V nasprotju s skupino Opec+, katere odločitve zahtevajo soglasje 21 držav, lahko kitajski centralni načrtovalci ukrepajo enostransko po navodilu Xi Jinpinga.
Galerija
Kitajska lahko, če želi, bistveno zmanjša porabo nafte. FOTO: Dado Ruvić/Reuters
Vojna v Iranu je povzročila največji pretres v oskrbi v zgodovini naftne industrije. Toda tudi ko so bili spopadi najhujši, cena nafte nikoli ni dosegla 150 dolarjev za sod, kot so mnogi analitiki napovedovali ob začetku konflikta.
Zahvala za to gre nekaterim vladam. Kmalu po tem, ko je iransko obstreljevanje onemogočilo plovbo skozi Hormuško ožino in v Perzijskem zalivu zadržalo 14 milijonov sodov surove nafte na dan, so naftne monarhije v Abu Dabiju in Riadu usmerile dodatnih 5 milijonov sodov na dan po naftovodih, ki to ozko grlo obidejo.
Ministri v Washingtonu in Tokiu so sprostili rekordnih 2 milijona sodov na dan iz izrednih zalog, v revnejših državah pa so z državno omejitvijo porabe zmanjšali del povpraševanja.
A katastrofi bi se težko izognili brez odločitev, ki so jih tiho …