Rusko jedrsko podmornico Kursk sta 12. avgusta 2000 v razmiku nekaj več kot dveh minut stresli izredno močni eksploziji. Najprej je eksplodirala torpedna cev, v katero je bil vstavljen vadbeni torpedo, v sprednjem delu Kurska pa je zagorelo. Podmornica je ostala v enem kosu, a je začela toniti proti dnu Barentsovega morja.
Ko je Kursk na globini približno 108 metrov udaril ob morsko dno, je zaradi vročine, ki jo je oddajal požar, sledila še verižna reakcija – eksplodiralo je od pet do sedem bojnih torpedov. Druga eksplozija je razcefrala sprednje štiri prekate podmornice in povsem prebila njen trup. Takoj je umrla večina od 118 mornarjev na krovu Kurska.
Preživelo jih je 23
A ne vsi. 23 mornarjev, ki so bili v zadnjem delu podmornice, je preživelo obe eksploziji. To je svetovni javnosti šele več kot dva meseca po katastrofi Kurska dokazalo pismo, ki so ga norveški in ruski potapljači 26. oktobra 2000 našli, ko so iz Barentsovega morja izvlekli prva trupla nesrečnih mornarjev.
Pismo je napisal takrat 27-letni poročnik Dmitri Kolesnikov, vsebovalo pa je tako imenovani uradni oziroma tehnični del, ki je bil razkrit za javnost, in osebni del, ki ga je namenil svoji ženi, s katero sta bila v času nesreče Kurska poročena šele tri mesece.
Pismo, ki so ga našli v žepu poročnika Kolesnikova.
Foto: omrežje X
“13.15. Vse osebje iz 6., 7. in 8. prekata se je pomaknilo v 9. prekat. Tukaj nas je 23. To odločitev smo sprejeli, ker se nihče od nas ne more rešiti.”
“15.15. Tukaj je preveč temno za pisanje, vendar bom vseeno poskusil. Zdi se, da imamo od deset do 20 odstotkov možnosti. Upam, da bo to vsaj kdo prebral. Tukaj je seznam osebja iz drugih oddelkov, ki so zdaj v 9. prekatu in bodo poskusili priti ven. Pozdrav vsem, ni treba obupati. Kolesnikov.”
Vsebina pisma in časovni žigi – Kolesnikov ga je pisal več ur po eksplozijah – so tako nedvoumno dokazali, da so bili nekateri člani posadke podmornice Kursk po eksplozijah še živi. Kako dolgo, ni znano – večina strokovnjakov, ki so preiskovali tragedijo Kurska, je mnenja, da od nekaj ur pa do največ dva ali tri dni po eksploziji.
Moskva je družinam mornarjev nekaj časa dajala upanje, da so preživeli
V Moskvi so medtem več kot dva meseca trdili nasprotno, pa čeprav so skoraj zagotovo vedeli, da vsi mornarji niso umrli takoj. Ruske križarke, ki so bile 12. avgusta v bližini kraja potopa Kurska, so po nesreči namreč zaznale zvočne signale, natančneje ritmično trkanje po kovini, ki je prihajalo iz smeri potopljene podmornice. Ruska mornarica je v prvih dneh po nesreči celo omenjala, da naj bi slišali signale SOS, a so te izjave kasneje zanikali, zvoke pa označili za mehanske šume oziroma napačne interpretacije.
Ko so v javnost prišle informacije, da je podmornica Kursk potopljena, so ruski uradniki sprva trdili, da vzpostavljajo stik s preživelimi mornarji. Poročali so celo o “trkanju na trup podmornice”, zagotavljali, da imajo preživeli dovolj kisika, in trdili, da reševalna akcija poteka po načrtu. Nato so obrnili zgodbo. Na fotografiji razbitina jedrske podmornice Kursk.
Foto: Wikimedija Commons / Vlada Ruske federacije
Ruski konstruktorji podmornic so po mnenju številnih mednarodnih analitikov tudi dobro vedeli, da je bila podmornica Kursk zasnovana tako, da so pregrade med prekati zadrževale vodo in morebitne udarne valove v primeru eksplozij. Vedeli naj bi tudi, da je eksplodiral le sprednji del podmornice, zato je obstajala velika verjetnost, da so bili v zadnjem delu podmornice ujeti živi mornarji.
Takšno upanje je Moskva nekaj časa dajala tudi družinam članov posadke podmornice in ruski javnosti.
Katastrofalen odziv vladajočih: lagali so javnosti in zavračali mednarodno pomoč
Odziv ruske politike na nesrečo jedrske podmornice Kursk sicer velja za katastrofalnega.
Izkazalo se je namreč, da je bila ruska mornarica izredno nepripravljena na dogodek takšne razsežnosti, saj so razbitino Kurska najprej iskali kar 16 ur in nato nanjo v štirih dneh večkrat neuspešno poskusili pritrditi potapljaške zvonove, ki bi ujetim članom posadke morda omogočili pobeg. Takrat je v Moskvi še prevladovala teorija, da je nekaj mornarjev preživelo.
Kako so utišali obupano mamo enega od članov posadke podmornice Kursk – pred kamero so jo uspavali z injekcijo (več v tem prispevku):
Ruska politika je javnosti medtem več dni lagala o resnosti dogodka in večkrat zavrnila pomoč, ki so jo ponujale druge države, med drugim Velika Britanija in Norveška, ki sta imeli vrhunsko opremo za globinsko reševanje, pa tudi Francija, Nemčija in Izrael.
Šele peti dan po zadnjem potopu Kurska je Vladimir Putin – po silovitem pritisku ruske javnosti in družin mornarjev – sprejel pomoč britanskih in norveških potapljačev, ki so skupaj z ruskimi kolegi lahko le potrdili, da nesreče ni preživel nihče.
Veliko zaslug za to, da se je ruska javnost na nesrečo jedrske podmornice Kursk in katastrofalno krizno upravljanje ruske vladajoče politike odzvala s takšnim ogorčenjem in tako glasno, so takrat sicer imeli tudi ruski večinski mediji, ki ob prelomu tisočletja še niso bili pod nadzorom kremeljskega aparata in so bili zato zelo kritični do odziva Kremlja na nesrečo Kurska.
Uradna zgodba o nesreči Kurska se je spremenila tako rekoč čez noč
Ko so norveški potapljači 21. avgusta končno odprli krmno loputo in ugotovili, da je poplavljena celotna podmornica Kursk, se je uradna razlaga dogodkov usodnega 12. avgusta spremenila tako rekoč čez noč.
Če so v Moskvi javnosti in družinam mornarjev do takrat še dajali upanje, da so nekateri morda preživeli, saj so za to obstajali zelo prepričljivi znaki, so ruske oblasti nato začele trditi, da so vsi mornarji umrli v prvih nekaj minutah oziroma takoj, ko sta odjeknili eksploziji (oziroma serija eksplozij).
Razlog je bil jasen: Rusija je predolgo zavračala mednarodno pomoč in tako morda zamudila priložnost, da bi dejansko poskusila rešiti mornarje, ki so preživeli obe eksploziji in zatočišče našli v 9. prekatu podmornice. Vztrajanje pri trditvi, da so vsi umrli takoj, so se ruske oblasti lahko izmikale prevzetju neposredne odgovornosti.
Ruski odvetnik Boris Kuznecov, ki je zastopal družine 55 umrlih članov posadke Kurska, je 15 let po tragediji odziv ruskih oblasti na nesrečo podmornice Kursk označil za prvo laž Vladimirja Putina oziroma njegovega režima.
Foto: Guliverimage
To se je sicer spremenilo 26. oktobra 2000, ko so norveški potapljači našli pismo poročnika Kolesnikova. Ruska mornarica je bila takrat prisiljena prvič javno priznati, da del mornarjev ni umrl takoj. Admiral ruske mornarice Vladimir Kurojedov je družinam umrlih članov posadke Kurska, ki so se zbrali v oporišču mornarice v Murmansku na severu Rusije, takrat tudi prebral pisma, najdenega v žepu mornarja Kolesnikova (vir).
Ruski predsednik Vladimir Putin je priznanje, da takoj niso umrli vsi mornarji na krovu Kurska, medtem prepustil vojaškemu vrhu in preiskovalni komisiji. Ko je bilo pismo poročnika Kolesnikova javno razkrito, Putin obstoja pisma ali dejstva, da je del mornarjev preživel, ni zanikal, je pa kasneje poudarjal, da je bila reševalna akcija nemogoča zaradi poškodb na podmornici.
“To je bila prva laž Vladimirja Putina”
Nesreča jedrske podmornice Kursk po mnenju nekaterih političnih analitikov, tudi ruskih, ki jih zaradi takšnih stališč v Kremlju nimajo najbolj v čislih, predstavlja enega od največjih mejnikov v zgodovini sodobne Rusije.
“Laži so se začele s potopom Kurska. Ko je podmornica potonila, se je ruska vlada začela vmešavati v pravne sisteme, začelo se je podjarmljanje organov pregona, do ruske oblasti kritičnih državnih medijev. Če se ozremo nazaj, se je proces razkroja demokracije v Rusiji začel s Kurskom,” je pred leti dejal ruski odvetnik Boris Kuznecov, ki je zastopal družine 55 umrlih članov posadke Kurska.