Težko je našteti vse zimzelene skladbe, pri katerih je avtor besedila Postojnčan Drago Mislej – Mef. Podpisan je tudi pod letošnjo zmagovalno skladbo festivala Melodije morje in sonce Drugačna je le noč, ki jo je odpel z Marino Martensson. Tudi ob tej skladbi se dviga prah. Ko smo ga poklicali, je dejal, da pokliče nazaj, ker je doma, od doma pa on ne more. In je poklical čez tri minute …

 

Ali zdaj lahko začneva?

Evo, zdaj sem v bifeju, tako da sem pripravljen. Jaz le stopim skozi vrata doma, zavijem v desno in sem v bifeju. Prej sem tu srečal zdravnika, ki ga imam že štirideset let in me v štiridesetih letih ni poslal še niti v laboratorij. Kadar sem prišel k njemu, je on javkal, kaj ga vse boli, in sem mu jaz pomagal, kolikor sem lahko. (smeh) Odličen zdravnik. Zdravil je tudi taščo, in ko je umrla, smo mu podarili, zelo se je namreč trudil, knjigo Štoparski vod­nik po galaksiji. Čez nekaj časa pa sem prišel k njemu in je jamral, da ga bolijo kolena. Da je poskušal leteti. Nič mi ni bilo jasno, dokler me ni spomnil, da je v knjigi navodilo za letenje. Kadar padaš, če si sposoben zadnji trenutek, preden treščiš na tla, pomisliti na kar koli drugega kot na to, da boš treščil, potem vzletiš. In je rekel: »Dvakrat mi je skoraj uspelo!« (smeh)

Jaz te pesmi nisem napisal za festival in jo lahko odpojem kjer koli. Kakšne nagrade? Nagrade si lahko nekam vtakneš. Sam imam doma polno teh krožnikov, a kaj naj z njimi? Če je pesem zanič, je nobena nagrada ne naredi dobre. In potem nastane kuhinja.

Ko so razglasili, da sta z Marino Martensson zmagala na MMS, ste bili videti iskreno presenečeni. Potem pa se je v medijih pisalo, da je šlo za kuhinjo, sramoto. Kako vi odgovarjate na to?

Res sem bil presenečen nad zmago, saj sva bila midva edina, ki nisva šla tekmovat. Nisem imel namena nastopiti na festivalu, potem pa me je vodja festivala Andrea Flego prepričal. Rekel je, da ima vsako leto kot gosta enega avtorja, ki je že večkrat zmagal na festivalu. In ker bila je ravno obletnica, naj bi bil to jaz, ki sem zmagal vsaj sedemkrat. Sem mislil, da bom dobil kakšno plaketo, potem pa pravi, da mora avtor napisati tudi skladbo. Si rečem, zdaj pa še to. Ga nato vprašam, kdo bo izvajalec, on pa pravi, da bom jaz. Evo, še hujši udarec. Poklical sem prijateljico Marino, ki je bila takoj za, da pesem zapojeva skupaj. In potem smo pesem posneli v studiu pri Andreu, kar počnem že nekaj časa. Moram reči, da je bilo na festivalu vzdušje izjemno, od parkirišč, garderob, cateringa, občinstva, novinarjev, vse je bilo, kot da bi bil to San Remo. Ko pa sva zmagala, so začeli nekateri hitro zapuščati prizorišče, tako da jih potem, ko sva še enkrat zapela pesem, ni bilo več. Zdelo se mi je, da je to, če nič drugega, nekulturno. Potem se je v medijih začelo pisati, da je Andrea avtor pesmi in da je šlo za kuhinjo. Ne, avtor pesmi sem v celoti jaz. Imam pa navado, da v zameno za to, da plačam za snemanje v studiu in produkcijo, Andrea podpišem kot aranžerja. Res pa je, da sem ga tokrat podpisal brez njegove vednosti. In potem so to nekateri mediji izbrskali in je nastal škandal. Toda škandala ni bilo pri ljudeh, škandal je bil le v medijih. V bistvu pa ni bilo nič. To je bila škoda za festival, ki je bil odlično organiziran.

MMS je obalni festival in ni nič nenavadnega, da ste domačini bolj prisotni, tu so vedno italijanski predstavniki in tudi drugi se predstavljajo s skladbami, ki so povezane z morjem, obalo …

Meni ni všeč, da gre za tekmovanje. In to pomeni, da moraš potem pisati skladbo za festival. Torej moraš pisati o tem, kar paše zraven, o morju, soli, soncu, ljubezni in spominih. Potem se doda kakšen reggae ritem ali dalmatinski melos in naj bi bilo to to. Ampak kakšno pisanje pesmi je to? Ni mi jasno. Jaz te pesmi nisem napisal za fes­tival in jo lahko odpojem kjer koli. Kakšne nagrade? Nagrade si lahko nekam vtakneš. Sam imam doma polno teh krožnikov, a kaj naj z njimi? Če je pesem zanič, je nobena nagrada ne naredi dobre. In potem nastane kuhinja. A to, da pripeljejo v Avditorij avtobus ljudi, ki potem glasujejo za določeno pesem, pa ni kuhinja?

Pravite, da niste pisali za festival, ampak med vašimi zimzelenimi skladbami s festivala poznamo Portorož 1905 (Bazar, 1984) ali Lahko noč, Piran (Anika Horvat, 1996) …

Ja, ti skladbi pa sta bili napisani za festival. Poskusil pa sem se izogniti klasičnim pastem. Ko je prišel Danilo Kocjančič k meni z melodijo, sem vedel, kaj napisati. Ni to le sonce in morje in gor in dol. Meni je bila letos res všeč pesem Gala Gjurina. Zdi se mi, da je kot avtor pri nas malo podcenjen. Skladba skupine Kavč je bila tudi super. Nasploh je bila atmosfera odlična. Tam je bil tudi liter žganja, in ko sva šla na oder, sva z Marino spila šilce, ko pa sva šla dol, je bila steklenica že prazna. (smeh) Potem pa me niso spustili na zabavo po festivalu. Bil je neki trakec, ki sem ga dal ženi, mene pa varnostnik brez trakca ni spustil v notranjost. Sem mu rekel, da sem nastopal, on pa nič. Tudi zmagal sem. In mi je čestital, spustil pa me ni. (smeh)

Kar se festivalov tiče, ste v domači Postojni že leta 1969 organizirali glasbeni festival …

To je bil prvi tak festival pri nas. Po vzoru na Woodstock sem ga organiziral na gimnazijskem dvorišču.

Samo malo, kako? Saj je bil Woostock isto leto!

Takrat seveda še nismo vedeli, kako je bilo tam, ampak smo pred tem v glasbeni reviji Džuboks brali napovedi za Woodstock. Kdo bo nastopil in podobno. In smo rekli, da naredimo nekaj takšnega. To je bilo avgusta in podobno kot zdaj takrat dva meseca pred tem ni bilo dežja in tudi mesec po tem ga ni bilo. Je pa kot iz škafa lilo prav tisti dan festivala. Postojna je bila nabita z mularijo, ki je prišla od vsepovsod. In potem se je dogajalo marsikaj. Bili so pretepi in podobno, takrat pa še ni bilo redarjev. Tako da je koncert odpadel. Ponovili smo ga čez štirinajst dni, ampak takrat ni bilo več odziva.

Organiziranje dogodkov pa je ostalo vsa leta. Kar naprej nekaj organizirate …

Ja, česa vse nismo tu na Obali organizirali. Imeli smo en klub, in ko so ga zaprli, je bil tu drugi. Potem je bilo kakšno leto miru, nato pa sem začel organizirati koncerte Pri špini, zdaj že dvanajsto leto, dogaja se v Placu Izolanov. Zdaj smo pripeljali sem vso novo slovensko sceno, z izjemo skupine MRFY. Delamo za naš »gušt«, in če je potem še drugim všeč, super. Zdaj pridejo Ana Pupedan.

Kot glasbenik ste začeli s skupino Deseti brat, s katero ste izdali tudi ploščo. Kako se spomnite teh začetkov?

Takrat sem imel dve vzporedni zgodbi. Ena je bila z mojo glasbo, ki je bila s skupino Deseti brat bolj novovalovska, druga pa je bila bolj pop, ko sem pisal za Faraone, Danila Kocjančiča in druge. In tega nisem nikoli mešal. Ploš­čo za Desetega brata nam je produciral Janez Križaj iz Videosexa. Mi smo bili prvi, ki nas je produciral, potem pa je postal producentska legenda. Mi smo bili bolj kitarski bend, on pa je pod vplivom Videosexa v zvoku dvignil klaviature. Sprva mi to ni bilo najbolj všeč, potem pa se je izkazalo za odlično, saj je bil zvok bolj moderen, in če danes poslušaš ploščo, ne zveni zastarelo. No, poleg sem pa pisal pesmi za Danila, ki mi nikoli ni dal miru! (smeh) Verjetno sva skupaj napisala kakšnih 150 pesmi. Najprej sem jaz na njegove melodije pisal besedila, potem pa se je tega naveličal in je on na moja besedila pisal melodije. Ker sem ga toliko poznal, sem točno vedel, v kakšnem ritmu mora biti napisano besedilo. Tako sva naredila prvo ploščo za Tinkaro Kovač. Ona je to posnela in je postala … in je postala Tinkara!

Letos skupina Halo praznuje 30 let, s tem pa tudi vajina skladba Anita ni nikoli.

To so takšni slučaji in meni se je zgodilo že veliko slučajev. Bil sem na nekem koncertu v zamejstvu in zamejski bend je imel neko skladbo, v kateri so peli Anita, Anita, Anita ni nikoli sita. In sem jih vprašal, kdo je avtor in ali so za to, da napišem drugi del besedila. Pride Danilo do mene, da potrebuje pesem za nekega novega fanta, ki še ni znan. Pa sem obračal besede okoli te Anite, dokler mi ni končno uspelo. Ampak potem pesem ni prišla do fanta in so jo posneli Halo.

Zdaj se pri vas v Izoli dogajajo koncerti Pri špini, tako da ste zaposleni. Kdaj pa dopustujete oziroma kam nekdo, ki živi ob obali, sploh hodi na dopust?

Z ženo imava glasbene dopuste. Lani sva šla na Santano v Modeno, letos sva bila že na treh takih izletih. Eden je odpadel. Imel sem že vstopnico za Jovanottija, ampak je bila takrat ravno generalka za MMS, tako da sem dal vstopnici sinovoma. Na koncert Vana Morrisona sva šla v Avstrijo, od tam pa na jug Italije do nekega jezera na koncert napolitanske skupine Almamegretta. Predskupina pa se je imenovala Kiiōtō, ki naju je vrgla na rit. No, ne dobesedno, ker smo ležali na brisačah. Na koncu pa sva šla še na Brione na koncert Darka Rundeka. To je najin dopust. Jaz ne bi mogel ležati na plaži.

Kako pa prenašate množico turistov pri vas?

Moram reči, da smo Izolani hvaležni Kopru, ker so tam zgradili plažo in se je s tem razbremenila Izola. Tako da je zdaj ravno prav polna. Tako da nimam večjih težav. Edino nam je žal, ker smo se morali posloviti od našega familiarnega in uličnega sopotnika, ki je z nami preživel 16 let, našega psa Leonarda. On je bil legenda Izole in ga vsi pogrešajo. Otroci sprašujejo, kje je Leonard. Bil je velik, ampak izredno prijazen. Kdor je imel strah pred psi, ga je z Leonardom izgubil. Vsi so ga božali, on je bil pa tiste sorte: bodi tiho in trpi. (smeh)