22-letna Mariborčanka študira računalništvo in poslovanje (angl. business) na Univerzi Minerva, ki je zasebna rezidenčna univerza s sedežem v San Franciscu v Kaliforniji. Študentje s te univerze vsako leto prebivajo v drugi državi na drugi celini, tako da se skupaj selijo iz države v državo in so tudi na račun tega med seboj zelo povezani. Tudi na ta način se je povezala s sošolkama, s katerima se je začela ukvarjati z različnimi projekti.
Z ustanovitvijo neprofitne produkcijske organizacije CRUX se je rodil projekt snemanja dokumentarnega filma o podnebnih spremembah in dojemanju mladih. Po njihovem opažanju zaradi teh številni mladi postajajo živčni in anksiozni. Zadnje mesece preživljajo v Afriki, kjer so se dodobra spoznale s tamkajšnjim načinom življenja, kulture in navad. Pot jih je peljala skozi Zimbabve, Zambijo, Malavi, Tanzanijo, Ugando in nazadnje Kenijo, od koder se nam je oglasila Gaja Đukanović Babič.
Gaja, pozdrav v Kenijo. Ravno ste sredi snemanja dokumentarca, lahko poveste kaj več o tem projektu? Kako poteka proces?
Ideja se je rodila lani, potem pa smo na začetku leta začeli vse skupaj organizirati. Začelo se je zbiranje finančnih sredstev, prijavljanje na različne razpise, pa iskanje posameznikov, ki so del našega dokumentarnega filma. Sledila je še vsa logistična priprava, pa kje bomo dobili avto za pot iz Harareja v Nairobi, ker v nekaterih državah za najem zahtevajo tudi po petdeset tisoč evrov.
Gaja Đukanović Babič
Foto: Osebni arhiv
Na snemanju je veliko sprememb, moraš biti prilagodljiv, stvari se zgodijo, ko najmanj pričakuješ. Veliko je dogovarjanja z gosti v dokumentarcu, ponavadi snemamo deset dni s posamezno osebo, prej opravimo veliko klicev in pogovorov. Sledimo temu, kaj počnejo čez dan, ko vodijo svoje projekte, ko so z družinami, da jih spoznamo v celoti, tudi njihovo človeško plat, ne samo dela. Potem pa je ogromno debat, kaj vključiti, česa ne … to vzame večino časa. Učimo se sproti, nismo profesionalci na področju snemanja filmov, vendar v delu res uživamo. Ni nujno, da bom to počela vse življenje, mi pa to delo daje res ogromno.
Najprej smo imeli načrt, da bi šli iz Južne Afrike, iz Cape Towna do Nairobija v Keniji, pa smo potem načrt nekoliko spremenili in iskali varnejše države, v katerih ni nobenih političnih sporov in je manj kriminala, sploh zato, ker smo šli za daljše obdobje.
V Afriki snema dokumentarec o tem, kako mladi dojemajo problematiko podnebnih sprememb.
Foto: Osebni arhiv
Glede na vse skupaj verjamem, da je vsak dan drugačen, da vam ni dolgčas. Ste pričakovali, da bo življenje v Afriki takšno, ali vas je kaj posebej presenetilo?
Glede na to, da imamo nekaj sošolcev iz teh držav, so nam malce povedali, kako je, vendar so vsi nekoliko pretiravali o slabih straneh. Potem je tu še slika, ki jo imamo iz nekih stereotipnih predstav v medijih. Ponavadi so najglasnejši ljudje, ki niso bili nikoli niti blizu tem državam, tako da smo glede na vse, kar smo slišale, pričakovale velikansko avanturo. Številni so nas opozarjali predvsem na to, da so ceste precej slabe, da bodo policisti zahtevali podkupnine, da ne smemo nikoli voziti ponoči, ker je veliko različnih nevarnosti divjih živali, pa da moramo ves čas ekstremno paziti na svoje imetje in filmsko opremo.
Veliko posameznikov nam je reklo, tudi tisti, ki prebivajo v Afriki, da je to ena najbolj neumnih idej, ki so jih slišali – da gremo sami mladi prevozit Afriko (smeh, op. p.). A res je šlo vse gladko, nikjer nismo imeli nobenih težav, mogoče tudi zato, ker smo se pripravili na negativen razplet. V Zimbabveju imajo resda nekoliko slabše ceste, tudi policisti so nam do zdaj skoraj vedno pomagali, v Ugandi so dvakrat hoteli podkupnino, pa smo se naredili neumne, da ne razumemo, in so nas pustili. Tudi ponoči ni bilo nobenih težav.
Niste bivali samo v eni državi, temveč kar štirih, pa prej ste že omenili stereotipne predstave o Afriki, zaradi
Foto: Osebni arhiv
katerih v večini kar enačimo vse države med sabo. Upravičeno?
Je nekaj podobnosti, vendar je to tako, kot če bi med seboj primerjali balkanske države. Tako je tudi pri državah vzhodne Afrike, ki imajo med seboj podobno kulturo. Tudi hrana je podobna, ljudje so zelo prijazni in vedno hočejo pomagati, zelo močna je skupnost, imajo pa vsi podobne probleme s korupcijo in politiko. V mestih je vedno gneča, so pa ljudje v večini zelo sproščeni, naravnani na “afriški” čas, kar pomeni, da pridejo vsaj pol ure pozneje od dogovorjenega, sploh v Ugandi in Keniji. Se pa povsod tudi pozna, da so jih kolonizirali Angleži.
Katere pa so glavne razlike, predvsem če govoriva o Malaviju, Zimbabveju, Ugandi in Keniji, kjer ste prebivali najdlje oziroma ste še zdaj?
Mogoče ne toliko med posameznimi državami, predvsem so velike razlike v življenju v mestu in na vasi. Če bi morala omeniti eno lastnost za vsako državo, v kateri smo bivale dlje časa, bi rekla, da imajo v Ugandi prav vsak dan zabave, temu dajejo res velik pomen. V Keniji, kjer smo zdaj – Nairobi je od vseh mest najbolj razvit, veliko je stolpnic. Za Kenijce je tudi značilno, da protestirajo, če je kaj narobe, ker v nekaterih drugih državah zaradi strahu pred policijo tega ni.
Zelo so željni boja po svobodi, gredo na ceste, če imajo občutek, da se jim godi krivica. V Malaviju mi je bil na primer izredno zanimiv univerzitetni šolski sistem, ker univerza sprejme štiri tisoč študentov, čeprav za to nimajo kapacitet, potem pa se do konca študija zgodi res velik osip, ker je sistem narejen tako, da lahko zelo hitro padeš. In ko enkrat padeš, se ne moreš vpisati na drugo fakulteto, preprosto izpadeš iz sistema. Tako da je pritisk na tiste, ki nimajo toliko finančnih sredstev, resnično ogromen.
Foto: Osebni arhiv
Velika razlika je med bogatimi in revnimi. Stanovala sem pri prijateljih, ki spadajo med zelo bogate, imajo svojega kuharja, nikoli ni težav z elektriko, vodo, potem pa so tu še ljudje, ki prebivajo v barakarskih naseljih, v kontejnerjih, tega je v Nairobiju veliko. Starši včasih otrok ne morejo poslati v šolo, pa šolnina znaša 24 evrov na leto, ampak dostikrat si ne morejo niti tega privoščiti.
Tu v Nairobiju je velikansko smetišče, kjer smo tudi snemali, in otroci iz elektronskih naprav topijo baker in ga prodajajo naprej, da pomagajo staršem. Je pa res, da se ljudje, če jim tukaj ne uspe v mestih, pogosto selijo nazaj na vas, kjer imajo ponavadi kakšne sorodnike. Drugače je na primer v Južnoafriški republiki, kjer je zaradi segregacije in kolonializma precej drugače, zato so čedalje večja barakarska naselja, posledično je več tudi nasilja, alkohola, drog …
Na vaseh se še toliko bolj čuti ta skupnost, nimajo telefonov, elektrike, kljub kdaj očitnemu pomanjkanju pa držijo skupaj.
Foto: Osebni arhiv
Kako pa je z nastanitvami – kje stanujete zdaj, ko ste v Keniji?
To je prednost tega, da imamo toliko prijateljev in sošolcev praktično po vsem svetu. Zdaj bivamo pri teti ene izmed prijateljev. Enako velja za Zimbabve in tudi Malavi ter Ugando. Recimo iz Malavija do Ugande je 2.200 kilometrov, to je pet dni vožnje, tako da smo potem našli tudi kakšne hotele in sobe.
Omenili ste že ljudi, njihovo sproščenost in prijaznost. Ste imeli kljub temu kakšno negativno izkušnjo?
Načeloma smo bili povsod zelo pozitivno presenečeni, najbolj všeč mi je to, da so skupnost, da si ljudje med sabo pomagajo, sosedje med sabo sobivajo. Zdi se mi, da pri nas tega ni, sploh v mestih. Če kdo nima dovolj hrane ali denarja za šolnino, potem skupaj stopi skupnost in ljudje pomagajo drug drugemu. Velik poudarek dajejo petju in plesu – tudi v Malaviju, kjer so ženske delale, so med delom ves čas pele in plesale.
Se torej počutite varno? Ste doživeli kakšen neljubi pripetljaj? Kako je ponoči?
Jaz se tukaj iskreno počutim zelo varno, tudi na poti ni bilo težav. Recimo v Nairobiju so nam specifično večkrat rekli, naj pazimo na telefone in nahrbtnike, naj zaklepamo avto, vendar me iskreno tukaj ni strah. V Londonu ali Barceloni, na primer, sem se glede tega počutila veliko bolj negotovo.
Foto: Osebni arhiv
Drugačna zgodba je v Cape Townu, kjer je s tem veliko več težav, veliko več je tudi oboroženih ropov. Posamezniki pridejo s pištolo in rečejo, daj mi telefon. A sama sem lani v Cape Townu stanovala mesec in pol, pa tudi tam nisem imela težav, bila sem tudi sama v njihovih barakarskih naseljih, hodila z opremo za snemanje, mogoče sem imela res srečo, ker slabih zgodb od tam je res veliko.
Glede bivanja ste omenili, da ste imeli precej sreče z znanci in prijatelji. Kaj pa sicer? Kako je s stanovanjsko problematiko?
Predvsem je opazno to, kar sem že omenila – res je velika razlika med revnimi in bogatimi. Mesta se močno širijo, vedno več ljudi si želi v mesta, je pa tudi več revnih, ki poskušajo in širijo barakarska naselja, kjer so ljudje precej zgoščeno naseljeni. Ob kakšnih poplavah je potem še posebej težko, ker lahko vse skupaj odnese. Najbolj se mi zdi, da težava nastopi ob šolanju in študiju, ker je vse skupaj precej drago, če želiš stanovati bližje fakultetam, česar si marsikdo ne more privoščiti, s tem pa nastrada tudi izobrazba.
Omenili ste razdaljo in selitve. Kako pa je z javnim prometom?
Foto: Osebni arhiv
Javnega prometa je sicer precej, imajo take “taksije”, ki so pravzaprav kombiji, preurejeni v majhne avtobuse. Kombi potem na določeni točki začne voziti, se pa ne držijo voznih redov. Ko pač pride, pride (smeh, op. p.).
Kaj pa cene in življenjski standard? Koliko ljudje zaslužijo? Kakšne so vaše izkušnje s cenami v trgovinah, restavracijah …?
Tukaj so razlike od države do države, so pa trgovine namenjene najpremožnejšim. Najbolj me je presenetil Malavi, ker so cene v njihovih trgovinah res visoke, trgovine pa skoraj prazne. V trgovinah so bile cene kot pri nas oziroma še višje, njihova minimalna plača pa je okoli 45 evrov na mesec. Mislim, da je bilo tri litre olja okoli 25 evrov, pa kila pomaranč okoli 14 evrov.
Tudi zato se večina ljudi ukvarja s kmetovanjem, vsi pridelujejo koruzo, ker so njihovi obroki večinoma iz koruze in še nekaj druge zelenjave. Drugo dokupijo na tržnici, trgovine pa so v večini za tistih nekaj bogatašev. Večina si tudi ne more privoščiti več vrst zelenjave in sadja, kar je pri nas kar samoumevno.
Kar pa se tiče restavracij, za obroke za pet oseb smo na ulici dali sedem evrov, v bolj “zahodnih” restavracijah pa jed, kot je hamburger ali pica, znaša sedem evrov.
Še eden od stereotipov je, da je vedno vroče in malo padavin … vaše izkušnje?
Nikakor ne gre posploševati, pot in življenje smo začeli bolj na jugu, kjer je zdaj zima. Ni tako kot naše vreme, vendar je vseeno tudi deset stopinj, ljudje v hišah nimajo ogrevanja, ni izolacije. Lani, ko sem bila v Cape Townu, sem bila ves čas v jakni, ker je bilo ves čas mrzlo. Zdaj v Keniji pa smo skoraj poleg ekvatorja, tako da je vreme bolj ali manj podobno vse leto z izjemami deževnih obdobij. Zdaj je tu od 27 do 30 stopinj.
Foto: Osebni arhiv
Pogrešate kaj iz Slovenije?
Seveda najbolj družino in prijatelje, letos sem bila vse skupaj tri tedne v Sloveniji. Pogrešam tudi domačo hrano, predvsem mamino in babičino kuhinjo. Pa tudi naravo – meni je slovenska narava še vedno najlepša, ne glede na to, kje sem. Pa sem bila res že marsikje, a ko enkrat uzrem slovenske gore, se mi še vedno najbolj napolni srce. Pogrešam tudi slovenščino, ker je v zadnjem obdobju res ne govorimo veliko. Potem pa so tukaj še neke majhne stvari, ki jih v Sloveniji večkrat jemljemo za samoumevne, recimo, da odpreš pipo in imaš pitno vodo, da WiFi dela ves čas, da je kolikor toliko red v prometu, čeprav imam rada kaos, a včasih res odleže, da veš, da boš hitro in varno prišel v službo. Pa tudi seveda slovensko kulturo, tukaj se prilagajaš na način njihovega razmišljanja, delovanja.
Glede na to, da snemate dokumentarce, spoznate tudi ogromno ljudi, verjetno beseda nanese tudi na to, od kod prihajate vi. Ljudje poznajo Slovenijo?
Ljudi vedno zanima, kaj je Slovenija, kje je, sliši se jim tako eksotično. Na vasi ni za našo državo še nihče slišal, v mestih pa so nekateri vedeli ali pa potrebovali nekaj minut, da so dojeli, da Slovenija ni Slovaška. Verjamem, da bi bilo malce drugače, če bi igrali na svetovnem prvenstvu, ker tukaj res vsi obožujejo nogomet, vsi so ves čas gledali in spremljali tekme (smeh, op. p.). Sicer pa iz izkušenj po vsem svetu so ponavadi prve asociacije za Slovenijo Luka Dončić, Melania Trump in Slavoj Žižek.
Si želite, da bi katero od stvari ali pa tamkajšnjih navad prenesli tudi v Slovenijo?
Foto: Osebni arhiv
Ja, predvsem ta občutek skupnosti, da si ves čas pomagajo. Tudi družina je tu res sveta stvar, ljudje se veliko družijo. Jaz člane širše družine vidim enkrat na nekaj let, tukaj je to popolnoma drugače. Zdi se mi, da se tudi veliko več smejijo, obenem pa imajo več teh “realnih” težav, ker se številni borijo za preživetje. Kljub temu pa ostajajo nasmejani, veliko pojejo, plešejo, to mi je res všeč.
Kaj sledi za vas? Se nameravate vrniti v Slovenijo?
Na kratko me zdaj čaka vrnitev domov, da vidim svoje domače in bližnje. Potem pa me čakata konec afriškega poglavja in nova pustolovščina, saj grem v Buenos Aires, kjer bomo naslednje leto z našo univerzo. Z isto tematiko dokumentarnega filma se bomo ukvarjali tudi tam.
Več iz rubrike Prek meja: