Ena od (skoraj povsem) osamljenih plaž Itake. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Na Itaki in tudi na sosednji Kefaloniji zdaj računajo, da bo filmska uspešnica Christopherja Nolana Odiseja to spremenila. “Za letošnjo sezono je že prepozno, a prihodnje leto se po tiho pripravljajo na naval,” pove Fotis Vallatos, grški novinar za turizem in kulinariko, urednik Blue Magazine, revije letalske družbe Aegean Airlines.
Oglas
Itaka ob zahodni obali celinske Grčije je daleč od turističnih središč države ter kljub spektakularnim zalivom in skoraj neresnično prosojnem morju nikoli ni bila zares redna postojanka za popotnike.
Mini različice Odiseje v eni od trgovinic na Itaki. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Njena notranjost je divja in hribovita, porasla z oljkami in cipresami, turistična infrastruktura omejena (kot tudi dostop do plaž), 117 kvadratnih kilometrov velik otok pa je neverjetno spokojen celo na avgustovskem vrhuncu turistične sezone, brez znakov množičnega turizma, ki greni življenje mnogim na jugu Evrope.
In čeprav je Nolanov filmski ep nedvomno vzbudil zanimanje mnogih za Itako, rojstni kraj njenega mitološkega kralja Odiseja, in Grčijo na splošno, je film med Grki tudi malce sporen.
V prvi vrsti je to zaradi določenih izbir pri igralski zasedbi, druga polemična točka Odiseje pa so njene snemalne lokacije, ki segajo od Maroka vse do Islandije in ZDA.
In čeprav so nekateri prizori posneti v Grčiji, so snemali izključno na Peloponezu, med drugim na plaži Voidokilia, gradu Methoni, trdnjavi Acrocorinth in Nestorjevi jami, medtem ko so za prizore z Itake uporabili otok Favignana ob Siciliji. Niti en prizor iz filma tako ni bil posnet na Itaki.
Ta odločitev je nekatere na otoku z okoli 3000 prebivalci precej razočarala – kljub temu pa vseeno skušajo iztržiti čim več. Film, ki je z dobro milijardo dolarjev zaslužka že zdaj najuspešnejši Nolanov izdelek, so od svetovne premiere 16. julija dvakrat predvajali na prostem, Odiseju in Homerju pa se je v mestecih in zalivih po otoku praktično nemogoče ogniti.
Matt Damon kot Odisej v filmu Christopherja Nolana Odiseja. Foto: IMDB
Župan zaman lobiral pri producentih
Xhimi Xoxha, ki vodi restavracijo v prestolnici Vathi, je povedal, da je zadovoljen, ker film “že ustvarja reklamo za otok” in računa, da se bodo pozitivni učinki nadaljevali.
Župan Itake Dionysis Stanitsas se je v pogovoru ta teden za AFP strinjal, da je reklama “izjemna”, a ni mogel skriti razočaranja, da otok sam ni bil prikazan v filmu. “Obrnili smo se na produkcijsko ekipo in prosili, naj vsaj nekaj prizorov posnamejo tu na otoku. Žal to ni bilo izvedljivo,” je povedal.
Tavrna na plaži Filiatro na jugu otoka. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Kljub temu računa na večje povpraševanje prihodnje leto, otok pa je bil za to sezono že popolnoma zaseden, ko je film doživel svetovno premiero. “Ko ga bo videlo več ljudi, bodo začeli načrtovati potovanja na otok,” meni.
Med tistimi, ki pričakujejo dramatičen porast obiskovalcev prihodnjo sezono, je tudi arheolog Spyros Couvaras, saj meni, da je jasno, da si gosti želijo več kot le pesek in morje – želijo si zgodovine in mitologije.
In tega na Itaki ne primanjkuje. Couvaras priznava, da je gonilna sila obnovljenega zanimanja za Itako nedvomno film. “Toda za Nolanovo epopejo stoji Homer,” je pribil za AFP.
Med Telemahom in Kalipso
Obiskovalci naj sicer ne računajo, da bi tu našli Odisejevo palačo ali kakršno koli arheološko najdišče, ki bi potrjevalo obstoj Homerjevega junaka. Stojijo pa na vaških trgih in pred mestno hišo kipi Odiseja in Homerja.
V otoških pristaniščih se ne smaragdnem morju zibajo čolni z imeni, kot sta Telemah (Odisejev sin) in Kalipso (boginja in nimfa, ki ga je zadrževala).
V trgovinah s spominki visijo obeski za ključe, majice in čepice z mitološko ikonografijo, keramične pladnje s trojanskim konjem in doprsne kipe Odisejeve žene Penelope. Na prodaj so Odiseje v obliki slikanic – za tiste, ki se nikdar ne nameravajo prekopati čez 500 strani Homerjevega epa.
Na plaži Filiatro na jugu otoka se kopalci skrivajo pred avgustovskim soncem pod slamnatimi senčniki, na stoletni oljki pa visi izvesek z Odisejevo podobo, ki ponuja “mitsko masažo”. V taverni strežejo ulov dneva, grško solato, tzatziki in ribje kroglice ter točijo kefalonsko ekološko pridelano vino.
Vasica Kioni velja za eno lepših na otoku. Tudi sredi sezone boste našli kotiček zase. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Otoka z brazgotinami potresa
Itaka sicer nikdar ne bo Santorini ali Mikonos – in mnogi so za to hvaležni. Kikladi, ki ležijo v Egejskem morju, so s svojimi skoraj pravljičnimi belimi hiškami z modrimi okni in lesenimi vrati, preraslimi z bugonvilijami, sicer precej bližje stereotipni podobi Grčije, a to vedo tudi turisti.
Odisejeva glava na kovancu z Itake iz 3. stoletja pred našim štetjem. Foto: Wikipedia
Jonski otoki so bili medtem med 14. in 18. stoletjem pod Beneško republiko, kar se odraža v kulturi, glasbi, kulinariki in, še posebej, arhitekturi.
Mogočni obrambni zidovi, trdnjave ter stolpi z urami, visoke hiše pastelnih barv z rdečimi opečnatimi strehami, obokane uličice in elegantni trgi.
Na žalost tako na Itaki kot na Kefaloniji od tega kaj dosti ni ostalo po katastrofalnem potresu z magnitudo 7,2 leta 1953. Na teh dveh otokih je bilo porušenih ali pa nepopravljivo poškodovanih več kot 70 odstotkov vseh stavb, umrlo pa je okoli 600 ljudi.
“Edina sreča v vsej tej katastrofi je bila, da se je to zgodilo poleti, ko je bilo veliko ljudi na plažah, sicer bi bilo število smrtnih žrtev še precej višje,” razlaga Vallatos, doma s Kefalonije, ki jo je po tem potresu zapustilo kar 80 odstotkov prebivalcev (na Itaki je bil ta delež 45 odstotkov).
Ostanki kamnitih mlinov iz 19. stoletja nedaleč od Kionija. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Iskanje miru
Posledice potresa so vidne še danes. Kefalonija je s 781 kvadratnih kilometrov šesti največji grški otok, a šteje samo 36.000 prebivalcev.
In medtem, ko Jonskemu morju in (na pol praznim) plažam skoraj ni para na svetu (tudi zato, ker so tako težko dostopne, da za večino njih potrebujete plovilo), boste s povečevalnim steklom iskali ljubke, dobro ohranjene stare vasi in mesta.
Potres jih je spremenil v ruševine in mesta duhov, posamezne zgodovinske stavbe so žalostni opomnik, kaj bi lahko bilo.
A za tiste, ki bežijo pred množicami, sta oba otoka naravnost idealna in verjetno ni naključje, da skriti itaški in kefalonski zalivi privabljajo toliko obsceno dragih jaht (v času našega obiska je bila v enem od zalivov zasidrana jahta štiri milijarde evrov težkega italijanskega poslovneža Rema Ruffinija, lastnika prestižne modne znamke Moncler).
Za take verjetno iskanje Odiseja ni na prvem mestu.
Oglas