Florence Welch. Foto: Organizator
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Na Szigetu, ki si lasti vzdevek Otok svobode, je, kot že samo ime nakazuje, vsak lahko to, kar je. Raznolikost na tovrstnih festivalih, ki ustvarijo svojstven svet, vzporedno vesolje, tako ne pozna meja; obiskovalci se oblečejo v vse, kar si kdo lahko zamisli – od vilinskih krilc, samorogov, neonskih barv in obilja bleščic do najbolj masivnih in koničastih verig okoli vratu ter črnine. Sobivanje različnih bitij za slab teden dni združi glasba ne glede na to, ali imajo rajši popmelodije ali trše ritme, taborijo na prizorišču ali pa se po koncu dneva v zgodnjih jutranjih urah odpravijo v udobne hotelske sobe.
Oglas
Letos so začetek rajanja na otoku sredi Donave spremljale burne razprave, ali festival, ki ga vsako leto obišče več deset tisoč ljudi, sploh izpeljati. Zaradi zgodovinsko nizkega vodostaja reke, ki teče skozi Budimpešto, so iz omrežja izklopili edino tamkajšnjo jedrsko elektrarno, domačini pa so tako nasprotovali izvedbi Szigeta, češ da ta porabi preveč energije, ki je še za domačine ni dovolj.
Sziget se je ne glede na vse zgodil. Razpoloženja niso zmotili niti omenjene kritike in peklenska vročina niti dolge vrste za vstop na otok svobode ali čakanje na hrano in pijačo, pa tudi taksije – čeprav je sistem s prevozi presenetljivo dobro deloval. Vse je bilo vredno zaradi vzdušja pod milim nebom, ki za nekaj dni utiša tesnobnost službenega vsakdana in umiri sicer hiter tempo življenja.
Oliver Sykes. Foto: Organizator
“Prizadevamo si ustvariti program, ki bo pritegnil izjemno raznovrstno občinstvo,” je pred začetkom festivala za MMC povedal Virág Csiszár, ki skrbi za izbor nastopajočih. Ob tem je dodal, da prav ta želja po širokem naboru izvajalcev postopek izbire nastopajočih precej oteži. “Zagotoviti moramo, da bodo ljudje različnih starosti, narodnosti, glasbenih okusov in ozadij našli umetnike, nad katerimi so navdušeni,” je pojasnil in dodal, da je pomembno predvsem prisluhniti občinstvu in njegovim željam. In tudi letos so res poskrbeli, da je vsak našel nekaj zase – od popsladkorčkov, kot je Zara Larsson, do metalskih riffov zasedbe Bring Me the Horizon.
Biffy Clyro s prvimi “slamanji” letošnjega Szigeta, Natasha Bedingfield prinesla sonce
Festival je letos obudil tudi Day 0, s katerim so se dan pred odprtjem z nastopi Gorana Bregovića z zasedbo Wedding and Funeral Orchestra ter skupin Faithless in Morcheeba poklonili novemu poglavju, saj je lastništvo nad festivalom od lanskega leta spet v madžarskih rokah. Na prvi uradni dan sta led na glavnem odru prebila sombr in Zara Larsson, ki je s svojimi pesmimi, kot sta Lush Life s posebno koreografijo in Midnight Sun, ki je še ena izmed njenih skladb, ki grejo hitro v uho, poskrbela za lahkotno, sladko, mavrično poletno vzdušje.
Naslednje dni se je na glavnem odru in drugih zvrstilo malo morje glasbenikov različnih žanrov. Z udarnimi melodijami je, še preden so glavni oder zavzeli Twenty One Pilots, Sziget zatresla irska skupina Biffy Clyro, ki je poskrbela za eno od prvih “slamanj” letošnjega Szigeta. (V nadaljevanju, predvsem na predzadnji dan, je bilo tega bistveno več.)
Tyler Joseph. Foto: Organizator
Obiskovalci, ki so izgubljene “ovčice svoje črede” iskali z vztrajnim svetenjem s telefonskimi lučkami ali pa so v zrak moleli celo velikanske sončnice, so sočasno lahko spremljali tudi nastop Natashe Bedingfield. Ta je s svojo uspešnico Pocket Full of Sunshine, ki si jo je Emma Stone na primer prepevala v filmu Lahka punca (Easy A), vsem prinesla nekaj sonca v življenje. Seveda je množica doživeto z njo zapela tudi refren njene zdaj že zimzelene skladbe Unwritten. Nastop, ki so ga nekateri člani občinstva – med njimi je bilo na žalost veliko nekulturnih, ki so glasno klepetali med pesmimi, ki jih niso “zanimale” – opisali kot “koncert za dušo in srček”, je popestrila tudi z novo skladbo Dot Dot Dot ter močnima priredbama pesmi Zombie skupine The Cranberries in Purple Rain pevca Princea.
Natasha Bedingfield. Foto: Organizator
Člana Twenty One Pilots pokazala, zakaj sta postala eden najpomembnejših bendov svoje generacije
Za drugačno vzdušje sta nato poskrbela člana zasedbe Twenty One Pilots, ki sta pred glavni oder kot Piskač iz Hamelina privabila obiskovalce, ki so se odločili preskočiti nastop madžarske zasedbe Tankcsapda. “Ponosen sem, da sva del tega festivala, te kulture, in hvaležna bova, če se bova lahko še vrnila,” je ob koncu nastopa občinstvu dejal pevec Tyler Joseph.
Glasbenika zasedbe Twenty One Pilots na oder Szigeta nista prišla zgolj odigrat zbirke uspešnic, ampak pokazat, zakaj sta postala eden najpomembnejših bendov svoje generacije. Tyler Joseph in Josh Dun sta v festivalski nastop stisnila rap, elektroniko, klavir, reggae, pop in težke kitarske rife – vse, kar ju je zaznamovalo na skupni poti in jima omogočilo, da izrazito osebno in žanrsko nestanovitno glasbo preneseta do množičnega občinstva.
Teža skladb o tesnobi, negotovosti, veri, osamljenosti in notranjih bojih je bila v izrazitem nasprotju s skoraj osvobajajočim odzivom množice, ki je te pesmi na otoku Óbuda spreminjala v skupinske refrene. Oder pri tem ni ostal prostor, strogo ločen od občinstva. Joseph se je odpravil med ljudi, oba sta segala proti obiskovalcem v prvi vrsti, Tyler pa je v enem najbolj spontanih trenutkov večera med nastopom ostal celo brez čevljev in na tleh nadaljeval iskanje stika z občinstvom.
Tudi Dun ni ostal samo za bobni na glavnem odru, ampak se je preselil na dvignjen oder in je bobnal nad množico. Posebej neposreden je bil stik med pesmijo Ride, med katero se je Joseph podal med ljudi, ob njegovi vrnitvi na oder pa se je v dogajanje vključil še član varnostne ekipe Ákos. Njuna energija izvira prav iz nenehnega rušenja mej med izvajalcema in poslušalci: v nekem trenutku gledaš koncert, v naslednjem se koncert dogaja nekaj metrov stran od tebe.
Tyler Joseph. Foto: Organizator
Tudi skladbe na odru niso ostale nedotaknjene. Med drugim sta v One Way vključila del uspešnice Stolen Dance skupine Milky Chance, tik pred velikim zaključkom pa posegla še po Seven Nation Army. Pred enim najbolj prepoznavnih kitarskih motivov zadnjih desetletij se je na zaslonu pojavil Jack White in dvojici dal dovoljenje za izvedbo skladbe The White Stripes, množica pa je melodijo “skandirala” kot na velikem športnem dogodku.
Izbira je imela dodatno simboliko: Twenty One Pilots sta Seven Nation Army novembra 2025 izvedla že ob sprejemu The White Stripes v Dvorano slavnih rokenrola. Dvojica se tako poklanja drugi dvojici, ki je pokazala, koliko identitete in kulturnega vpliva je mogoče ustvariti z navidezno omejeno zasedbo.
Zasedba Twenty One Pilots te ideje nadaljuje po svoje. Z nenehnim menjavanjem glasbil, premikanjem po prizorišču in iskanjem stika z ljudmi omejitev dvočlanske zasedbe spreminja v ustvarjalno svobodo, festivalsko množico pa skoraj v tretjega člana benda.
Ko je prišel čas za Stressed Out, se je ena največjih uspešnic v njuni karieri spremenila v skupinsko petje, Trees pa še zadnji skupni trenutek ustvarjalcev in množice. Na Szigetu sta Irca pokazala, da lahko dva glasbenika ob pomoči matric zvenita kot precej večji bend in ustvarita predstavo, pri kateri velikost produkcije ni pomembnejša od odnosa z občinstvom.
Ashnikko. Foto: Organizator
Antiteza industrijske popprincese, ki slavi t. i. naravno telo, “festivalske uspavanke” in vrnitev Lewisa Capaldija
Za Twenty One Pilots je z ekstravagantnim videzom in žgečkljivimi pesmimi na sosednjem odru pritegnila pozornost Ashnikko. Antiteza industrijske popprincese, ki slavi t. i. naravno telo, je s svojim nastopom poskrbela za pravi performans, ki se opira na Alico v čudežni deželi. Z drznim šovom “bubble pop” pesmi je brez dlake na jeziku prevzela vajeti nad svojo ženstvenostjo in s tem nekako tudi služila kot simbol opolnomočenja žensk.
Za “festivalsko uspavanko” so s svojimi didžejskimi spretnostmi še dolgo v noč skrbeli trans- in tehnoritmi danskega tria WhoMadeWho. Četudi se je kdo odpravljal spat ali v nastanitev, ki ni na otoku, je bila velika možnost, da ga je premamil kakšen oder z zimzelenimi pesmimi, ki ne smejo manjkati na nobeni dobri zabavi. Za tovrstno “skušnjavo” sta poskrbela tudi STUK Live.
Del seznama nastopajočih je bil že tretjič Lewis Capaldi, ki se je nedavno po zdravstvenih težavah in daljšem premoru le vrnil na odre. S svojimi pesmimi, kot sta Someone You Loved in Before You Go, je raznežil na tisoče ljudi, ki so prisluhnili njegovemu nežnemu, čustvenemu, a močnemu vokalu. Med koncertom je tudi napovedal izid novega albuma. Le streljaj stran so na pokritem odru odmevali popolnoma drugačni ritmi, ki so prihajali izpod rok skupine Fcukers. Ena izmed zvezd večera je bila tudi zasedba Florence + The Machine s svojo jezno eteričnostjo.
Lewis Capaldi. Foto: Organizator
Prerojena Florence Welch
Florence Welch se je na oder Szigeta vrnila kot prerojena. Ob prvih zvokih Everybody Scream je predse poslala svoj “zbor čarovnic” – štiri plesalke v črnih korzetih in belih oblekah, ki so oder zapolnile kot del istega telesa, se metale proti tlom in znova pobirale. Njihovi gibi so bili na trenutke čarovniški in obredni, drugič sunkoviti in surovi. Skupaj z Welch in razširjeno glasbeno zasedbo so že v uvodnih minutah ustvarile podobo, ki je ostala prisotna ves koncert: manj klasične koreografije in veliko več nebrzdane ženske energije.
Florence + The Machine so na Sziget prišli s festivalskim repertoarjem, ki je namesto enega zaokroženega albumskega sveta zajel praktično celotno kariero. Oblečena v dolgo rdečo obleko z ovratnico okoli vratu je Welch po uvodni Everybody Scream posegla tako po starejših uspešnicah Shake It Out, Spectrum, You Got the Love, Hunger in Dog Days Are Over kot po skladbah z novega albuma.
Everybody Scream je kljub temu visel nad celotnim nastopom. Na albumu se je umetnica lotila izgube otroka med nosečnostjo, odnosa do lastnega telesa, materinstva, staranja in pritiska glasbene industrije na izvajalke. Teža teh izkušenj je spreminjala tudi način, kako so zvenele stare skladbe, Welch pa jo je na odru večkrat razbila s humorjem. Pred pesmijo Buckle je pripovedovala, da si pri teh letih ni predstavljala, da bo pisala pesmi o “ghostanju” in neodgovorjenih sporočilih, še manj pa, da jo bodo ljudje vzeli za svojo.
Florence + The Machine. Foto: Organizator
Motiv rituala, ki so ga na začetku nakazale štiri plesalke, je pozneje prenesla še med občinstvo. Spomnila je na stare obrede in daritve ob solsticiju ter vprašala: “Bi kdo želel darovati? Bi kdo želel biti daritev?” Tiste, ki so bili pripravljeni sodelovati, je pozvala, naj se povzpnejo na ramena drugih – višje proti nebu. Kar se je sprva zdelo predvsem kot vizualni jezik novega albuma, je tako postalo del samega koncerta.
Sziget je dobil manj intimne izpovednosti in več skupinske katarze. Pri Never Let Me Go je Welch zadnji del podaljšala, del sklepnega napeva zapela brez spremljave in ga nato prepustila občinstvu, med Sympathy Magic pa je odšla med ljudi, se z njimi rokovala in jih objemala.
Še en ritual je prihranila za Dog Days Are Over. Ko se je skladba približevala zadnji tretjini, je občinstvu predlagala nekaj povsem preprostega: naj pospravi telefone. Pojasnila je, da ve, da bi vsi radi posneli prav ta del skladbe, vendar se je v letih opazovanja občinstva naučila, da s telefonom v roki ne moreš skakati.
In Sziget se ji je pokoril. Telefoni so se umaknili, ob naslednjem izbruhu refrena pa je namesto morja zaslonov pod odrom skakala množica. Po večeru, polnem čarovnic, daritev in ritualov, je bil njen zadnji obred pravzaprav najpreprostejši: za nekaj minut je bilo treba žrtvovati potrebo, da bi trenutek posneli, in ga namesto tega doživeti.
S Free je sklenila večer, ki je zajel njeno praktično celotno pot. Za podobo skoraj neuničljive rdečelaske, ki bosa teka po odru, je bilo tokrat mogoče videti tudi žensko, ki je na zadnjem albumu precej bolj neposredno spregovorila o ceni, ki jo je za takšno življenje plačevalo njeno telo. Ob sebi pa ni imela zgolj benda, ampak plesno-performerski kvartet, ki je z gibi, padci in vstajanjem ves večer nadaljeval tisto, kar je sama pela. Nekaj je ostalo magije, predvsem pa ogromno surove ženske energije.
Baby Lasagna. Foto: Organizator
Baby Lasagna razvnel množico
Eden največjih glasbenih dogodkov v Evropi sicer velik del seznama nastopajočih namenja pop, indie in elektronski glasbi, a tega sestavljajo tudi predstavniki drugih žanrov, kot je hiphop, prav letos pa so dobro poskrbeli tudi za metalce; predvsem četrti dan, ko so odre zavzeli Baby Lasagna, Bring Me the Horizon in Annisokay.
“Festivalski nastopi so bolj divji kot arenski,” je za MMC pred koncertom povedal Marko Purišić, poznan kot Baby Lasagna. Priznal je, da jih obenem spremlja več negotovosti glede tega, ali bodo ljudje sploh prišli na njihov koncert ali grejo zgolj na koncerte glavnih imen in ali jim bo slišano sploh všeč. “Všeč so mi taki izzivi. Občutek, ko jih premagaš, je edinstven,” je poudaril hrvaški glasbenik, ki obožuje koncertno evforijo ter verjame, da imajo močen šov in produkcijo, ki pusti dober vtis. Letos je bil na Szigetu prvič kot izvajalec, pa tudi kot obiskovalec.
Baby Lasagna si želi, da ljudi nastop preseneti in nasmeji ter da se med njim naskačejo, ob tem pa je letos začel nekakšen szigetski metalski maraton. “Prvič ta večer si zlomite vratove,” so bile besede, s katerimi je množico pred manjšim odrom na Szigetu pozval k “slamanju” ob pesmi Sedated. Pozneje je uspešno orkestriral tudi prvi “wall of death” na tamkajšnjem odru in postregel s prvimi “growli” ta večer. Hrvat, ki ni pričakoval, da se bo na njegovem koncertu zbralo toliko ljudi, je milenijce in generacijo Z povezal s skladbo #eurodab in celo odpel delček besedila v finščini, ki ga sicer poje Käärijä.
Baby Lasagna. Foto: Organizator
Za še večji žur pa je poskrbel s pesmima Biggie Boom Boom, ki jo najraje izvaja, saj ljudje med njo po njegovem mnenju ponorijo, in Catch Me If You Can, pri kateri so oboževalci v zrak molili mezince. Vrhunec nastopa je bilo “potresno” poskakovanje občinstva med skladbo Rim Tim Tagi Dim, s katero je leta 2024 na Evroviziji dosegel drugo mesto in se zapisal v kolektivni spomin evrovizijskih oboževalcev. “Evrovizija bo verjetno vedno neka nalepka na moji karieri, a ne želim se držati le enega žanra, ene narative ali vizije. Hitro mi je nečesa dovolj,” je Purišić še povedal za MMC.
Bring Me the Horizon “lomili noge”
Z ognjenim nastopom in plameni na odru je Baby Lasagna razvnel množico ter bil odlično ogrevanje za koncert zasedbe Bring Me the Horizon, med katerim ga je bilo mogoče opaziti v bližini enega izmed moshpitov. Britanska zasedba se je letos po desetih letih vrnila na Sziget, a z bistveno večjo produkcijo. Zadnje čase Britanci, ki letos praznujejo 20 let od izdaje prvenca Count Your Blessings, s svojim značajem in ekstravagantnim šovom navdušujejo na festivalih po vsem svetu.
Potem ko so začeli z najnovejšim singlom Dehumanized, s katerim so se letos po dveh desetletjih ponosno vrnili v “deathcore” vode, so Sziget zatresli z razgibanim in premišljenim seznamom pesmi, na katerem so ves čas skakali s starejših izdaj na nove in obratno.
Udarni ritmi njihovih starejših in novejših uspešnic – niso manjkale niti AmEN, Mantra, Throne in Kingslayer – izzovejo posameznika, da se spoprime s svojo “temnejšo”, p tudi ranljivejšo stranjo. Poseben je bil zagotovo trenutek, ko je vokalist občinstvo vprašal: “Ali čutite moje srce?” Temu je sledila uspešnica Can You Feel My Heart, med katero so prizorišče prekrili rožnati konfeti v obliki srčkov.
Oliver Sykes. Foto: Organizator
Pevec Oliver Sykes, ki v nasprotju z Baby Lasagno ni pozval k “zlomljenim vratovom”, ampak “zlomljenim nogam”, sprva ni bil zadovoljen z odsotnostjo oz. velikostjo moshpitov in circle pitov, kar je dal jasno vedeti s tem, da je občinstvo okaral in ljudem zabičal, naj se ne sramotijo. Množico si je sčasoma podredil; ta se je le razživela in ga navdušila ter verjetno ustvarila več moshpitov in circle pitov, kot jih je Sziget videl v več kot 30 letih, a so bili ti vseeno daleč od razsežnosti običajnih rockovskih in metalskih festivalov.
“Videti je, da se imate dobro,” je ocenil in se iskreno zahvalil za to, da jih madžarski festival spet gosti. Z dodelanimi animacijami, ki so bile razred zase, in posebnimi učinki so poskrbeli za “demonsko obsedenost” zbranih. Te so ponesli v svojo različico distopičnega, znanstvenofantastičnega, rahlo apokaliptičnega, kultskega, igričarskega in animejevskega sveta, pri tem pa jim je na pomoč priskočila tudi E.V.E., hudomušen, sarkastičen ženski lik, ki ga poganja umetna inteligenca in si “potihoma” želi, da bi si podredila človeški svet.
Mavrični most, ki pelje na Otok svobode. Foto: Organizator
Po koncertni ekstazi Sziget nikoli ne spi
Sziget, kar je madžarska beseda za otok, ni samo festival, kamor glasbeni sladokusci pridejo poslušat svoje najljubše izvajalce ali pa na lov za naključnimi novimi odkritji, ampak za kratkočasenje t. i. državljanov poskrbi tudi z bogatim naborom različnih vsebin, kot so gledališče, sodobni cirkus, plesnih performansi, umetniške instalacije, branje tarota, joga, ustvarjalni kotički, izobraževalne stojnice, nekateri se po jeklenici zvečer spustijo nad enim izmed plesnih odrov … Otoček sredi Budimpešte je ravno dovolj velik, da omogoča potepanje in raziskovanje, ki vsak dan prinese novo odkritje (pa tudi boleče noge) – vse poti pa so najverjetneje tudi v letošnjem vročinskem valu na koncu vodile do plaže, kjer si je mogoče odpočiti po predolgih urah stanja na soncu in skakanja ob ritmih najljubših izvajalcev.
Rajanje je trajalo manj kot teden dni. Foto: Organizator
Namenjen je tudi praznovanju svobode izražanja. Sziget sicer nikoli ne miruje in dokazuje, da noč res ima svojo moč. Poseben občutek je namreč po koncertni ekstazi ob polnoči gledati potujočo ladjo in kita, ki jima zavetje noči da se dodatno čarobnost. Medtem ko se prizorišče na kakšnih festivalih umiri takoj po zadnjem nastopajočem, v središču Budimpešte ostane živahno pozno v noč. Ponočnjakarji lahko izbirajo med številnimi bari in klubi, kjer palinka teče v potokih, veseljaki pa se prepustijo ritmom glasbe z vsega sveta.
Četudi vseh dogodivščin in izvajanih pesmi ni treba ujeti s telefonom, je za obuditev spominov na doživetja na tem festivalu dovolj le ena fotografija: tista pred velikim napisom Sziget. Ta je opomnik, da je na otočku sredi madžarske prestolnice vsak vsaj enkrat na leto za slab teden lahko brez skrbi in si pusti biti to, kar je. Sziget ostaja zvest svojemu motu, ki so ga letos s svetlobnim šovom brezpilotnih letalnikov tudi izrisali na nočnem nebu: je kraj, “kjer nas svoboda združi”.
Na Szigetu je 20 odstotkov obiskovalcev odgovornih za približno 80 odstotkov vseh emisij
Oglas