Formula ena je letos stopila v novo tehnično obdobje. Nova pravila so prinesla manjše in lažje dirkalnike, aktivno aerodinamiko ter precej drugačen način upravljanja energije, s tem pa tudi novo razmerje moči.
V ospredju je malce presenetljivo Mercedes, še bolj pa njegov komaj 19-letni dirkač Andrea Kimi Antonelli, ki je po enajstih dirkah na vrhu svetovnega prvenstva. Za njim so Lewis Hamilton, George Russell in Charles Leclerc, medtem ko se je lanski prvak McLaren znašel šele na tretjem mestu med konstruktorji.
Nova pravila so tako znova odprla staro vprašanje: koliko tehnologije je v formuli ena še sprejemljive in kje se začne izgubljati tisto, čemur pravimo pravo dirkanje? Max Verstappen je bil do nekaterih sprememb precej kritičen, saj dirkači med krogom vse bolj upravljajo energijo, aerodinamiko in številne nastavitve na volanu.
Hkrati pa letošnja sezona dokazuje, da lahko velika sprememba pravil popolnoma premeša razmerja: Mercedes je postal sila, s katero se morajo ukvarjati vsi, Ferrari se je vključil v boj pri vrhu, McLaren pa šele po zmagi Landa Norrisa na Madžarskem išče pot nazaj med najboljše.
Andrea Kimi Antonelli vodi po polovici letošnje sezone v formuli ena. Na uvodnih 11 dirkah je slavil šestkrat, in sicer v Šanghaju, Suzuki, Miamiju, Montrealu, Monte Carlu in Spa-Francorchampsu. Pred drugouvrščenim Lewisom Hamiltonom ima 50 točk naskoka. Foto: EPA
O vsem tem smo se pogovarjali z Nikom Miheličem, enim največjih poznavalcev formule ena pri nas, ki elitni razred motošporta spremlja že 56 let. Prvo dirko si je ogledal leta 1970 v Zeltwegu, od takrat pa, kot pravi sam, ni izpustil niti ene.
Njegov pogled na formulo ena je zato pogled človeka, ki je videl skoraj vse njene velike preobrazbe: od časov, ko so se dirke spremljale na zasneženih črno-belih televizijskih zaslonih, do današnje visokotehnološke dobe.
V pogovoru smo se dotaknili Antonellijevega izjemnega talenta, Verstappna, Hamiltonovega padca, Ferrarijevih težav, prihoda Forda in Cadillaca, Adriana Neweyja, vse večjega števila (sprinterskih) dirk ter vprašanja, ali formula ena s tehnološkim napredkom postaja boljši ali zgolj drugačen šport. Vabljeni k branju!
Formula ena je letos doživela korenite spremembe, ki še vedno delijo motošportno javnost. Foto: EPA
Nova sezona je postregla s težko pričakovanimi spremembami predpisov. Kako ste na splošno zadovoljni s sezono iz tekmovalnega vidika?
Poglejte, formulo ena spremljam od leta 1970, ko sem si prvič ogledal dirko v Zeltwegu. Od tedaj sem videl vse dirke, tudi takrat, ko sem bil v vojski. To je vrh avtomobilizma. Predpisi so se in se bodo spreminjali, ampak na koncu je vedno enaka zgodba: naloga dirkača je, da čim hitreje odpelje krog, med dirko pa da prvi prečka ciljno črto. Včasih so bile spremembe predpisov še večje. Videli smo, kako se je formula ena spreminjala skozi desetletja. Tudi v zadnjem obdobju, ko smo dobili šestvaljnike, pa potem takoimenovano ground-effect dobo. Rekel bi, da je to za formulo ena povsem normalno.
Včasih je bilo normalno, da so najboljši prehitevali več dirkačev za krog ali dva, danes skoraj vsi končajo v istem krogu. Torej, dirka se dve uri, okrog 300 kilometrov, vsi pa končajo v istem krogu. To je tako, kot bi se vsaka košarkarska tekma končala z izidom 100:99. Za tistega, ki bi izgubil za točko, bi rekli, da je imel smolo, ne da je najslabši.
Niko Mihelič
Vendar so letošnja nova pravila oziroma predpisi prinesli tudi nekoliko spremenjen slog dirkanja. Dirkači nabirajo energijo med krogom in jo potem po potrebi sproščajo. Eden glavnih nasprotnikov vsega tega je Max Verstappen, ki pravi, da to ni več tisto pravo dirkanje. Dirkanje do meje in čez, bi lahko rekli – in da je enostavno preveč varčevanja na vseh področjih.
To je pač obdobje v zgodovini, kjer so takšni predpisi. Dirkači se morajo na vse skupaj navaditi. Meni je najbolj impresivno, denimo, koliko gumbov je na volanu in kaj vse morajo dirkači vedeti pri upravljanju dirkalnika pri visokih hitrostih. Kaj se zgodi s pritiskom na določen gumb, kako hitro sprejemajo odločitve. Na žalost se sicer ne da prehitevati več toliko iz zavetrja, ampak to je šport.
Del tega športa je tudi nevarnost. Letos smo lahko videli – in na to so številni dirkači tudi opozorili -, da so novi predpisi v dirke uvedli tudi številne nove nevarnosti. Denimo na Japonskem, kjer se je Oliver Bearman za las izognil trčenju v zadek alpina Franca Colapinta, ki je na stezi z upočasnjeno vožnjo nabiral energijo. Britanec je nato silovito trčil v zaščitno ogrado in odstopil.
To je dirkanje. Vedno so bile takšne in drugačne nesreče. Omenili ste Japonsko. Tam se je smrtno poškodoval Jules Bianchi, ker so bili takrat predpisi takšni, da je lahko na stezo pripeljal traktor in odpeljal tisti uničen dirkalnik. In dirkač je nato trčil v ta traktor ter pozneje umrl. To so slučaji, ki se jih ne da predvideti. V vašem omenjenem primeru je Bearman želel prehiteti dirkača pred seboj. Ker je bil ta v njegovi liniji, je prišlo do te nesreče. K sreči so v zadnjih letih izdatno izboljšali varnost in pri nesrečah precej redkeje prihaja do težjih poškodb ali še česa hujšega.
Toto Wolff je vodja moštva Mercedes vse od leta 2013. V tem času je vodil ekipo do osmih naslovov konstruktorskega in sedmih naslovov dirkaškega svetovnega prvaka. Nazadnje se je naslova z Mercedesom veselil leta 2021. Mu bo po petih letih spet uspelo? Foto: EPA
Mednarodna avtomobilistična zveta FIA je morala že pred sezono nekoliko spremeniti nove predpise, med drugim glede kompresijskega razmerja. Obenem še vedno spremlja področje upravljanja energije. Kaj to pove o tem, kako dobro so bile nove regulacije dejansko premišljene, predvidene?
Ne glede na vse, je formula ena še vedno najhitrejše vozilo na štirih kolesih, ki lahko spelje zavoj. Veliko je predpisov glede aerodinamike, gum in tako naprej. Prepričan sem, da so vse skupaj dobro premislili. Kar se tiče pa rekuperacije energije, je pa tudi vse v redu, saj je glede na moč motorjev formula ena še vedno zelo hitra. Teoretično je to zelo zanimivo, zanimivo je za tovarne, ki te elemente izdelujejo, kajti to ni enostavna stvar.
Najboljši so dejansko tisti, ki imajo ob sebi mir. Če pogledamo našega Anžeta Kopitarja, pa Prevce in Tadeja Pogačarja … ves mir izhaja že iz družine. Ni se jim treba obremenjevati z najrazličnejšimi motilci. Hamilton, denimo, na vsako dirko pride z nekimi novimi, ekstravagantnimi oblekami, opravami. To jemlje energijo, pa če človek to želi priznati ali ne. On mora o tem razmišljat, vendar to je bolj področje popglasbe in raznih filmskih stvari.
Niko Mihelič
Katera ekipa je po vašem mnenju v prvem delu sezone naredila največji razvojni preskok?
Letošnjo formulo ena gledam iz naslednjih vidikov: prvi je Mercedes. Prepričan sem, da jih je Toto Wolff slišal s strani vodstva, da je prodal svoje pogonske sklope McLarnu, ki je nato premagal Mercedes in osvojil prvenstvo. Lansko leto nismo govorili o McLaren-Mercedesu, temveč samo o McLarnu. Zanima me, kako bodo to uredili pri Mercedesu, saj nihče ni zadovoljen, da na dirkah premagujejo sami sebe. To zagotovo urejajo. Potem je drugi vidik prihod Forda, ki me močno preseneča, saj je s prihodom na novo tako konkurenčen. Resda ima na voljo Maxa Verstappna, a tudi Isack Hadjar ne zaostaja veliko. V primerjavi z Audijem in predvsem s Hondo je vse skupaj zelo dobro. Tretji vidik je pa Adrian Newey.
Zanimalo me je, kako bo rešil zadevo pri Aston Martinu. Tukaj se moramo zavedati, da vsi delajo za boljši rezultat. Na papirju za risalno desko, ki jo Newey še vedno uporablja, je vse boljše, kot je bilo lani. Ko pa se zadeva pripelje na dirkališče in v roko vzame štoparica, je pa vse drugače. Ni enostavno najti pravih rešitev. Tudi prihod Audija je zanimiv. Res je, da so prevzeli moštvo Sauberja, kjer je že obstajalo določeno znanje. A pogonski sklop so naredili sami in ne odstopajo velikokrat.
“Hamilton, denimo, na vsako dirko pride z nekimi novimi, ekstravagantnimi oblekami, opravami. To jemlje energijo, pa če človek to želi priznati ali ne. On mora o tem razmišljat, vendar to je bolj področje popglasbe in raznih filmskih stvari,” je prepričan Mihelič. Foto: EPA
Pa Cadillac?
Bomo videli, ko bodo imeli v prihodnjih sezonah vse svoje. Da bi bili Američani bolj vključeni v ta šport, je ekonomska želja lastnikov formule ena. Ta v Ameriki nikoli ni bila prav preveč priljubljena. Če pogledamo, koliko ljudi se od petka do nedelje zbere na evropskih dirkah, je to finančno zelo zanimiv dogodek. Zanimivo bo videti, kako bo Cadillac odreagiral. Zanimivo je, da se je sploh spustil v to. Ima dirkača, ki imata veliko izkušenj, nista pa povsem pri vrhu. Če želijo biti pri vrhu, morajo imeti zares najbolj vrhunske dirkače, ne povprečnežev.
Ko Ferrari vodijo in sestavljajo Italijani, ni razultata. Zadnji svetovni prvak je bil Kimi Räikkönen pred 20 leti, pred njim je zmagoval Michael Schumacher, pred njim pa 20 let nazaj Jody Scheckter. Ko je Schumacher prišel v Maranello, je s seboj pripeljal Jeana Todta, Roryja Byrna in Rossa Brawna. Prišla je druga mentaliteta, kvaliteta in vse ostalo.
Niko Mihelič
In enega takšnega imajo v Andrei Kimiju Antonelliju pri Mercedesu. Italijan kljub mladim letom dirka kot zimzeleni veteran. Mislite, da bo zdržal do konca sezone za naslov prvaka?
Mislim, da bo. Za razliko od drugih športov, je avtomobilizem in motociklizem šport, kjer je treba delati najmanj deset let, da prideš v vrh. Antonelli je začel kot majhen otrok v kartingu, zdaj pride na dirko, se obleče, primerno pripravi, je dosleden, se prehranjuje pravilno. Je izoblikovan dirkač, lahko prenese pritisk. Ima podporo družine, oče je dirkal v nekaterih drugih kategorijah. Preprosto poznajo šport. Kot bi rekli, da bo Tadej Pogačar ali eden od Prevcev čez deset let trener in je jasno, da bodo odkrili talent, točno bodo vedeli, kaj z njim početi, kako mu pomagati in ga pripeljati na najvišjo raven. To ima Antonelli v Totu Wolffu, ki ga bo toliko zaščitil, da ga ne bodo razrgali in uničili novinarji. Wolff je tu zadel največji ‘jackpot’ v zadnjih letih, da je Antonellija pripeljal v Mercedes.
Na veliko žalost Italijanov, ki so želeli Antonellija videti pri Ferrariju.
Res je, ampak Antonelli je lepo povedal, da mu je Mercedes omogočil vse in da jim bo ostal zvest. Če gledamo celotno formulo ena: od Jima Clarka, Jackieja Stewarta, Nickija Laude, Alaina Prosta do Ayrtona Senne – to so talenti, ki odstopajo od vseh ostalih. Osebno najbolj ocenjujem, kako hitro dirkač, ko dohiti tistega pred seboj, začne potem prehitevati. Povprečni potrebujejo nekaj krogov, da si pripravijo priložnost, Verstappen, denimo, ki je najboljši, to opravi takoj. Obvaladajo teorijo in prakso dirkanja. Tudi Antonelli je podoben. Škoda dveh odstotopov zaradi tehnične okvare, ampak to je sestavni del tega športa.
Ferrarijevi navijači že vse od leta 2007 čakajo na dirkaški naslov svetovnega prvaka, še leto manj na konstruktorskega. Lewis Hamilton je trenutno drugi v svetovnem prvenstvu, za Antonellijem zaostaja 50 točk.
V povezavi z Antonellijem sem prej omenil Ferrari. Letos je v prvi polovici sezone italijansko moštvo najprej zaostajalo, potem pa zmanjšalo razliko. Menite, da lahko v drugi polovici sezone napade Mercedes v konstruktorskem seštevku ali je razlika 72 točk že prevelika?
Vsi se trudijo biti čim boljši. Jaz menim, da je glavni problem minimalna razlika. Najpomembneje je, da dirko začnejo v prvih dveh startnih vrstah. Pogledati moramo, kakšen je zaostanek po prvem krogu petega, šestega dirkača. Če ni nekih nepredvidenih situacij ali odstopov, peti ali šesti dirkač skoraj nima možnosti, da do konca dirke pride do vrha.
Glavna naloga Tota Wolffa je, da bo Mercedes letos prvak. Če bi bila Ferrari in Red Bull prvaka, bi bilo to še sprejemljivo, saj sta neposredna tekmeca. Če pa te premaga bistveno manjše moštvo, kot je McLaren – bodimo iskreni, to ni več tako veliko moštvo, kot je bilo v preteklosti -, ki ima še tvoj pogonski sklop, je pa to nesprejemljivo.
Niko Mihelič
Marsikdo potem pomisli, da je dirka že odločena, kajti tudi odstopov in okvar je bistveno manj kot v preteklosti. Tehnološki napredek glede zanesljivosti je tu očiten.
Včasih je bilo drugače. Po dveh krogih se ni dirkalo tako, kot da bi bilo dirke že konec. Bilo je več nepredvidljivosti – pa tudi predvidljivosti. Recimo, vedelo se je, da bo prihajalo do prehitevanj, če bo dirkač prišel v zavetrje. To lahko danes na nek način spremljamo v Belgiji v tisti dolgi ravnini, ko se prehiteva iz zavetrja, a to je predvsem zaradi dodatnega izkoristka moči v ravnini, ne toliko zaradi manjšega zračnega upora ob dirkanju v zavetrju. Tehnika je tukaj naredila svoje. Največja težava po športni plati zame tukaj ostaja minimalna razlika. Včasih je bilo normalno, da so najboljši prehitevali več dirkačev za krog ali dva, danes skoraj vsi končajo v istem krogu. Torej, dirka se dve uri, okrog 300 kilometrov, vsi pa končajo v istem krogu. To je tako, kot bi se vsaka košarkarska tekma končala z izidom 100:99. Za tistega, ki bi izgubil za točko, bi rekli, da je imel smolo, ne da je najslabši.
Ko ste omenili smolo: lahko morda kot osmoljenca označimo Lewisa Hamiltona? K Ferrariju je namreč prišel kot neke vrste odrešitelj. Sedemkratni svetovni prvak, ki bo moštvu iz Maranella prinesel staro slavo. Pa se to, z izjemo letošnje zmage v Barceloni, še ni zgodilo.
Lewis je star. On bi bil lahko oče Antonelliju. EMŠO naredi svoje. Hamilton je prepričan, da je še vedno zelo dober. Če bi imeli vsi enake dirkalnike, ima dovolj znanja in izkušenj, da bi lahko zmagoval. Je pa njegov način življenja bistveno drugačen od večine drugih vrhunskih profesionalnih športnikov. Najboljši so dejansko tisti, ki imajo ob sebi mir. Če pogledamo našega Anžeta Kopitarja, pa Prevce in Tadeja Pogačarja … ves mir izhaja že iz družine. Ni se jim treba obremenjevati z najrazličnejšimi motilci. Hamilton, denimo, na vsako dirko pride z nekimi novimi, ekstravagantnimi oblekami, opravami. To jemlje energijo, pa če človek to želi priznati ali ne. On mora o tem razmišljat, vendar to je bolj področje popglasbe in raznih filmskih stvari. Pri njemu so ob vsem tem naredila svoje še leta. Ferrari zagotovo ne bo toliko boljši od ostalih. Morda tu in tam še na kakšni dirki, to je pa tudi vse.
Lando Norris je lani osvojil naslov svetovnega prvaka. Lani je sedemkrat stopil na najvišjo stopničko, letos zgolj enkrat, in sicer tik pred poletnim premorom, ko je zmagal na Hungaroringu pri Budimpešti. Foto: EPA
Je pa to zgodba, ki se vleče že leta. Dejansko od časov, ko so tuji strokovnjaki zapustili Maranello, čeprav je treba priznati, da je bil v prejšnjem desetletju Fernando Alonso še dvakrat zelo blizu naslova dirkaškega prvaka, in to pod vodstvom italijanskih strokovnjakov, predvsem Stefana Domenicalija.
V Italiji je to zelo velika težava. Ko Ferrari vodijo in sestavljajo Italijani, ni razultata. Zadnji svetovni prvak je bil Kimi Räikkönen pred 20 leti, pred njim je zmagoval Michael Schumacher, pred njim pa še dodatnih 20 let nazaj Jody Scheckter. Ko je Schumacher prišel v Maranello, je s seboj pripeljal Jeana Todta, Roryja Byrna in Rossa Brawna. Prišla je druga mentaliteta, kvaliteta in vse ostalo. Ne pričakujem, da bo Ferrari prišel bistveno dlje oziroma, da bo zmagoval tako kot Antonelli z mercedesom. A vedno bo prisoten. Ferrari je magnet po vsem svetu in vedno bo moral biti del formule ena. Tudi ko pogledamo po tribunah, je Ferrarijevih zastav največ. Ne pričakujem jih pri vrhu, nikoli pa ne bodo slabši od tretjega mesta.
Zame je Red Bull v letošnji sezoni daleč največje presenečenje, predvsem zaradi Forda. Verstappen naredi največ, kar je mogoče v danem trenutku, ampak Ford je prišel na novo v formulo ena. Mercedes je tu že dolgo, Ferrari tudi, Honda je v formuli ena dosegla že veliko, čeprav je, ko se je pred leti vrnila, večkrat zavila v napačno smer.
Niko Mihelič
McLaren je kot lanski prvak letos po moči nekako šele tretji. Je to predvsem posledica napačne interpretacije novih pravil ali preprosto tega, da sta Mercedes in Ferrari naredila večji korak v razvoju?
Mislim, da je glavni razlog to, kar sem že omenil, in sicer, da pri Mercedesu vodstvo ne more biti zadovoljno s tem, da so prodajali pogonski sklop tekmecu, ki je nato moštvo premagoval. To je za Mercedes povsem nesprejemljivo. Glavna naloga Tota Wolffa je, da bo Mercedes letos prvak. Če bi bila Ferrari in Red Bull prvaka, bi bilo to še sprejemljivo, saj sta neposredna tekmeca. Če pa te premaga bistveno manjše moštvo, kot je McLaren – bodimo iskreni, to ni več tako veliko moštvo, kot je bilo v preteklosti -, ki ima še tvoj pogonski sklop, je pa to nesprejemljivo. Morda so bili pri Mercedesu prepričani, da lahko McLaren z njihovim pogonskim sklopom pride do drugega ali tretjega mesta, lani pa se je to vse obrnilo in so bili naenkrat na vrhu.
Kako bi pa ocenili Red Bull – je četrto mesto realen odraz konkurenčnosti letošnjega dirkalnika ali pa Max Verstappen iz njega izvleče več, kot bi pričakovali?
Max. To je dejstvo. Verstappen je dirkač, ki je zelo dolgo v formuli ena in je izjemen. Zame je Red Bull v letošnji sezoni daleč največje presenečenje, predvsem zaradi Forda. Verstappen naredi največ, kar je mogoče v danem trenutku, ampak Ford je prišel na novo v formulo ena. Mercedes je tu že dolgo, Ferrari tudi, Honda je v formuli ena dosegla že veliko, čeprav je, ko se je pred leti vrnila, večkrat zavila v napačno smer. Presenečen sem tudi, da je Red Bullov dirkalnik tako dober, kljub temu, da je moštvo zapustil glavni oblikovalec Adrian Newey. Zame je to največje prijetno presenečenje letošnje sezone.
Sorodna novica
Verstappen: “To ni več dirkanje. To je antidirkanje.”
Moram vas povprašati še o koledarju formule ena. Vemo, da je dirk vse več. Dolgo časa so dirkači odpeljali po 16 dirk na sezono. Potem se je ta cifra začela višati, zdaj smo že pri 25 dirkah na sezono, prepričan sem, da jih bo v prihodnosti še več. Mar ni število dirk že previsoko?
Formula ena je biznis. Če ni denarja, ni formule ena. Poglejmo si košarko v ZDA. Človeško je povsem nesprejemljivo, da imaš tekmo na vrhunski ravni vsake dva ali tri dneve, vmes morajo igralci potovati in početi še marsikaj drugega. Organizator pa ve, da vsaka tekma prinese toliko in toliko denarja. Formula ena gre v to smer. To je globalni šport. Spominjam se, ko dirk še ni bilo toliko, prva je bila januarja v Kyalamiju v Južni Afriki. Tukaj gre za denar. Glede na prejšnje rezultate organizator razdeli denar, nobeno moštvo se ne otepa denarja in dodatnih zaslužkov. Dirkači tu nimajo nobene besede, se pa zavedajo, da bo to počel nekdo drug, če sami ne bodo želeli. Za nas gledalce, ki sedimo doma pred televizijskimi zasloni, je idealno čim več dirk. V nedeljo popoldne po kosilu dve uri spremljati formulo ena … če so dirke v večernih ali jutranjih urah, še toliko bolje, saj ti ostane še ves dan.
Dirkaški seštevek za SP 2026 po polovici sezone:#DirkačMoštvoTočke1Andrea Kimi AntonelliMercedes2192Lewis HamiltonFerrari1693George RussellMercedes1604Charles LeclercFerrari1385Lando NorrisMcLaren1286Max VerstappenRed Bull1097Oscar PiastriMcLaren928Isack HadjarRed Bull689Liam LawsonRacing Bulls4310Pierre GaslyAlpine4211Arvid LindbladRacing Bulls2312Franco ColapintoAlpine1913Oliver BearmanHaas1814Gabriel BortoletoAudi1015Carlos Sainz ml.Williams616Alexander AlbonWilliams517Esteban OconHaas318Nico HülkenbergAudi219Fernando AlonsoAston Martin120Lance StrollAston Martin021Valtteri BottasCadillac022Sergio PerezCadillac0
Ampak se vam ne zdi, da formula ena na ta način izgublja ekskluzivnost?
Ekskluzivnost se ne izgublja. Če se obrneva na Pogačarja: če bi odpeljal pet tritedenskih dirk na sezono, bi vsak dan sedeli pred televizijo, gledali kako pelje in navijali. Kogar to zanima, bo to spremljal. Gledalci smo razdeljeni na tri dele: ena tretjina nas je takšnih, ki bi gledali kadar koli kar koli v zvezi s formulo ena. Ena tretjina je takšnih, ki sledijo, kaj je popularno, rumenemu tisku in tračem. Zadnja tretjina pa je takšnih, ki pač gledajo televizijo, ker zunaj dežuje. To se ne bo spremenilo. Spremenilo pa se je toliko, da se o formuli ena več govori in več piše.
Če se obrneva na Pogačarja: če bi odpeljal pet tritedenskih dirk na sezono, bi vsak dan sedeli pred televizijo, gledali kako pelje in navijali. Gledalci smo razdeljeni na tri dele: ena tretjina nas je takšnih, ki bi gledali kadar koli kar koli v zvezi s formulo ena. Ena tretjina je takšnih, ki sledijo, kaj je popularno, rumenemu tisku in tračem. Zadnja tretjina pa je takšnih, ki pač gledajo televizijo, ker zunaj dežuje. To se ne bo spremenilo.
Niko Mihelič
In tudi več dirk je v ZDA. Zdaj so kar tri, medtem ko Nemčija in Francija, denimo, dirke sploh nimata. Pa sta to državi z izjemno motošportno dediščino.
Res je. Državi, ki sta v zgodovini avtomobilizma naredili največ ali pa zelo veliko, ju na koledarju ni. A tako pač je. Pride takšno obdobje, ko formula ena v določeni državi ni več tako zanimiva, v določeni pa postane bolj popularna zaradi enega dirkača. To smo lahko zdaj videli na Nizozemskem, kamor se je formula ena vrnila v Zandvoort zaradi Maxa Verstappna. Včasih je bila vseskozi na koledarju, potem je pa ni bilo, ker niso imeli dobrega nizozemskega dirkača. Ko je Verstappen začel zmagovati, so dirko uvrstili na koledar, ker je bilo enostavno veliko zanimanja, s tem pa tudi velike vsote denarja. To je normalno.
Ena izmed tem, ki deli ljubitelje kraljice motošporta, so tudi sprinti oziroma sprinterske dirke. Teh je letos šest, v bodoče jih bo po Domenicalijevih besedah še več. Imate raje sprinterske dirke ali bi med dirkaškimi konci tedna raje spremljali samo klasične kvalifikacije?
Ne, ko gre gledalec na dirkališče, je tam tri dneve, od petka do nedelje. Včasih je bilo ogromno spremljevalnih dirk. Potem je prišlo eno obdobje, ko je bila samo formula ena. Človek, ki sedi na tribuni, nima kaj početi. S sprinterskimi dirkami sedaj delijo polovične točke, ki na koncu prvenstva lahko odločajo o naslovu prvaka, po drugi strani pa je tudi ponudba bistveno večja, saj gledalci dvakrat dobijo tisto, po kar so prišli – dirko. Mislim, da bo sprint postal običajen sobotni dogodek. Bistveno je, da se gledalci zabavajo. Včasih je bilo sobotno popoldne namenjeno samo pijančevanju, v večernih, nočnih in jutranjih urah pa ropotanju in različnim koncertom. Zdaj ta družabnost sicer ostaja, se pa na stezi dogaja bistveno več. Tu je treba še poudariti, da je formula ena postala izjemno draga tudi za obiskovalce. Ni več tako, kot je bilo včasih, ko si prišel z eno vstopnico sedet kamor koli na dirkališču – na tribuno ali na travo – in si videli veliko. Zdaj je vse razdeljeno. So takšne in drugačne VIP-karte ter podobno. Za navadnega gledalca je to težava. Je pa sreča, da so televizijski prenosi tako redni, da lahko vse skupaj vidiš.
Mihelič sprinterske dirke pozdravlja, se pa zaveda, da je za moštva težava, če kdo od dirkačev razbije dirkalnik, saj imajo na prizorišču samo enega. Foto: EPA
Predvsem pa ni treba več loviti signalov s starimi antenami.
Verjeli ali ne, dirke sem na začetku gledal pri družini Kaučič, ki so imeli na strehi štiri enake antene, s katerimi si imel možnost sprejemanja signala za ORF 3. Pa še to v črno-beli zasneženi sliki. Bilo je žalostno, če je bila nesreča in so to povedali na začetku televizijskega dnevnika. Če pa si želel izvedeti kaj več o formuli ena, si moral v soboto ob 17. uri spremljati radijsko športno oddajo na avstrijskem Ö3. Tam so zaradi avstrijskih dirkačev redno spremljali dirke in si izvedel vsaj nekaj. Drugega ni bilo. Danes je to povsem drugače.
Včasih je bilo sobotno popoldne namenjeno samo pijančevanju, v večernih, nočnih in jutranjih urah pa ropotanju in različnim koncertom. Zdaj ta družabnost sicer ostaja, se pa na stezi dogaja bistveno več.
Niko Mihelič
Vrniva se za trenutek še k sprintom. Kritiki pravijo, da niso posrečeni, saj lahko sprinterska dirka že oriše dogajanje, razmerje moči in vrstni red nedeljske preizkušnje.
To ne drži. V soboto se delijo polovične točke, ki na koncu lahko odločajo. Pa gledalci lahko nekaj vidijo. Za moštva je seveda težava, če kdo od dirkačev razbije dirkalnik, saj imajo na prizorišču samo enega. Mehaniki morajo potem trdo delati, da vse skupaj uredijo. Čeprav so dobro trenirani in dirkalnik hitro popravijo, vse skupaj prinaša veliko stroškov. Osebno me sprinti ne motijo.
Ali je formula ena z novimi pravili oziroma regulacijami letos postala boljša dirkaška kategorija ali smo samo zamenjali en kompleksni tehnični problem z drugim?
Rekel bi, da bolj drugo. Ampak to je že od nekdaj tako. FIA in lastniki prenosov si želijo imeti čim več gledalcev in to čim bolj tržiti. Ta šport spremljam 56 let. Raven zmagovalcev je bila vedno najvišja. Tudi govorjenje o njih in spremljanje ter vse ostalo. Tudi tehnično je najbolj zanimivo. Odkar je Domenicali prvi človek Mednarodne avtomobilistične zveze, je povsem jasno, da ne bo predpisoval ‘lesenih vijakov’ in da bo vse na nivoju. Tisti, ki ga to zanima, bo to gledal. Tisti, ki ga to ne zanima, bo pa gledal kaj drugega.
Sorodna novica
Bo novo obdobje v kraljici motošporta prineslo tudi novo razmerje moči?
Oglas