Marko Hatlak: “Ko igraš Bacha, je tako, kot da bi prišel domov”

Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Lani je koncert na Tinjanu s svojo energijo tako navdušil, da so se sodelavci Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper ter Radia Koper zavezali, da ga bodo vsako leto znova pripravili ter mu pomagali prerasti v tradicijo.

Oglas

“Na Tinjanu si obetam precej meditativen koncert,” napoveduje Marko Hatlak. Foto: Tone Jurca

Z Markom Hatlakom sva se srečala v vročem dopoldnevu, odmaknjena od žgočega mestnega vrveža, v objemu prostranosti in nemih zgodb Griča sv. Justa v Trstu.

Po dolgem času je sreda edini dan, ko močan veter onemogoča snemanje. Umaknemo se v kamniti prostor pred zakristijo veličastne Stolnice sv. Justa.

Tinjan – Ko ni noč in ni dan

verz D. Misleja – Mefa

Marko je sproščen, v kratkih hlačah, majici in natikačih. Njegovi močni, enoviti sivorjavi lasje v posameznih pramenih mehko padajo na obraz. Odprto čelo poudarja rjavo toplino, ki seva iz oči. Glas je umirjen, žameten, rahlo obarvan z idrijskim narečjem, misel pa ga vedno znova ponese v globine humanega razmišljanja. “Nadvse primeren prostor za koncert, o katerem bova govorila,” sva se oba strinjala.

Koncertu lahko v soboto ob 5.30 prisluhnete v neposrednem prenosu na Radiu Koper in na programu Ars ali v videoprenosu na spletni strani in Facebooku.

Marko, pravite, da veliko časa preživite v Trstu in da je to mesto za vas nekaj posebnega.

Mene do harmonike ni privedla zabavljaška smer. Imel sem zelo resne profesorje, ki so mi pokazali, da je harmonika lahko podobna orglam, da je lahko zelo sodoben instrument.

Marko Hatlak

Res je. Tako blizu Ljubljane, pa vendar tako drugačna kultura, drugačen način bivanja, drugačne navade. Izjemna zgodovina. Tudi precej Slovencev srečujem tukaj, med njimi veliko znanih, tako da je res čudovito. Tu ustvarjam, veliko vadim, obnavljam stanovanje, uživam z družino in, kot rečeno, všeč mi je to staro mesto, ki ima tako močno energijo in izjemne zgodbe.

Jedro vašega življenja je harmonika, zdi se, da ste z njo prav zraščeni. Kaj vas je privedlo do klavirske harmonike?

Za začetek je bila ključnega pomena mama, ki me je vpisala v glasbeno šolo. Nimam pa odgovora na vprašanje, zakaj ima človek nekaj rad. Stvari nas vlečejo z nekim notranjim glasom in glasba oziroma ljudje z odra so se mi vedno zdeli tako izjemni. Zdelo se mi je, da skozi svoje instrumente govorijo neke druge govorice in vplivajo na čustva. Večkrat sem na koncertih doživljal katarze. Zdelo se mi je, da je to zares nekaj posebnega.

Potem sem sledil svojim sanjam. Za to je bilo potrebno veliko truda in dela, predvsem veliko vaje, kajti pri glasbi brez vaje preprosto ne gre. Ni nobene aplikacije, nobene bližnjice. Le veliko potrpljenja in vadenja, če želimo izvajati globoka glasbena dela, kot so dela klasične glasbe ali katera koli druga zahtevna dela. Treba je zaigrati iz duše, brez razmišljanja. Do tega glasbenik pride le z veliko vaje. Šele potem lahko igra iz duše in hkrati nadzoruje občutke, ko so prsti dovolj ogreti in sposobni vseh teh prvin.

Marko Hatlak se je na slovenskih odrih začel uveljavljati v sezoni 1999/2000, ko je kot prvi utiral pot izvajanju tango glasbe v Sloveniji. Foto: Osebni arhiv

Vaša izobrazba je povsem klasična – od nižje glasbene šole v Idriji prek Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani do akademskega izobraževanja na Visoki šoli za glasbo Franza Liszta v Weimarju. Znano je, da je vstop na to akademijo izjemno zahteven. Zdi pa se, da svoj glasbeni svet ves čas širite in ste tako doživeli tudi izjemno lep preboj v javnost. Kako občutite ta dualizem, na eni strani harmoniko kot nepogrešljivo glasbilo narodno-zabavne glasbe, na drugi pa svet klasične klavirske harmonike, ki je zahteven, a hkrati ponuja izjemne možnosti tako v smislu zvočnih barv kot pri izvajanju partitur različnih obdobij, vse do vašega samostojnega ustvarjanja.

Harmonika izhaja z Dunaja. Rodi se v salonih, v visokih dunajskih družbah. Potem potuje v različne kraje. Odlično je, ker je harmonika že sama po sebi skoraj mali orkester. Kamor koli so jo ponesli, so se lahko bodisi veselili bodisi poslušali glasbo, ta pa je vplivala nazaj na okolje. To pomeni, da imamo v alpskem svetu en zvok, na Balkanu spet čisto drugačnega, v Rusiji pa čisto tretjega.

Rekel bi, da ne izbiram glasbe, ampak da glasba izbira mene. V vsaki zvrsti vidim svoje lepote, pa tudi izzive. Glasba je kot časovni stroj. Kadar igraš določene skladbe, te približajo tudi tistim krajem in tisti kulturi, v kateri so nastale.

Marko Hatlak

Mene do harmonike ni privedla zabavljaška smer. Imel sem zelo resne profesorje, ki so mi pokazali, da je harmonika lahko podobna orglam, da je lahko zelo sodoben instrument. Ampak to je bila le ena od mojih glasbenih poti. V mladosti sem bil velik roker, hkrati sem rad poslušal črnsko duhovno glasbo, pozneje se je pridružila ljubezen do džeza in ljudskih glasb – od flamenka do irske, balkanske in gypsy swing glasbe. Igral sem na primer z zasedbo Terrafolk po vsej Evropi.

Rekel bi, da ne izbiram glasbe, ampak da glasba izbira mene. V vsaki zvrsti vidim svoje lepote, pa tudi izzive. Glasba je kot časovni stroj. Kadar igraš določene skladbe, te približajo tudi tistim krajem in tisti kulturi, v kateri so nastale.

Rad imam svet. Rad imam ljudi. Ne oziram se na to, kaj je boljše ali kaj je slabše, ampak na to, kaj je primernejše v določenem trenutku in kaj mi tisti trenutek pomeni. Kadar iščeš notranji mir, kadar si pod stresom, ni lepšega kot igrati dela Johanna Sebastiana Bacha, na primer njegove obdelave koralnih napevov, ali Goldbergove variacije ali pa veliko stare glasbe, ki nosi močno duhovno sporočilo.

“Najverjetneje bi kateri koli drug instrument igral z enako ljubeznijo. Harmoniko igram pravzaprav naključno. Nisem je sam izbral in v otroštvu je nisem imel prav posebej rad. Z leti šele doživljam širok razpon tega instrumenta: base, klaviaturo, registre, meh, dinamiko. Lahko igramo mnogoglasno, kar nikakor ne velja za vse instrumente. Nekateri instrumenti vedno potrebujejo spremljavo, harmonika pa ima res neko celovitost.” Foto: Ljubljana festival

Če želiš biti kreativen in raziskovati znotraj tonske umetnosti, ni boljšega od džeza, pri katerem moraš čisto sam ustvariti dober solo v danem trenutku. Potem imamo tango, ki je eksploziven in otožen obenem. V mislih imam predvsem tango Astorja Piazzolle, ki me je povsem prežel. Tudi Piazzolla je študiral klasično glasbo ter združil džez in sodobno glasbo z motivi tanga. Ob partiturah Astorja Piazzolle res dobro najdem tudi samega sebe.

Vedno bolj me navdihujejo narava, okolje, naša Zemljica in naše vesolje. In ko se stvari povežejo s soncem, se mi zdi to nekaj tako organskega, tako normalnega. Pa vendar na to pozabljamo, kot da nismo del tega veličastnega, čudežnega okolja; kot da pozabljamo, da smo sploh lahko na tej nori poti, ki jo doživimo v tem življenju. Vse to je en velik čudež.

Marko Hatlak

Začel sem tudi sam komponirati, kajti opazil sem, da takrat, ko komponiram, vidim svoj izdelek, svoje delo in svoje ogledalo. Vidiš, kje si in kako v določenem trenutku dojemaš in sprejemaš stvari. Glasba vedno pride od znotraj in potem točno vidiš, kako si se počutil, ko si pisal neko skladbo; vidiš, kaj te je zaznamovalo, kateri skladatelji so ti bili v tistem trenutku blizu. Komponiranje je izjemno lepo, skoraj sanjsko početje. Tudi pojem zelo rad, vedno sem pel. Te ljubezni nekako združujem v primernem okolju.

Tako bo tudi v soboto na koncertu na Tinjanu. Ta bo edinstven, saj še nikoli nisem imel koncerta na tak način – da bomo iz noči prešli v dan. Vedno bolj me navdihujejo narava, okolje, naša Zemljica in naše vesolje. In ko se stvari povežejo s soncem, se mi zdi to nekaj tako organskega, tako normalnega. Pa vendar na to pozabljamo, kot da nismo del tega veličastnega, čudežnega okolja; kot da pozabljamo, da smo sploh lahko na tej nori poti, ki jo doživimo v tem življenju. Vse to je en velik čudež.

Na Tinjanu si obetam precej meditativen koncert. Nedavno sem imel poseben koncert z meditacijsko skupino v mongolskem šotoru. Bilo je posebno in zdelo se mi je zelo dobro, da sem lahko vsaj poskusil. Moja narava je namreč eksplozivna, močno čustvujem, koncert, ki ga pričakujem na Tinjanu, pa je moje diametralno nasprotje. Kako ustvariti mir, poglobljeno stanje, se usmeriti v globino duše in doživeti ta trenutek v sozvočju z okoljem?

Predstavljam si, da bo s sončnim vzhodom napočil trenutek optimizma in da se bom takrat poskušal razigrati.

“Ura koncerta in njegova lokacija sta zares nenavadni. Razmišljam, kako naj se aktiviram ob tisti uri; morda bo pa prav to tisti čas, ki ga bom doživel skupaj z občinstvom. Ob harmoniki bom imel tudi gong. Nekaj bo mojih skladb. Igral bom tudi skladbe Johna Cagea, Toshia Hosokawa in Johanna Sebastiana Bacha, rad pa bi se prebudil skupaj z jutrom.” Foto: Tone Jurca

Vaš opus zajema dvanajst zvočnih izdaj. Gre za izdaje, ki so bodisi solistične bodisi soustvarjene z drugimi glasbeniki. Opaziti je mogoče vaš izjemen odnos do skladatelja Johanna Sebastiana Bacha. Seveda ne moremo mimo dejstva, da gre za enega največjih glasbenih mojstrov vseh časov, izjemno kompleksnega, pa tudi kontemplativnega skladatelja, ki je ustvarjal v obdobju baroka, a ostaja brezčasen. Kakšen je vaš odnos do Bachovih partitur?

Sorodna novica
Koncerti ob sončnem vzhodu: intimna glasbena izkušnja ob rojstvu novega dne

Težko vprašanje, kajti teh stvari ni mogoče povedati z besedami. Bach je ena sama popolna uravnovešenost notranjega miru. Tehnika služi doživljanju vrhov njegove energije. Pri njem glasba ves čas teče kot reka, zato ga je tudi težko izvajati. Izvajalec namreč nima trenutka predaha. Teme se ves čas prepletajo. Hkrati pa ostaja izjemna lepota glasbe, ki jo je ustvaril.

Študiral sem v Weimarju, kjer je Bach živel. Zdelo se mi je zares perfektno, da lahko gledam isto nebo, iste poti, iste hribe kot Johann Sebastian Bach. Zdi se mi, da je to ena taka lepa, prava pot za mladega glasbenika – da poskusi preživeti določen čas v okolju, ki je prežeto z deli določenega mojstra. Morda me je tudi zato Bach zaznamoval. Mislim, da ne. Bach je prišel do mene popolnoma intuitivno.

Igranje Bachovih partitur je na neki način transcendentalno. Zaigra ti v umu in v duši. Bach ni pozerski umetnik, ki bi dal sebe na prvo mesto. Vedno je neko novo sozvočje tonov v perfektni harmoniji. Harmonika ima pri tem posebne možnosti, saj imamo melodični bas in lahko igramo izvirne Bachove partiture, sicer napisane za orgle.

S profesorjem sva vedno rekla: ko igraš Bacha, je tako, kot da bi prišel domov. Vedno se je treba vračati domov. Pri Bachu neguješ vse komponente – od koncentracije prek tehnike do poslušanja vseh glasov. Pri Bachu je popolna demokracija. Vse glasove nad basom spoštuje enako, vsi glasovi so enakovredno prepleteni, pri izvajanju pa je težko biti pozoren na vse.

Hkrati pa je seveda bas najpomembnejši. Je kot temelj stavbe, kot temelj neke katedrale. Bachova dela so odlična za analizo harmonskih funkcij in tu spet vidim povezavo z džezom. Tudi sam je bil velik improvizator. Ne znam si predstavljati, kako je bilo na primer pri maši, pri kateri so izvajali Bachove kantate ali pasijone. Komponiral je za vse instrumente, za vse mogoče kombinacije in imel je izjemno veliko družino.

Ko ga igram, o tem sploh ne razmišljam. Osredotočim se na partituro in na lepoto posameznih tem, ki so tako preprosto lepe. Če zazveni s peresno lahkoto, je prava izvedba, a to je največkrat nemogoče. [Nasmeh.]

Vaš osebni kontrapunkt, Marko, se nato obrne k tangu – k popolnemu nasprotju, polnemu živosti in ritma. Seveda tu ne moremo mimo skladatelja Astorja Piazzolle, ki je močno navzoč tudi v vaših repertoarjih. Kako in kdaj vas je poneslo k temu argentinskemu plesu?

Vsakega otroka bi dal v glasbeno šolo, da bi doživel, kako težko je vaditi violino ali klavir ali kateri koli drug instrument, kako si moraš želeti in v sebi gojiti strast ter hrepenenje, da potem skladba zazveni in se spremeni v eno samo lepoto.

Marko Hatlak

Se strinjam. To sploh ni toliko zavestno, rečem lahko le: všeč mi je. Ampak tudi Piazzolla je bil zelo posvečen, če lahko tako rečem. Tudi on je študiral Bachove partiture. Iz bandoneona je naredil revolucijo. Dobesedno me navdihuje že dejstvo, kako je iz tega malega glasbila ustvaril tako veliko zgodbo. Z Astorjem Piazzollo so želeli sodelovati tudi Miles Davis, Jimi Hendrix in res največji v svetu glasbe.

Piazzolla je bil iz Argentine. In res je bil izjemen, velik gospod. Njegova kreativna drža, robatost na eni strani in lepota tematike na drugi so spet nekaj neverjetnega.

Tu v Trstu se mi večkrat zdi, kot da je to zame Buenos Aires. Včasih si zameglim misli in se mi zdi, da je to eno takšno pristanišče. Tudi od tod so ljudje odhajali v svet. To me navdihuje – skozi te svetovljane, ta potovanja. Trst doživljam kot eno veliko kulturno prestolnico.

Marko, pišete tudi svojo glasbo. Kaj je vir vašega navdiha?

Sem poklican za to in ne čakam na navdih. Vem, da moram le sesti za instrument. Velikokrat pride navdih z delom. Bolj ko sem v formi, boljše ideje imam. Manj ko vadim, bolj sem oddaljen od glasbene ideje.

Harmonika je le refleksija notranje ljubezni. Najverjetneje bi kateri koli drug instrument igral z enako ljubeznijo. Harmoniko igram pravzaprav naključno. Nisem je sam izbral in v otroštvu je nisem imel prav posebej rad. Z leti šele doživljam širok razpon tega instrumenta: base, klaviaturo, registre, meh, dinamiko. Lahko igramo mnogoglasno, kar nikakor ne velja za vse instrumente. Nekateri instrumenti vedno potrebujejo spremljavo, harmonika pa ima res neko celovitost.

Umetnost mi je zelo všeč, glasba še posebej. Z njo se lahko najbolj poistovetim, nemara tudi zato, ker me prežema že vse življenje. Brez glasbe si res ne predstavljam življenja. Ta ezoterična energija, ki te spravi v jok, smeh ali te celo zdrobi v prafaktorje, ali pa te napolni tako, da misliš, da si na vrhu nebes …

Ko smo lani izvajali Bachove koncerte s 70-članskim ansamblom … Zjočeš se, res se zjočeš. Ta glasba zahteva veliko spoštovanja, pa tudi preciznosti. Vsak egoizem se mora umakniti veličini partiture. Vsak posameznik v ansamblu je pomemben in skupaj moramo ustvariti uravnovešen zvok. Skupaj moramo narediti nekaj lepega.

Stefana Milenkovića (skupaj na fotografiji) Hatlak šteje med svoje najljubše sodelavce. “Ko se postavi na oder z violino kot kip Davida, skorajda padeš v nezavest.” Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Takrat, ko se vsi postavimo na isti imenovalec, izgubimo imena, izgubimo osebnosti. Vsi smo eno, vsi smo Bach. To se zgodi z glasbo, ki obstaja že tristo let. To je ena sama veličina. To je zelo lepo ponižanje.

To bi potreboval čisto vsak človek. Vsakega otroka bi dal v glasbeno šolo, da bi doživel, kako težko je vaditi violino ali klavir ali kateri koli drug instrument, kako si moraš želeti in v sebi gojiti strast ter hrepenenje, da potem skladba zazveni in se spremeni v eno samo lepoto.

Iz hrepenenja se rodijo najlepše stvari. Podobno je želji po otroku ali po čudoviti ženi. Ko se zgodi, je nekaj prelepega. In želim si, da bi se še velikokrat zgodili takšni čudežni trenutki.

Marko Hatlak, sodelujete s številnimi glasbeniki in izvajalci zelo različnih glasbenih pristopov. Imate več glasbenih projektov, med njimi Marko Hatlak Band, Marko Hatlak Solo, svojo zasedbo Kapobanda, tu je Funtango in še marsikaj. Morda lahko naštejete nekaj glasbenikov, s katerimi čutite posebno vez?

Najprej pomislim na Bernardo Fink, na Stefana Milenkovića, tudi na Iztoka Mlakarja. Na vse pomislim, veliko jih je bilo, tudi na profesorje. Za vse te trenutke sem zelo hvaležen.

Velika odgovornost je pri skupnem nastopanju, pa tudi veliko spoštovanje. Kolikšna skrb, če pomisliš, da moraš biti brezhiben, da moraš dati vse od sebe tudi zaradi vseh kolegov na odru, da jim ne uničiš nastopa, saj smo skupaj del iste zvočne slike.

Velikokrat pride navdih z delom. Bolj ko sem v formi, boljše ideje imam. Manj ko vadim, bolj sem oddaljen od glasbene ideje.

Marko Hatlak

Sodelovanja so pač sodelovanja, vedno tudi velikani, s katerimi si na odru, vplivajo nate. S tem si polnimo dušo in hkrati doživljamo še večjo posvečenost glasbi, saj vidimo, kako tudi soustvarjalci na odru to gojijo že vse življenje. Vsak je šel v svojem svetu do konca. Ko se vse to preplete, je treba to podati naprej.

Vsi umetniki smo polni drugih umetnikov. Občudujemo pretekle ali starejše in od vsakega vzameš en košček ter zgradiš svoj mozaik, svojo sliko. Ta slika pa se nenehno dopolnjuje, tudi s tem, ko se staramo. V nekem trenutku bom tudi sam vlekel mlajše generacije naprej. Zdi se mi kot kulturna energija, ki živi skozi stoletja na podlagi izkušenj in informacij za vse tiste, ki gredo v globino. To je nekaj večnega. Mi pa se menjamo in smo le medij, prek katerega se pretakata energija in znanje.

Ja, z Bernardo Fink je bilo čarobno, dobesedno noro. Pa ne samo zaradi glasbe, tudi zaradi njenih besed in njene drže. Nekaj neverjetnega je že sam njen prihod na oder. Prav tako poseben in nekako nadzemeljski je tudi Stefan Milenković. Ko se postavi na oder z violino kot kip Davida, skorajda padeš v nezavest. V takih trenutkih potem tudi iz sebe povlečeš nekaj, za kar do tistega trenutka sploh nisi vedel, da imaš.

Nikoli nisem bil na strani občinstva v trenutkih, ko sem bil tudi sam na odru, a verjamem, da so bili magični trenutki, ko se je ustavil čas.

Foto: Tone Jurca

Marko, ste glasbenik, hkrati pa tudi mož in oče. Kakšno je vaše zasebno življenje?

Krasno. Seveda imamo svoje izzive. Starševstvo je nekaj, česar ne znaš; nimaš diplome iz starševstva in se nanj ne moreš vnaprej pripraviti. Vedno moraš sam vstopiti vanj. Ko pomislim, da sta moji deklici zdravi, da smo skupaj, da se imamo radi in da se trudimo vzgajati v skladu z nekimi vrednotami, je to velik blagoslov.

Kadar berem, kaj vse se dogaja ljudem, sem samo hvaležen, da je vse tako, kot se mi zdi, da mora biti. Žena me zelo podpira pri ustvarjanju. Ona je ključ do vsega, kar sem dosegel. Ve, koliko časa moram posvetiti glasbi in ustvarjanju, in mi pri tem samo pomaga. Tudi takrat, ko sem bil pri tleh in sem mislil, da ne zmorem, je bila ob meni in me podprla z mislijo, da je pač treba stisniti zobe.

Včasih tudi moj kolega reče, da ni nič takšnega – samo tri dni ne spiš ali pa morda tudi en teden ne spiš. To ni nič posebnega v našem delu. S to mislijo in s takšnim načinom prideš do spoznanja, da pravzaprav ni problema, ki ga ne bi bilo mogoče rešiti. To velja v glasbi, v odnosih, v prijateljstvu. Odvisno je le od nas samih, koliko se nam mudi rešiti določen problem. Včasih je treba počakati. [Smeh.]

Družina je zame največ, kar je lahko. Je več od glasbe. Ko vidiš otroka, da mu nekaj daješ, da razume, da raste, da je srečen in da si ti ob tem udeležen, je to največ, kar je lahko. In mi zmanjka besed.

Ko ni noč in ni dan. Koncert ste naslovili z verzom Draga Misleja – Mefa. Kaj lahko obiskovalci tega jutra pričakujejo na Tinjanu?

Ura koncerta in njegova lokacija sta zares nenavadni. Razmišljam, kako naj se aktiviram ob tisti uri; morda bo pa prav to tisti čas, ki ga bom doživel skupaj z občinstvom. Ob harmoniki bom imel tudi gong. Nekaj bo mojih skladb. Igral bom tudi skladbe Johna Cagea, Toshia Hosokawa in Johanna Sebastiana Bacha, rad pa bi se prebudil skupaj z jutrom.

Predstavljam si, da iz ezoteričnega, pomirjujočega trenutka preidemo v življenje, v lepo jutro, v tango. Prebujanje novega dne sem si zamislil filozofsko, poglobljeno in samosvoje.

Oglas