Evropska integracija kot razvojna past
Evropska unija ima problem, ki ga že tri desetletja poskuša zdraviti z vedno več istega zdravila. Več pravil, fiskalnih omejitev, harmonizacije in nadnacionalnega nadzora ter manj prostora za samostojne nacionalne industrijske politike naj bi povečalo produktivnost in konkurenčnost.
14. 08. 2026, 00.00
Zgodilo se je nasprotno. Evropa vse bolj zaostaja za ZDA in Kitajsko, investicije so šibke, rast produktivnosti skromna, industrijska baza pa se v članicah krči.
Italija je najboljši primer, kaj se zgodi, ko evropsko zdravilo, namenjeno modernizaciji gospodarstva, začne ubijati pacienta. Nedavna raziskava Daria Guarascia, Philippa Heimbergerja in Francesca Zezze o dolgoročnem gospodarskem nazadovanju Italije je v tem smislu zelo poučna. Italija je bila v petdesetih in šestdesetih letih ena najbolj dinamičnih industrijskih držav sveta, še v sedemdesetih pa po produktivnosti uspešnejša od Nemčije, Francije in Španije. Po letu 1990 je začela močno zaostajati: produktivnost je stagnirala, industrijska proizvodnja izgubljala položaj, dohodek na prebivalca pa pospešeno zaostajal za nemškim in francoskim.
Članek je dostopen samo za naročnike
Ste že naročnik? Prijavite se!
Članek je dostopen samo za naročnike
Ste že naročnik? Prijavite se!