Med najpomembnejšimi najdbami izstopa nagrobna stela, izdelana iz nabrežinskega apnenca, ki je bila v Emono najverjetneje uvožena že izdelana. Tovrstne oblike so redke in poznane predvsem iz središč 10. italske pokrajine (vzhodna polovica severne Italije, zahodna Slovenija in Istra), na vzhodnem robu katere je stala kolonija Emona. Foto: Ladislav Duranka, Skupina STIK
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Gre za redko in izjemno najdbo v sklopu emonskega grobišča, ki je po številu odkritih grobov eno najbolje raziskanih rimskodobnih grobišč v Evropi. Glede na razkošnost okrasa namreč sklepajo, da je bila najdena nagrobna stela del bogatejšega nagrobnika, ki je zelo verjetno pripadal prišleku, se pravi pripadniku elite, ki je v Emono prišla z italskega polotoka.
Oglas
Sorodna novica
“Grobovi kažejo, kako družba vidi sebe”
V prvi liniji ob mestni vpadnici
Nagrobnik, ki ga krasita podobi dveh levov, so pred kratkim odkrili med arheološkimi izkopavanji na območju Potniškega centra Ljubljana, kjer potekajo arheološke raziskave od aprila, v okviru teh pa so doslej odkrili že 141 grobov severnega emonskega grobišča. To je v skladu z rimsko tradicijo ležalo ob eni od mestnih vpadnic, v tem primeru cesti, ki je vodila v smeri Celeje, raztezalo pa se je od Kongresnega trga do Gospodarskega razstavišča.
Nagrobnik so našli dva dni po začetku izkopavanj na lokaciji v sklopu raziskav ob križišču Slovenske in Masarykove ceste ter Trga OF, kar torej pomeni, da je stal tik ob rimskodobni mestni vpadnici, na prestižni lokaciji v prvi vrsti ob cesti. Spadal je torej v sklop ene prvih nagrobnih parcel Emone.
Umestitev nagrobnika v neposredno bližino glavne severne mestne vpadnice potrjuje njegov reprezentativni značaj in pomen v okviru rimske pogrebne arhitekture in javnega prostora. Foto: arhiv Skupina STIK
“Gre za edini primerek tovrstnega nagrobnika oz. nagrobne stele na območju današnje Slovenije. Zanj sta značilni upodobitev dveh levov in njuna postavitev pravokotno na sam vrh nagrobnika. Zanimivo je tudi, da lahko ta tip nagrobnika poleg napisne plošče vsebuje še portrete pokojnikov,” pove Matjaž Jenko, eden izmed vodij izkopavanj iz Skupine STIK.
Kot še razloži, je bil nagrobnik izdelan iz nabrežinskega apnenca, odvzet iz kamnoloma v bližini Trsta, nato pa je bil kot končni izdelek pripeljan v Emono in postavljen na samo mesto najdbe, kjer smo ga odkrili, pove Jenko. “Za njim smo namreč odkrili temelj, ki je pripadal temu nagrobniku. Bil je postavljen na zidano strukturo in nagrobnik se je zrušil v jarek, kjer so ga sedimenti obcestnega jarka prekrili in dejansko je čakal skoraj 2000 let, da smo ga odkrili,” doda. V 1. stoletju take vrste kamnoseških mojstrov še ni v Emoni – večina nagrobnikov prihaja iz Nabrežine, kjer je to že ustaljena praksa, Emona pa potrebuje še približno sto let, da vzpostavi nekaj podobnega.
Odkritje predstavlja predmet izjemne kulturnozgodovinske, umetnostnozgodovinske in arheološke vrednosti, sporoča stroka. Foto: Ladislav Duranka, Skupina STIK
“Kamnoseki iz Nabrežine so ob ustanovitvi nove kolonije Emona za njene potrebe odprli kamnolom v Podpeči pri Ljubljani. Na povezave Emone s kamnolomom v Nabrežini kaže veliko število uvoženih izdelkov iz tega kamnoloma, odkritih v Ljubljani in datiranih v 1. stoletje, predvsem v 1. polovico stoletja. Določitev teh izdelkov je mogoča predvsem z določitvijo tipičnega nabrežinskega kamna – gornjekrednega apnenca. Sicer so bili izdelki tega kamnoloma razširjeni na jugu do Ancone, na zahodu do Milana, na vzhodu pa do Siska in Ptuja. Na severu ne gredo čez alpske prelaze,” pa razloži profesor za klasično arheologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v pokoju Bojan Djurić.
Elitna lokacija namiguje na uglednega pokojnika
Gre za redek najden primer nagrobnika iz 1. stoletja, kakršni so bili po Jenkovih besedah namenjeni prišlekom, eliti, ki izhaja iz romaniziranih provinc oz. italskega polotoka. “Gre za značilno rimsko navado, saj staroselci ne poznajo pridajanja nagrobnikov, postavitve nagrobnikov na grobove. To se zgodi šele pozneje v 2. stoletju,” doda.
V nadaljnjih raziskavah bo pozornost stroke usmerjena predvsem v napisno ploščo, ki bi lahko prinesla ključne podatke o pokojniku. “Ko bo v celoti razkrit napis, bo povedal, kdo je bil tu pokopan in kakšna je bila njegova vloga v emonski družbi. Verjetno je bil ugleden posameznik, nekdo, ki je imel pomembno vlogo v mestu, ali pa več pripadnikov iste ugledne družine kolonistov prvih generacij – včasih namreč nagrobnik komemorira več družinskih članov,” za zdaj sicer zgolj domneva Bernarda Županek, muzejska svetnica in kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana.
Nagrobnik je bil predvidoma del večjega nagrobnega kompleksa, povezanega z eno od pomembnejših osebnosti ali družin tedanje Emone. Foto: Ladislav Duranka, Skupina STIK
Če bo napis sledil značilnemu tipu rimskih nagrobnikov, bo po besedah Bernarde Županek videti takole: “Ime pokojnika, sin tega in tega, potem njegov priimek, potem volilno okrožje, če gre za veljaka, morda tudi, od kod je bil, potem njegove funkcije, na koncu starost. Na začetku posvetilo bogovom manom, na koncu morda meje grobne parcele.” Vendar ob tem poudari, da gre zdaj zgolj za ugibanja in je treba počakati, da se napis očisti.
S temi podatki bi lahko postala jasnejša družbena struktura začetkov rimske Emone, se pravi kako so prišleki prišli, kdo je vodil mesto, kdo so bili višji sloji, od kod so prišli in s kom so bili povezani.
Na vrhu nagrobnika sta na vsaki strani izdelana okrasna zaključka v obliki levov. Foto: Ladislav Duranka, Skupina STIK
“Vsi si obetamo pomembno osebnost, saj malce odstopa od dozdajšnjega poznavanja nagrobnikov. Imeli smo veliko opravkov z vojsko. Tu pa se zdi, da gre za zgodnji nagrobnik, se pravi eno od zgodnjih parcel, ki so si jih verjetno organizirali ob obnovitvi mesta ob glavni vpadnici,” pojasni Andrej Gaspari z Oddelka za arheologijo FF UL. “Na tej strani je bilo izkopanih že 2000 in več grobov, vendar zelo redko v povezavi z nagrobno konstrukcijo.”
V grobišču je izrisana zgodovina mesta
Zgodnji nagrobniki sežejo do Gospodarskega razstavišča, po Gasparijevih besedah pa gre za zgodnje družinske parcele in parcele cehov. Gaspari je pred leti vodil tudi izkopavanja na Gosposvetski cesti, kjer so odkrili več kot 350 skeletnih grobov, ki pa so iz poznejšega obdobja in povezani z zgodnjo krščansko skupnostjo v mestu. Kot pove Gaspari, gre za tipičen razvoj obmestnega pokopavanja, ki sega skozi življenje mesta. “Grobovi segajo morda že v čas gradnje mesta, potem pa čez vse življenje, ki se zaključi v drugem in tretjem desetletju 5. stoletja, ko tudi grobov ni več. Se pravi, pokopavanje odseva, do kdaj mesto živi in da ga bolj ali manj organizirano zapustijo. Na takem grobišču se pokaže cel ta lok. Zato je takšno grobišče tudi pomembno, ker s svojo kronološko dinamiko potrjuje zasedbo in obljudenost mesta,” razloži.
V prvem stoletju mesta so Emonci svoje umrle pokopavali kremirane, žare pa polagali v različno razkošne grobove z vrsto pridatkov, ki se razlikujejo glede na status in spol pokojnika. Nekateri so urejeni v ograjene grobne parcele, podobno kot danes, pove Bernarda Županek.
Med doslej dokumentiranimi grobovi, najdenimi na območju gradnje Potniškega centra Ljubljana, prevladujejo žgani pokopi s številnimi pridatki, med katerimi so oljenke, balzamarji, nakit in keramično posodje. Po zaključenih analizah bodo prinesli nova spoznanja o življenju in pogrebnih praksah Emoncev, čeprav so v bistvu pogrebne navade dobro poznane, saj se po Djurićevih besedah doslej znana praksa pokopavanja v Emoni ne razlikuje od siceršnje rimske prakse – pokojniki so italski kolonisti, nosilci tuje, rimske kulture, zato odstopanja od italske pogrebne prakse ni. “Zadevo lahko primerjamo z npr. angleškimi pokopališči v Indiji ali nizozemskimi v Indoneziji. V konkretnem primeru je bil uvožen celo že povsem izdelan nagrobni spomenik. Kakršno koli odstopanje bi pomenilo vdor neke druge kulture ali kontaminacijo z njo. V 1. stoletju, v času domnevno prve ali druge generacije kolonistov, si takega “vdora” ni mogoče predstavljati.”
Takšen nagrobnik vključeval tudi portrete pokojnikov
Kako bi bil torej lahko videti nagrobnik, ki mu je pripadala stela, oz. za kakšno vrsto rimskega nagrobnika gre? Gre za nagrobnik z značilno arhitekturno obliko, ki spominja na malo kapelico (edikulo). Po Djurićevih besedah spada odkrita nagrobna plošča po obliki (viden je predvsem njen zgornji zaključek) in merah med večje nagrobnike nabrežinske produkcije. “Večinoma so to v tej kategoriji portretne stele v obliki majhne kapelice (naiskos, edikula; izvor oblike je grški, helenističen). Na njeni sprednji strani je med stranskima polstebroma oblikovano napisno polje in nad njim niša s portretom ali portreti (mogoče je tudi samo napisno polje). Zgornji zaključek je oblikovan kot dvokapna streha z dvema okrasnima stranskima akroterijema, ki sta v našem primeru ležeča leva (zato poimenovanje akroterialna leva). Na slemenu je oblikovan kockast podstavek, na katerem stoji glavni akroterij, ki je lahko posoda v obliki vaze, ali kakšna figura. V prvem primeru tvori skupaj z levoma podobo groba, ki ga leva varujeta,” še pove.
Stela je časovno uvrščena v 1. stoletje n. št., najverjetneje v njegovo prvo polovico. Natančnejše datiranje bo omogočil napis, ki je verjetno v celoti ohranjen. Foto: Ladislav Duranka, Skupina STIK
Motiv para levov ob osrednji posodi pomeni dejansko grob (posoda je torej žara), ki ga varujeta leva, nadaljuje. Kot pove, je motiv zelo star in ga najdemo pri Grkih in Etruščanih, v republikanski Italiji, pred Avgustom, pa je precej razširjen kot okras pokrova kamnitih žar in nagrobnih oltarjev. Motiv se nadaljuje vse do konca rimske kamnoseške proizvodnje in je še posebej razširjen pri nas, v Avstriji in na Balkanu. “Motiv leva v sepulkralnem (grobnem) kontekstu je sicer tolmačen kot upodobitev moči Smrti, še posebej kadar drži lev sprednjo šapo na glavi kake živali (oven, govedo, konj) ali tudi človeka – tak je, na primer, v Slovenski Bistrici.”
Veliko grobov oropali že v rimskem času
Gre torej za bogatejši tip nagrobnika, ki pa je bil predvidoma del večjega nagrobnega kompleksa, povezanega z eno od pomembnejših osebnosti ali družin tedanje Emone. Našli so sicer še nekaj drugih delov nagrobnika, ki pa so žal razlomljeni. Pri tem nagrobniku so imeli neverjetno srečo, poudari Matjaž Jenko, saj je stal ob rimski cesti, se pravi obcestnem jarku, in je v nekem trenutku padel v jarek ter bil prekrit. S tem ni bil dostopen za plenjenje, ki so mu bili podvrženi številni nagrobniki že v rimskem času, pa tudi pozneje v srednjem veku. Veliko nagrobnikov se pozneje uporabi tudi kot gradbeni material v sekundarne namene.
“V delu grobišča, ki je odmaknjen od ceste, je nekje 40 odstotkov grobov uničenih, izplenjenih, večina najverjetneje že v rimskem obdobju. Večina teh grobov je bila še vedno označenih in vidnih. To vidimo po načinu poškodbe groba, ko so uničeni s strani. Ljudje, ki so ropali grobove, so vedeli, da so tam, da so morda opuščeni, in jih izropali, ko je morda prišlo do nekih kriz in so iskali najvrednejše stvari, predvsem kovino in novce.”
Obstajajo tudi primeri, ko so grobovi izropani domnevno v poznejšem, najverjetneje v novoveškem obdobju, mogoče v 18. ali 19. stoletju, kjer pa je bil po Jenkovih besedah poseg v grob drugačen, saj ni videti sledi uničenja, ampak je samo dejansko plenjenje v antikvarske namene, ker so vsi pridatki lepo pobrani iz grobov.
Prejšnji teden so najdbo dvignili in jo odpeljali v Restavratorski center ZVKDS. Foto: Matic Perko, Skupina STIK
Sorodna novica
Fascinantna najdba na Gosposvetski cesti: poznorimska nekropola z več kot 350 skeletnimi pokopi
Prejšnji teden so arheologi v sodelovanju s konservatorsko-restavratorsko službo uspešno izvedli kompleksen postopek dviga in nagrobnik odpeljali v ateljejske prostore Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kjer bodo po besedah vodje projekta, konservatorke-restavratorke za kamen Saše Stržinar, izvedli različne naravoslovne in druge nedestruktivne raziskave. Dvig najdbe ni bil mačji kašelj, saj je bilo treba delikatno najdbo čim bolj ohraniti v obliki, v kakršni so jo našli. “Zaradi stanja materiala, številnih poškodb in razpustitve smo najdbo raje premikali kot celoto in jo stabilizirali, da se potem v ateljeju v primernih pogojih izvajajo posegi,” pove. Po analizah sledijo konservatorski-restavratorski postopki, da bo lahko hranjen ali prezentiran javnosti. “V tem trenutku imamo v delu rimske spomenike z drugih območij Slovenije, s Ptuja, iz Stične, torej nekaj podobnega, ne pa tako izjemnega, kot je to presenetljivo odkritje,” pravi.
Na ogled javnosti morda že prihodnje leto
Najdba se nato seli v Mestni muzej Ljubljana (MGML), kjer sredi leta 2027 odpirajo novo veliko občasno razstavo, ki bo govorila o ljubezni in smrti v različnih zgodovinskih kontekstih. Po besedah Bernarde Županek si zelo želijo, da bi bil nagrobnik do takrat restavriran, da ga lahko prvič predstavijo javnosti. “Potem pa ga bomo uvrstili na našo stalno razstavo, saj gre za izstopajoč predmet v naši zbirki, velikega pomena za zgodovino Emone in s tem Ljubljane,” doda.
Izkopavanja so na križišču sicer zaključena, a raziskava poteka še naprej v obliki arheoloških raziskav ob gradnji in morebitnih izkopavanj na potencialnih območjih, kjer bi grobovi znotraj aktualnega gradbišča še bili ohranjeni. Letošnje arheološke raziskave izvaja ekipa Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano (Skupina STIK, Avgusta, d. o. o., PJP, d. o. o., Arhej, d. o. o., ZRC SAZU, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane (MGML).
Oglas