Številni otroci so se zbrali za ogrado in čakali na trenutek pozornosti. Foto: MMC RTV SLO
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Barcelona že od nekdaj slovi kot eden največjih nogometnih klubov, v dobi globalizacije pa se je prelevila v nekaj še precej večjega − v globalni magnet s skoraj religioznim statusom. Kdo si ne želi maše v svoji cerkvi?
Oglas
Sorodna novica
Šport otrok: od kletvic do prehitrih tekmovalnih ciljev
Minili sta dobri dve desetletji, odkar je Udinese zadnjič igral proti Barceloni. Bilo je decembra leta 2005, ko so Katalonci na Friuliju ob koncu tekme le strli gostitelje (0:2). Nadaljevanje sezone je navijačem obeh klubov prineslo precej dobre volje, Barcelona je namreč osvojila Ligo prvakov, Italijani pa so se veselili na reprezentančni ravni, saj so postali svetovni prvaki. Vodstvu Udineseja je pred novo sezono uspel veliki met, saj so na prijateljskem turnirju gostili Barcelono in Forest, v prazničnem vzdušju je vsaka ekipa z vsako odigrala po en polčas.
Foto: MMC RTV SLO
V okolico stadiona sem prispel dobri dve uri pred začetkom mini turnirja. Ko sem parkiral vozilo, sem takoj zagledal motiv sobotnega večera − od vsepovsod so se valili mladi navijači, ki so bili oblečeni v različne drese Barcelone. Na ovinku, kjer naj bi se avtobus z igralci približal stadionu, je stala gruča mladih navijačev (v spremstvu staršev), na njihovih hrbtih so se znašla različna imena, med katerimi sta prevladovala predvsem zapisa Messi in Lamine Yamal. Prvi je že postal nogometni mit, drugi pa je svojo zgodbo začel podobno uspešno. Prepričan sem, da so mladi navijači že stokrat in stokrat videli svoje ljubljence na najrazličnejših ekranih, a ugledati svoje junake v živo, pa čeprav za steklom avtobusa in le za nekaj sekund, je bila prevelika želja, da bi to izpustili.
Med več kot 30.000 gledalci se je znašlo tudi dekle, ki je pred nogomet postavilo … knjigo. Foto: MMC RTV SLO
Mlade (med katerimi fantje še zdaleč niso bili v izraziti večini) sem prepustil upanju in se odpravil proti stadionu Bluenergy Stadium (kakor se zdaj imenuje nekdanji Friuli). Objekt ni med največjimi, je pa gotovo eden najbolj urejenih in prijetnih na Apeninskem polotoku. Italija je nogometna velesila, ki pa se v zadnjem obdobju ubada s precejšnjimi težavami, tako na tekmovalni ravni (azzurri so še tretjič zapored ostali brez mundiala) kot na infrastrukturni (precej stadionov je dotrajanih).
Navijaški utrip na stadionu je bil prijeten in primeren pripravljalnemu turnirju. Za domačim golom je za vzdušje skrbela najbolj zvesta navijaška skupina Ultras Udinese Curva Nord in s skandiranjem poskrbela, da utrip tekme ni ostal na gledališki ravni. A ko so se zelenici približali igralci Barcelone, se je glavni motiv opazovanja spremenil. Ob rob ograje so se prebili številni otroci, seveda oblečeni v modro-rdeče odtenke Ponosa Katalonije, vzklikali, kričali in mahali nogometašem španskega kluba, ko so se bližali rezervni klopi. Njihov boj za pozornost je bil neomajen, tako ali drugače so poskušali doseči, da bi se kak objekt njihovega navijanja obrnil in dal malo pozornosti. Če je le mogoče, seveda v podobi slike ali podpisa.
Hansi Flick vodi Barcelono od leta 2024. V obeh sezonah je postal španski prvak, dvakrat pa z Bayernom postal nemški prvak (še prej pa štirikrat kot igralec). Foto: EPA
Ko se je začel prvi polčas, so varnostniki strastne navijače prepodili nazaj na njihova sedišča, a približno deset minut pred koncem polčasa se je zgodba ponovila. Val mladih navijačev se je spet začel valiti do klopi Barcelone in začel se je novi lov na pozornost. Ne glede na brezupnost mahanja se otroci niso predali, vztrajali so kot don Kihot, čeprav je bilo jasno, da je njihov boj skoraj brezupen. Sledil je novi copy-paste: ob začetku zadnje tekme so varnostniki najbolj vztrajne navijače spet vrnili na izhodišče, ti pa so se deset minut pred koncem spet začeli svoj zadnji boj, v katerem sta se prepletala mahanje in kričanje najrazličnejših imen.
“Hansi Flick se je skoraj obrnil in me pogledal,” sem slišal navdušenega desetletnega slovenskega navijača, ki očitno ni bil razočaran, da je tam trikrat vztrajal zaman. Zdelo se mi je, da je bil tako kot večina drugih glasnih tekačev vesel že, ker je bil lahko tik ob igrišču. Ker je lahko vpil imena svojih ljubljencev. Ker je lahko upal. Čeprav se mu želja ni izpolnila, je bil del tega dogajanja. Nogometašev ni opazoval prek telefona, ampak je v živo občutil mešanico upanja, veselja in energijo množice, ki je ne more pričarati noben ekran.
Zaskrbljeni starši so s svojih sedežev opazovali svoje otroke in upali, da v gneči ne bo kdo pristal na tleh. Na srečo ni. Rdeče-modro morje, ki je valovilo za Barcelonino klopjo, me je sililo k vprašanju − kaj sploh starši kupujejo svojim otrokom. Očitno ne le dresa. Kupujejo jim pripadnost. Identiteto. In predvsem zgodbo, v kateri lahko tudi sami sanjajo. Če bi vsak od čakajočih dobil podpis, bi dobil uresničitev sanj. Najbrž pa tudi potrditev, da je njihov namišljeni svet za trenutek postal resničen.
Mlademu navijaču na koncu ni bilo najbolj pomembno, ali se je Flick obrnil. Pomembno je bilo, da je bil tam. Da je lahko stal nekaj metrov od svojih junakov, izgovarjal njihova imena in verjel, da se bo eden od njih vendarle obrnil. V tem je nekaj otroškega. Iskrenega. In globoko navijaškega. Navijaštvo morda lahko najbolje opišem kot upanje, ki ima lahko več podob. Kot upanje, da bo tvoj Udinese strl nepremagljivo Barcelono. Ali pa, da se bo tisti zvezdnik res obrnil in ti podaril trenutek pozornosti. Na koncu jih je osrečilo že samo, da so njihovi ljubljenci nekajkrat pomahali proti tribunam …
PS: Izidi seveda niso bili v ospredju, a naj vseeno navedem vse rezultate. Prav vse tri tekme so se končale z izidom 1:0. Najprej je Udinese premagal Forest, nato Barcelona Forest, ob koncu pa še Udinese Barcelono.
MVP turnirja je postal Nicolo Zaniolo, ki je navduševal s svojimi preigravanji.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Oglas