Ko je kot organizator igre stopil med velikane, so številni najprej opazili njegovo višino. Jan Močnik je odgovarjal z energijo, prijaznostjo in samozavestjo. Igral je v Evroligi, se preizkusil v tujini in dokazoval, da je lahko srce pomembnejše od centimetrov, kar venomer izpostavlja tudi sam. Danes na igralce gleda z druge strani in pravi, da je pri njegovem izboru talent šele na četrtem mestu – za značajem, delavnostjo in iskrenostjo.
Po koncu profesionalne poti se je vrnil v domače okolje. Z ljudmi, s katerimi se pozna že vrsto let, je Gorico iz nižjih rangov popeljal v prvo slovensko ligo, zdaj pa želi postaviti stabilen klub z domačim jedrom. Posebnost zgodbe je prostor, v katerem jo gradi. Tekme spremljajo tudi zamejski Slovenci, sodelovanje pa vse bolj povezuje Novo Gorico in Gorico na italijanski strani meje.
Jan, nedavno ste se kot pomočnik trenerja slovenske reprezentance do 18 let veselili naslova evropskih prvakov. Kako ste sploh dojeli zlato medaljo?
Mislim, da se trenutno še ne zavedamo povsem, kaj smo dosegli. Ko me je selektor Domen Zevnik približno tri mesece pred prvenstvom poklical, sem mu rekel, da bom zraven, vendar pod enim pogojem – da gremo po medaljo. Res sem verjel v to generacijo, ker sem poznal njeno individualno kakovost.
Treba je bilo predvsem veliko narediti na psihološkem področju, fante povezati in jih pripraviti do tega, da bodo igrali za ekipo. V klubih so skoraj vsi navajeni igrati z žogo in na podobnih položajih. Iz dneva v dan in iz pripravljalne tekme v pripravljalno tekmo so sprejemali svoje vloge, na koncu pa zasluženo dvignili pokal.
Sam sem bil med vsemi verjetno najmanj obremenjen z njihovo preteklostjo. Značajsko jih nisem dobro poznal, poznal sem predvsem njihove košarkarske kakovosti. Domen mi je pojasnil tudi nekaj stvari iz ozadja. Na koncu je tudi sam potrdil, da lahko ob pravem povezovanju naredimo nekaj velikega. To nam je tudi uspelo.
Domen je odličen trener z velikim potencialom. Zna povezati ljudi in iz posameznikov ustvariti celoto. Njegove kakovosti so prepoznali tudi pri Krki, kjer deluje kot glavni trener, sam pa verjamem, da je pred njim zelo lepa trenerska prihodnost.
Evropsko zlato z reprezentanco U18 je eden največjih uspehov Močnikove dosedanje trenerske poti.
Foto: Aleš Fevžer
“Po zmagi nad Latvijo sem vedel, da nas nihče ne more ustaviti”
Kdaj ste na prvenstvu začutili, da lahko greste do konca?
Že na prvem sestanku na začetku priprav, pet tednov pred prvenstvom, smo fantom povedali, da verjamemo, da lahko osvojimo medaljo. Mislim, da so to čutili.
Pravi klik pa se je zgodil na četrti tekmi, ko smo v osmini finala premagali Latvijo. Takrat so jim dobesedno popustile zavore in psihološke blokade. Od tistega dne naprej sem imel občutek, da na prvenstvu ni ekipe, ki bi nas lahko premagala.
Nekako podobno kot leta 2017 članska reprezentanca, ki se je po pravem trilerju proti Latviji v četrtfinalu nato povzpela na vrh Evrope.
Tako je. Všeč mi je tudi, da se je v slovenski košarki spremenila miselnost. Ne le pri reprezentanci do 18 let, temveč tudi pri U20 in drugih selekcijah, ki so v zadnjih letih dosegale uspehe. V ključnih trenutkih smo postali samozavestni in razmišljamo zmagovalno. To je zelo pozitivno tako za igralce kot za strokovne štabe.
Jan Močnik je bil ob selektorju Domnu Zevniku in Juriju Ucmanu del strokovnega štaba slovenske reprezentance U18, ki je osvojila naslov evropskega prvaka.
Foto: Aleš Fevžer
Kakšna je bila vaša konkretna naloga v strokovnem štabu?
Celoten trenerski štab – Domen Zevnik, Jurij Ucman in jaz – je skupaj s preostalimi strokovnjaki, ki so skrbeli za svoja področja, deloval kot eno. Nismo ločevali, kdo je pomembnejši in kdo opravlja katero nalogo. Sam sem bil nekoliko bolj zadolžen za obrambne naloge, Jurij bolj za individualno delo. Domen je naloge zelo dobro razporedil in pri odločitvah praviloma izbral pravo rešitev.
Kako pa ob uspehih reprezentanc U18 in U20 gledate na prihodnost članske izbrane vrste, ki ima kar nekaj težav?
Nekateri od teh igralcev že dobivajo konkretne vloge. Prepričan sem, da bodo v prihodnjih letih svojo kakovost še potrdili. Tega niso pokazali le na prvenstvih U18 in U20, temveč tudi v klubih.
Za prihodnost slovenske košarke se nam ni treba bati. Najpomembnejši bo prehod iz mladinske v člansko konkurenco, vendar glede na njihovo miselnost in način razmišljanja ne pričakujem večjih težav.
Je množično novačenje mladih igralcev v ameriške univerzitetne programe lahko nevarnost?
Lahko je, tudi z vidika reprezentančnih kvalifikacij, saj ne vemo, ali bodo igralce vedno spustili nazaj. Nekateri bodo zagotovo odšli v Ameriko po boljšo priložnost. Po drugi strani se bo zaradi njihovih odhodov odprlo več prostora za tiste, ki ga morda ne bi dobili.
Res je, da imamo razmeroma majhen bazen in se ne moremo primerjati z največjimi evropskimi državami. A Slovenija je znana po delavnosti in tem, da se ne preda. Zdi se mi, da je ta miselnost prestopila pomembno mejo in jo bo težko ustaviti.
“Naj bo Stefan Joksimović, ne novi Luka Dončić”
Stefan Joksimović v družbi očeta Nebojše. Močnik pri njem ne izpostavlja le košarkarskega talenta, ampak tudi skromnost, osredotočenost in odnos do dela.
Foto: Aleš Fevžer
Ne moreva mimo najkoristnejšega košarkarja prvenstva (MVP). Stefan Joksimović je že v preteklosti pokazal razkošen repertoar, odlično je svoje delo opravil tudi na EuroBasketu. Kakšen pa je Stefan, ko ugasnejo kamere in zapusti igrišče?
Na igrišču ste vsi videli, za kakšen kaliber igralca gre. Mene je še bolj presenetil kot človek. Njegova priprava na vsako tekmo in trening je izjemna. Po treningih si je vedno želel opraviti še dodatne serije, na sestankih je bil skoraj vedno prvi, prav tako je prvi oddal telefon, ko so jih morali fantje pred spanjem predati fizioterapevtom.
Njegova osredotočenost je nekaj posebnega. Nič ga ne iztiri. Je profesionalec, ki natančno ve, kaj si želi. Najbolj pa me je navdušilo, da je s svojo mirnostjo povezal celotno ekipo. Ko je moral prevzeti odgovornost, jo je, ni pa želel vsega narediti sam. Znal je odgovornost prepustiti tudi drugim, zato so se ob njem počutili sproščeno in pomembno.
Ima torej že izrazite vodstvene sposobnosti?
Prav pri tem je bil najuspešnejši. Ko je bilo treba doseči koš ali najti dobro rešitev, je to naredil. Hkrati je vedel, kdaj mora podati soigralcu in ga razigrati. Na ta način je povezal moštvo, da so se vsi počutili kot del ekipe.
Ima vse nastavke za vrhunskega igralca in vodjo. Prihaja iz košarkarske in skromne družine. Pri njem začutiš preprostost, skromnost in ponižnost, hkrati pa veličino človeka.
Foto: Gaja Hanuna
V Sloveniji se vsakega velikega košarkarskega talenta hitro primerja z Luko Dončićem. Kakšne nastavke ima Joksimović?
Ima zelo velike nastavke, vendar ne želim nikogar primerjati z drugim posameznikom. Naj bo Stefan Joksimović takšen, kot je, tako kot je Luka Dončić takšen, kot je. Največ lahko daš, ko si to, kar si.
Joksa je prav na tem področju zelo dober. Ko potrebuje mir, se umakne, ko potrebuje družbo ali pogovor, prisluhne. Je človek, vreden zaupanja. Še veliko mora delati na sebi in podrobnostih, vendar glede na njegova leta verjamem, da mu bo uspelo.
“Značaj je prvi, talent je šele četrti”
Danes vam pri vodenju ekipe pomagajo tudi izkušnje iz igralske kariere. Kdaj ste že kot aktivni košarkar začeli razmišljati o tem, da bi nekoč postali trener?
Ko danes analiziram svojo pot, se mi zdi, da je bila celotna igralska kariera podlaga za trenersko. V zadnjih letih sem že preveč razmišljal kot trener in premalo kot igralec. Tudi to je vplivalo, da sem se razmeroma zgodaj poslovil od profesionalne ravni.
Ko sem končal profesionalno pot in se vrnil v Novo Gorico, so mi tudi nekateri trenerji govorili, naj se usmerim v trenerstvo. To mi je bilo všeč. Živim za košarko, gledanje in analiziranje tekem sta zame hkrati hobi in delo, zato prehod ni bil težak.
Je kakšen trener posebej vplival na vaš način dela?
V karieri sem sodeloval z veliko trenerji. Od njih sem se naučil, kako je treba delati, pa tudi, kako ni treba. Najpomembnejša sta mi odnos do igralcev in iskrenost.
Živimo v svetu z ogromno informacij in veliko negativizma. Ko imaš ob sebi trenerja, ki ti iskreno želi dobro in razmišlja pozitivno, igralci to začutijo. Z nekom je potem veliko lažje preživeti deset mesecev ali več let v istem klubu. Znanje je seveda pomembno, vendar je na prvem mestu odnos do športa in ljudi okoli sebe.
“Ko izbiram igralce, imam štiri glavne parametre. Na prvem mestu je značaj, na drugem delavnost, na tretjem iskrenost, talent pa je šele četrti.”
So se z novimi generacijami igralcev spremenile tudi trenerske metode? Morate danes do mladih pristopati drugače, kot so nekoč trenerji pristopali do vas?
Generacije so se spremenile, vendar ne verjamem, da obstaja samo en pravilen tip trenerja. Pomembno je, da si to, kar si, in da se ne pretvarjaš. Igralci te hitro preberejo, ne glede na njihovo starost. Če začutijo, da jim želiš dobro, sprejmejo tudi trenutke, ko od njih zahtevaš več.
Ko izbiram igralce, imam štiri glavne parametre. Na prvem mestu je značaj, na drugem delavnost, na tretjem iskrenost, talent pa je šele četrti. Prepričan sem, da je to edini način, da dolgoročno nekaj zgradiš.
“Nekateri imajo srce kot lešnik”
Bi trener Jan Močnik dal priložnost 174 centimetrov visokemu igralcu Janu Močniku?
Vedno se malo pošalim na račun centimetrov. Tudi sam se kdaj ujamem, da pri igralcu najprej pomislim na višino, nato pa se spomnim nase.
Pomembnejše od centimetrov je, kako veliko srce imaš. Nekateri so visoki in močni, pa imajo srce kot lešnik. Drugi so visoki 170 ali 180 centimetrov, njihovo srce pa je veliko kot celotno telo.
Sam s samozavestjo zaradi višine nikoli nisem imel težav. Najprej sem želel sebi dokazati, da višina ni pogoj za uspeh. Z več centimetri bi morda lahko dosegel še kaj več, vendar se ne obremenjujem s tem, česa nisem naredil. Gledam, kaj mi je uspelo.
Jan Močnik v dresu Uniona Olimpije skupaj z Jasminom Hukićem, Markom Milićem in Goranom Dragićem. V zvezdniški zasedbi je dobil tudi prve izkušnje z Evroligo.
Foto: Aleš Fevžer
Eden od velikih dosežkov je bilo igranje v elitni Evroligi z Union Olimpijo. Kako danes gledate na to?
Vsak igralec želi priti na najvišjo raven. Zelo sem bil vesel, da mi je uspelo. Zaradi odnosa do košarke in vsega vloženega se mi je takrat zdelo skoraj naravno, da sem dosegel to raven. Ne v smislu, da mi je pripadala, ampak da sem si jo izboril.
Danes lahko tudi drugim igralcem pokažem, da so sposobni doseči veliko, če si tega res želijo in so pripravljeni delati.
Navijači Olimpije so vas zaradi energije in srčnosti hitro vzeli za svojega. Kako ste doživljali priljubljenost med ljubljanskim občinstvom in kako ste sprejeli vzdevek Lumpi?
Mislim, da so prepoznali moj odnos, prijaznost in ljubezen do košarke. Ne glede na klub sem vedno igral s posebno energijo. Nikoli se nisem bal biti rezervni organizator igre, 12. igralec ali prvi igralec. S svojo vlogo nisem imel težav in morda je bilo prav to ključno.
Vzdevek Lumpi sta mi dala pa Marko Milić in Janez Rajgelj. Z njim nikoli nisem imel težav. Še danes me kdo pokliče tako. Rad se pošalim na svoj račun in povem kakšno šalo, moraš pa nato sprejeti tudi kakšno na svoj račun.
Po naravi sem nekoliko lump, seveda v pozitivnem smislu. Z leti sem se naučil, kdaj je čas za šalo in kdaj moraš biti resen ter prevzeti odgovornost.
Foto: Aleš Fevžer
Od Dragića in Milića do Saše Dončića ter mladega Luke Dončića
V tisti Olimpijini ekipi ste imeli ob sebi torej Marka Milića in številna druga velika imena. Kako ste jih doživljali?
To so bili moji vzorniki. En dan jih gledaš po televiziji, naslednji dan pa si z njimi v garderobi. To ti da povsem novo perspektivo. Že pred mojim prihodom so dosegli ogromno, najbolj pa mi je bilo všeč, da so nam mladim pomagali stopiti v njihove čevlje in nas učili, kako se je treba obnašati.
Marko je bil velik šaljivec, a prav v tem se je kazala njegova veličina. Vedel je, kdaj mora biti pravi vodja ter kdaj lahko položaj spremeni v smeh in sprosti ljudi okoli sebe.
V paru ste igrali tudi z mladim Goranom Dragićem. Kaj ste pri njem opazili že takrat?
Vesel sem, da sva igrala skupaj, in seveda tudi tega, kar mu je uspelo. Že takrat je kazal neverjeten talent, vendar ni šlo le za talent. Njegova delavnost in zavzetost, da nekaj doseže, sta bili izjemni. Kariero si je res zaslužil.
Z naslovom evropskega prvaka leta 2017 je pokazal tudi, kakšen človek je in koliko mu je reprezentanca pomenila. O njem lahko povem le najlepše.
Glede na vse, kar ste povedali o Goranu Dragiću, podobno zagnanost in odnos do dela danes prepoznavate tudi pri Stefanu Joksimoviću?
Joksi me nekoliko spominja na Gogija pri telesnem gibanju. V določenih elementih sta si podobna. Predvsem pa imata oba glavo na pravem mestu in natančno vesta, kaj si želita.
Zdaj je predvsem vprašanje časa. Stefanu želim, da bi ostal zdrav, saj ob zdravju druge stvari ne bi smele biti težava.
Foto: Aleš Fevžer
Kakšen je bil v tisti Olimpijini garderobi Saša Dončić? Kako ste ga doživljali kot soigralca, izkušenega košarkarja in človeka, ob katerem je bil takrat pogosto tudi njegov sin Luka?
Tista ekipa je bila sestavljena iz vrhunskih slovenskih košarkarjev. Saša je bil igralec z neverjetnim talentom in nekakšen oče nam mlajšim. Tako kot Marko se je znal pošaliti, ko pa je prišla resna tekma, je znal prevzeti odgovornost.
Ob njem so bili še številni drugi odlični igralci, kot sta Jasmin Hukić in Sašo Ožbolt. Nihče ni bil po naključju tam, kjer je bil.
Se iz tistega obdobja spomnite tudi mladega Luke Dončića?
Bil je še otrok, vendar je bil zraven na skoraj vsakem slavju oziroma ob vseh uspehih, ki smo jih takrat dosegli. Že takrat je imel žogo vedno ob sebi.
Sam sem bil tudi še zelo mlad, zato se z njim nisem veliko ukvarjal, spomnim pa se, da je bil ob uspehih ekipe vedno prisoten.
Iz domačega okolja želi zgraditi primorsko košarkarsko središče
Po koncu profesionalne kariere ste se vrnili v domače okolje, prevzeli člansko ekipo Gorice in jo skupaj z ljudmi, s katerimi ste odraščali v košarki, popeljali od nižjih rangov do prve lige. Kako posebna je za vas ta zgodba in kaj vam pomeni, da jo gradite prav v Novi Gorici?
To je velik uspeh. Najprej bi izpostavil, da smo med seboj prijatelji in se zelo dobro razumemo, zato odločitev, da prevzamem člansko ekipo, ni bila težka. Struktura kluba je sestavljena iz nekdanjih igralcev.
Predsednik kluba je Marko Marcetič, moj najboljši prijatelj Saša Mučič pa je po koncu igralske kariere prevzel vlogo športnega direktorja. Vsak dan smo v stikih.
Ko sem prevzel člansko ekipo, je Dejan Gašperin prevzel pomembno vlogo v mladinskem pogonu. Ob sebi imamo veliko izkušenih trenerjev in ljudi, zato je delo lažje. Sam čutim veliko pripadnost, vodstvo pa mi omogoča, da delam po svojih zamislih. Ob njih dozorevam in rastem skupaj s klubom. Rast je bila organska in naravna.
Vedno sem verjel, da lahko s temi fanti veliko dosežemo. Morda niso bili reprezentanti ali uveljavljena imena, vendar zdaj počasi trkajo tudi na ta vrata. V klubu imamo že veliko reprezentantov, kar ni le plod mojega dela, ampak celotne strukture od članske ekipe do šole košarke.
Z Gorico je napredoval v prvo ligo, dolgoročno pa želi v domačem okolju zgraditi stabilno primorsko košarkarsko središče.
Foto: Gaja Hanuna
Po preboju v prvo ligo želite tudi med elito ohraniti domače jedro, razvijati mlade igralce in nadaljevati postopno rast kluba. Kako zahtevno bo ob večjih rezultatskih pritiskih ostati zvest tej rdeči niti?
Nočemo spreminjati celotne strukture članske ekipe. Ostalo je veliko domačih igralcev, naš cilj pa je mlada in domača ekipa. Želimo postati regijsko središče za Primorsko. Dokazali smo, da lahko igralci iz naše šole preskočijo na višjo raven, in to želimo nadaljevati.
Postaviti želimo pogoje, zaradi katerih bodo igralci želeli priti k nam. Po drugi strani se moramo boriti na finančnem področju, saj okolje projekta še ni povsem sprejelo tako, kot bi si želeli.
V klubu imamo približno 500 otrok in prva liga prinaša veliko odgovornost. Nočemo biti muha enodnevnica, ampak stabilen prvoligaš. Za stabilnost potrebuješ domače ogrodje. Ne moreš vsako leto kupovati celotne ekipe, ampak moraš vzgajati svoje igralce in nato pripeljati le posameznike, ki ustrezajo sistemu.
Kakšen tip igralcev želite privabljati v Gorico?
Iščemo igralce, ki si želijo narediti preskok. Uveljavljenih košarkarjev finančno ne bomo mogli kupovati. Lahko pa ponudimo dobre pogoje, veliko minut in možnost, da igralec naredi dva ali tri korake naprej.
Želimo ostati skromni, vendar hkrati napredovati. Ne želimo projekta, ki bi bil odvisen od enega velikega vložka in bi se ob odhodu enega človeka vse podrlo. Seveda bi si želeli generalnega sponzorja, vendar mora biti osnova zdrava.
Igralcem ne želimo le obljubljati priložnosti. Dobili jo bodo, vendar morajo tudi sami veliko narediti zanjo.
Kje vidite največjo past prve lige za tako mlado ekipo?
Največja past je lahko negativna serija, saj mladi igralci takšne krize še ne znajo vedno prebroditi. Zato potrebujemo tudi nekaj izkušenejših igralcev, ki so to raven že prestali, lahko pomirijo garderobo in so mladim mentorji.
Ni nujno, da dosegajo po 30 točk na tekmo. Pomembno je, da mlade učijo, kako se je treba odzvati, ko je lepo, in predvsem takrat, ko pride kriza.
Naša krivulja je šla doslej skoraj samo navzgor, vendar je normalno, da bo šla kdaj tudi navzdol. Takrat moramo ostati skromni, še bolj delavni in obdani z značajsko dobrimi ljudmi.
Foto: Gaja Hanuna
Kako Nova Gorica sprejema košarko? Ali je tudi kaj povezovanja z Gorico na italijanski strani meje?
Mislim, da jo sprejema zelo dobro. Ogromno ljudi, še posebej zamejcev, spremlja naše tekme, tudi v mladinskih kategorijah. Sodelovanje med Novo Gorico in Gorico v Italiji je preseglo meje, kar nas zelo veseli. V zadnjih letih je mesto košarko res sprejelo.
Upam, da bo v prvi ligi zanimanje še večje. Konec koncev vse delamo tudi zaradi ljudi, da nas pridejo gledat in podpirat. Želimo pokazati, da delamo s srcem.
V klubu je težko pričakovati, da bo kdo od tega bogato živel. Želimo pa si na višjo raven, saj je po mojem mnenju konec, ko se enkrat zadovoljiš. Verjamem, da lahko naredimo še korak naprej, potrebovali pa bomo tudi širšo podporo okolja.
“Če bi imel dve življenji, bi eno namenil košarki, drugo družini”
V karieri ste sodelovali s številnimi trenerji. Ali obstaja trener, po katerem se posebej zgledujete oziroma od katerega ste prevzeli največ stvari?
Veliko se izobražujem, berem knjige, spremljam predavanja in delo različnih trenerjev. Od vsakega poskušam vzeti podrobnost, ki bi lahko pomagala mojemu sistemu. Sistem se mi zdi pri trenerju izjemno pomemben.
V Sloveniji imam nekaj prijateljev, s katerimi se redno pogovarjamo in si pomagamo. Nimam pa enega samega trenerja, za katerega bi rekel, da mu želim biti podoben. Od različnih ljudi skušam vzeti dobre stvari in jih vključiti v svoj način dela.
Jan Močnik želi v trenerstvu prav tako pustiti vtis, vendar svoje poti ne želi prehitevati – napredovati želi iz treninga v trening in iz tekme v tekmo.
Foto: Gaja Hanuna
Trenerstvo je praktično služba 24 ur na dan. Kako ga usklajujete z družino?
Trenerstvo ni le delo na igrišču. Vključuje psihologijo, odnose, prehrano, fizično pripravo in številna druga področja. Na poti spoznavaš veliko ljudi, kultur in različnih načinov razmišljanja. Zato ga ne vidim le kot delo, ampak kot širino, ki mi v življenju ogromno daje.
Z ženo sva skupaj že skoraj 20 let in zelo sem vesel, da imam ob sebi njo in celotno družino, ki takšno življenje razume. Brez njihove podpore bi bila vsa odrekanja veliko težja. Hkrati si moraš znati vzeti čas za družino.
Večkrat rečem, da bi, če bi imel dve življenji, eno namenil košarki in drugega družini. Ker imam le eno, moram oboje usklajevati.
Za konec še povejte, kakšne ambicije imate v trenerstvu?
Ne želim delati dolgoročnih načrtov, saj je šlo življenje skoraj vedno v drugo smer, ko sem jih postavil. Želim biti vsak dan, na vsakem treningu in na vsaki tekmi boljši, nato pa bom videl, kam me bo pot zanesla.
Nisem obremenjen s slavo, rezultati ali tem, da bi moral biti v središču pozornosti. To mi niti ne ustreza. Če pa toliko delaš na sebi, si seveda želiš priti na najvišjo mogočo raven. Tudi sam si to želim, vendar si ne postavljam časovne omejitve. Če mi uspe, bom pokazal, česa sem sposoben. Če mi ne bo, bom lahko še vedno zadovoljen sam s seboj.