Ko je Josip Broz Tito decembra 1974 prišel v Krško in položil temeljni kamen za jedrsko elektrarno, je šlo navzven za velikanski simbol tehnološkega napredka Jugoslavije. Toda za kulisami prestižnega projekta so varnostne službe budno spremljale ameriške strokovnjake, domače jedrske poznavalce, novinarje in okoljske aktiviste. Ohranili so se dokumenti, ki razkrivajo precej manj znano plat jugoslovanskega jedrskega programa, piše Express.24sata.hr. Josip Broz Tito je v Krško prispel 1. decembra 1974 v spremstvu soproge Jovanke. Skupaj z Milko Planinc in Stanetom Dolancem je nekaj kilometrov iz središča mesta položil temeljni kamen za Nuklearno elektrarno Krško.

Slovenija in Hrvaška sta v projekt vstopili skupaj, dogovor pa je predvideval, da bo vsaka republika prejemala polovico proizvedene električne energije. Toda jedrska elektrarna ni bila zgolj energetski projekt. Okoli nje se je hitro spletla tudi gosta mreža političnih interesov, varnostnega nadzora in mednarodnega tekmovanja.

Američani v Krškem pod drobnogledom

Gradnja elektrarne se je začela leta 1974, štiri leta po tem, ko sta Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni gradnji. Izbrali so tehnologijo ameriškega podjetja Westinghouse, s projektom pa je v Jugoslavijo prišlo tudi veliko ameriških strokovnjakov.

In prav njihova prisotnost je vzbudila zanimanje takratnih varnostnih služb. Po ohranjenih dokumentih sta službi državne varnosti v Sloveniji in na Hrvaškem projekt podrobno spremljali. Šlo je za službi, ki sta nasledili nekdanjo Udbo, zato se tudi danes v javnosti za njuno delovanje pogosto uporablja prav to bolj znano ime. Eden od ciljev nadzora naj bi bil preprečevanje morebitnega delovanja ameriških in drugih zahodnih obveščevalnih služb med strokovnjaki, ki so sodelovali pri gradnji jedrske elektrarne.

Toda zanimanje službe se pozneje ni ustavilo pri Američanih. Pod drobnogled so prišli tudi novinarji, okoljevarstveniki in nasprotniki jedrske energije.

Westinghouse opozarjal: Projekt je »poln težav«

Tudi sama gradnja Krškega še zdaleč ni potekala brez zapletov. Ameriški strokovnjaki Westinghousa so na sedež družbe v Pittsburgh redno pošiljali poročila o težavah, s katerimi so se srečevali v Jugoslaviji. Del teh zaupnih dokumentov naj bi na nenavaden način končal tudi v rokah takratnega političnega vrha na Hrvaškem.

V poročilu iz oktobra 1975 naj bi Američani projekt opisali kot »poln težav«. Opozarjali so, da sprotno reševanje težav ne daje želenih rezultatov. Težava očitno ni bila samo tehnična. Ameriški strokovnjaki so izpostavljali tudi zapletene odnose med Slovenijo in Hrvaško ter pomanjkanje sodelovanja na višjih političnih ravneh.

Inženirji pa svojih opažanj niso omejevali zgolj na gradbišče. V zasebni korespondenci so opisovali jugoslovansko družbo, način zaposlovanja, vpliv partijskih povezav in sistem delavskega samoupravljanja. Za državno varnost so bili takšni zapisi dovolj zanimivi, da jih je obravnavala kot možen znak širšega obveščevalnega zanimanja za Jugoslavijo.

Posebej jih je zanimal ameriški inženir

Med ljudmi, ki so pritegnili pozornost službe, je bil tudi Ernest Kun, strokovnjak za nadzor kakovosti. V korespondenci z ZDA je kritiziral nekatere značilnosti jugoslovanskega sistema. Med drugim naj bi menil, da lahko povezave z Zvezo komunistov vplivajo na zaposlovanje. Opozarjal je tudi na nenavadno razmerje med odgovornostjo in dejansko močjo vodilnih: ljudje na odgovornih položajih naj bi nosili veliko odgovornost, hkrati pa imeli omejena pooblastila.

Za varnostno službo takšni komentarji niso bili zgolj zasebna razmišljanja tujega inženirja. Spremljali so jih zelo pozorno.

Šarinić, jedrska industrija in zanimanje tajne službe

Med ohranjenimi dokumenti so tudi zapisi iz leta 1982 o pogovorih s Hrvojem Šarinićem. Takrat je bil predstavnik francoskega jedrskega podjetja Framatome. Mnogo pozneje je postal eden najtesnejših sodelavcev hrvaškega predsednika Franja Tuđmana in tudi predsednik hrvaške vlade. Za Službo državne varnosti je bil Šarinić izjemno zanimiv sogovornik. Poznal je jedrsko industrijo, imel pomembne stike v Franciji in vedel veliko o načrtih za gradnjo novih jedrskih elektrarn v Jugoslaviji.

V dokumentih naj bi celo zapisali, da je problematiko poznal bolje kot nekateri domači strokovnjaki, neposredno vključeni v jedrske projekte.

Šarinić je govoril o težavah s parogeneratorji, ki jih je Westinghouse dobavljal za Krško, in o zanimanju francoskega Framatoma za prihodnje jugoslovanske jedrske posle. Varnostna služba je nato ocenila, da bi bilo z njim koristno ohranjati stike in razmisliti tudi o tesnejšem sodelovanju.

Jugoslavija naj bi načrtovala kar deset jedrskih elektrarn

Krško bi lahko bilo šele začetek. Jugoslavija je namreč razmišljala o precej širšem jedrskem programu. Po podatkih iz dokumentov naj bi obstajali načrti za skupno kar deset jedrskih elektrarn. Šarinić je službi posredoval informacije o cenah urana in svojih ocenah prihodnjih projektov.

Med njimi je bila načrtovana jedrska elektrarna Prevlaka na Hrvaškem, ki naj bi sledila Krškemu. Njeno vrednost je ocenjeval na približno 1,7 milijarde dolarjev.

Hkrati naj bi govoril tudi o precej temačnejši plati velikih mednarodnih poslov. Po njegovih besedah naj bi bilo podkupovanje poslovnih partnerjev in odločevalcev v jedrski industriji nekaj običajnega. Varnostna služba je takšne navedbe označila za pomembne in Šarinića še naprej spremljala. Ponudil naj bi celo pomoč pri »varnostnem pokrivanju« prihodnjih jugoslovanskih jedrskih projektov, ko bi se vrnil v državo. Toda zgodovina je ubrala drugačno pot. Velikanski jedrski načrti Jugoslavije se niso uresničili.

Po Černobilu je odpor eksplodiral

V osemdesetih letih se je pojavil nov problem. V Sloveniji in na Hrvaškem se je krepilo nasprotovanje jedrski energiji, po katastrofi v Černobilu leta 1986 pa je strah pred jedrskimi elektrarnami dobil povsem nove razsežnosti. Dokumenti Službe državne varnosti iz leta 1987 kažejo, da so oblasti posebno pozornost namenjale medijem, študentskim skupinam in okoljevarstvenikom.

V središču zanimanja se je znašla tudi študija, ki je opozarjala na škodljivost oziroma nevarnosti gradnje jedrskih elektrarn. Podatki iz nje so prišli do hrvaških novinarjev, uporabili pa naj bi jih tudi v oddajah Omladinskega radia 101 ter pozneje v tedniku Danas in drugih medijih.

Varnostna služba je podrobno raziskovala pot dokumenta. Zanimalo jo je, kdo ga je posredoval novinarjem, kdo ga je želel objaviti in kdo je podatke iz njega uporabljal. Po eni od ocen službe naj bi bilo širjenje takšnega gradiva del aktivnosti, katerih cilj je bil upočasniti ali celo zaustaviti jugoslovanski jedrski program.

Aktivisti za oblast niso bili le okoljevarstveniki

Posebej je bila izpostavljena zagrebška skupina SVARUN, s katero so bili povezani Ivica Škorić, Benjamin Perasović, Vesna Teršelič in drugi aktivisti.

Državna varnost jih je povezovala tudi s širšimi alternativnimi in civilnodružbenimi gibanji v Sloveniji in na Hrvaškem, vključno z ljudmi okoli slovenske Mladine. V očeh službe je bilo pomembno, da so aktivisti za širjenje svojih sporočil uporabljali radio, časopise, javne tribune, letake in brošure.

Sami so poudarjali varovanje okolja, transparentnost in pravico ljudi do sodelovanja pri odločanju o tako velikih projektih. Varnostna služba pa je del teh dejavnosti razumela precej drugače – kot politično aktivnost, usmerjeno proti sistemu.

Spremljala je tudi stike aktivistov z ljudmi v Avstriji, Zahodni Nemčiji, na Švedskem, v Srbiji in drugod.

Je Jugoslavija razmišljala tudi o jedrskem orožju?

V dokumentih se pojavi tudi še precej bolj skrivnostna zgodba. Okoli zagrebškega Inštituta Ruđer Bošković so krožile trditve o skrivnem skladiščenju jedrskih odpadkov in možnosti, da Jugoslavija razvija zmogljivosti, povezane z jedrskim orožjem.

Toda tu je potrebna previdnost. Sama omemba takšnih sumov v dokumentih državne varnosti še ne pomeni dokaza, da je bila Nuklearna elektrarna Krško del programa za izdelavo atomske bombe. Na podlagi predstavljenih dokumentov je mogoče govoriti o obstoju sumov in zanimanju varnostnih služb, ne pa z gotovostjo trditi, da je bil projekt Krško namenjen razvoju jedrskega orožja.

Od velikih načrtov je ostalo le Krško

Jugoslavija je imela velikopotezne jedrske ambicije. Toda nato so se nakopičili visoki stroški, tehnične težave, politični spori in vse glasnejše nasprotovanje javnosti. Po Černobilu je protijedrsko gibanje dobilo še večjo podporo, država pa se je istočasno pogrezala v vse globljo gospodarsko in politično krizo. Pred razpadom SFRJ je sledil tudi moratorij na gradnjo novih jedrskih elektrarn. Od nekoč široko zastavljenega programa je tako ostala le Nuklearna elektrarna Krško.