo družbo.

Razgreta lokomotiva se zaleti v nepravičnost

Guccinijeva pesem »La locomotiva« iz leta 1972 je postala nekakšna anarhistična himna. Pesem govori o resničnem dogodku iz leta 1893, ko je moški po poklicu strojevodja v okolici Bologne ugrabil lokomotivo vlaka in se z njo verjetno nameraval zaleteti v vagon, »poln gospodov« (kot pravi pesem), vendar je bila lokomotiva na koncu preusmerjena na slepi tir in je bil edina žrtev prav on. V Guccinijevi pesmi je ukradena lokomotiva postala simbol anarhistične vizije upora proti meščanski družbi in razredni nepravičnosti, neustavljiv žareč stroj, ki se bo na koncu zaletel v svoj cilj in ga uničil.

Čeprav je pesem sčasoma postala priljubljena in pozneje tudi klasika, mnogim ni bilo všeč igranje z idejo revolucionarnega nasilja v pesniških podobah mladega kantavtorja. Guccini je tak pogled poskušal zavrniti v poznejši pesmi »Libera nos domine« (1976) (»Reši nas, Gospod«), v kateri obsoja »nore jakobince in mučence sovraštva« ter se med drugim nanaša tudi na levičarske teroriste iz takratnih italijanskih »svinčenih let«, ki so bila polna nasilnih izpadov skrajne levice in skrajne desnice. V pesmi, ki po strukturi spominja na molitev, izraža tudi protiklerikalno stališče, ko prosi Boga, naj nas osvobodi »duhovnikov vseh vrst« in »vsakega svetega spisa«. Poleg pesmi »La locomotiva« je album »Radici« (»Korenine«) iz leta 1972 vseboval še vrsto drugih pesmi, ki so postale klasike (»Piccola città«, »Il vecchio e il bambino«), zato ga pogosto uvrščajo med najboljše albume v zgodovini italijanske glasbe.

Podoben uspeh je Guccini dosegel tudi z albumom »Via Paolo Fabbri 43« iz leta 1976. Na njem je tudi njegov prispevek boju italijanske levice za legalizacijo splava, pesem »Piccola storia ignobile« (»Majhna umazana zgodba«). Sočutje do dekleta, ki je opravilo splav, doseže tako, da navaja obsojajoče glasove družbe, ki jo obkrožajo in jo postavljajo v osamo, ter prikazuje tradicionalno moralo tistih, »ki ljubezen živijo izključno iz obveznosti« in »skrbijo za to, kaj bo rekla ulica«.

Angleški jezik reže kot nož

Ena najboljših pesmi v njegovi bogati karieri, »Amerigo« z istoimenskega albuma iz leta 1978, pripoveduje o Guccinijevem stricu, ki je kot mladenič na začetku 20. stoletja odšel iz Italije v Ameriko, da bi tam delal v rudniku. Guccini v njej prikazuje nasprotje med podobo Amerike, ustvarjeno v popularni kulturi  in delavsko Ameriko, ki jo je spoznal njegov stric (pijančevanje, prostitutke, težko delo, zvok angleškega jezika, ki mladega Italijana »reže kot nož«). Pesem ne izraža samo razočaranja nad »praznim ameriškim mitom, pridobljenim iz druge roke«, kot pravi verz, ampak tudi nad življenjem nasploh, ki skoraj vsakega posameznika vodi od idealizirane podobe prihodnosti do razočaranja nad sedanjostjo.

Bilo bi nepravično Guccinija obravnavati samo kot »angažiranega kantavtorja«, saj je napisal tudi nekaj čudovitih ljubezenskih pesmi. Ena izmed tistih, ki bi jih lahko uvrstili v to kategorijo, je »Autogrill« (1983) o srečanju moškega in ženske na avtocestnem počivališču, ki se spremeni v razmišljanje o neizpolnjenih življenjih in neuresničeni ljubezni. Zadnji album z izvirnimi skladbami je Guccini posnel leta 2012 (»L’ultima Thule«), pozneje pa je posnel le še dva albuma z obdelavami pesmi drugih avtorjev. V poznejšem obdobju življenja je prenehal nastopati na koncertih in se skoraj v celoti posvetil pisanju kriminalnih romanov. Guccini je bil prejemnik nagrade za kantavtorstvo Premio Tenco, ki jo je prejel tudi hrvaški pevec Arsen Dedić.

Poleg kantavtorskega dela je bil znan tudi po scenarijih za stripe (med drugim za strip o Texu Willerju) in kriminalnih romanih, ki jih je pisal skupaj z Lorianom Macchiavellijem. Te dni mu v Italiji celo ostri politični nasprotniki, kot je premierka Giorgia Meloni, priznavajo, da imajo radi njegove pesmi in da je bil velikanska ustvarjalna osebnost italijanske kulture, poroča Jutranji.hr.