Mile Korun (1928 – 2026) je bistveno zaznamoval slovensko gledališko poetiko druge polovice 20. stoletja. Korunova ustvarjalna doba zajema najmanj pet ustvarjalnih stopenj od modernizma do fundamentalizma.
Mile Korun ob postavitvi Pohujšanja v ljubljanski Drami leta 1965; uprizoritvi, ki je dodobra razburkala tedanjo gledališko krajino. Foto: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Mile Korun se je rodil leta 1928 v Ljubljani. Študiral je arhitekturo; od tod je izviral njegov poseben posluh za prostor, tudi odrski, kot je nekoč opazil Ivo Svetina.
Oglas
V svoji gledališki karieri je bil znan po afiniteti do slovenskih avtorjev, kot so Ivan Cankar, Mirko Zupančič, Matjaž Zupančič, Zdenko Kodrič, Dane Zajc, Peter Božič, Gregor Strniša, Slavko Grum in Tone Partljič.
Z avtoriteto, karizmo in znanjem je znal v svoje ideje vključiti vse gledališke sodelavce, obenem pa se je zavedal, da je nosilec gledališke predstave igralec.
Stalnica njegovega repertoarja je bil Ivan Cankar, ki ga je spremljal od najzgodnejših gledaliških začetkov konec 50. let minulega stoletja. Tako je Hlapce režiral petkrat, trikrat komedijo Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, dvakrat pa se je lotil Lepe Vide.
Branje Cankarja, ki je razburilo stare avtoritete
Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je prvič režiral maja 1965 v ljubljanski Drami. Kritik Josip Vidmar ga je takrat označil za huligana, ki je “pohujšal”, slovensko gledališče, predstavo pa za “pljunek na Cankarja”. Celo svojo kariero je vztrajal pri samostojnosti gledališča v odnosu do literature, saj, kot je sam rad poudarjal, “beseda ni vsemogočna”.
Tudi Vidmar je svoje mnenje o Korunu pozneje spremenil. Leta 1968 je ob Ajshilovi Oresteji, ki je bila prav tako uprizorjena v ljubljanski Drami, zapisal, da je to mojstrska predstava.
Borec za modernizacijo znotraj institucionalnih gledališč
Korunove predstave so bile vsaj v začetku modernistične, pozneje pa so ga nekateri označevali za fundamentalista. Bil je eden prvih reformatorjev slovenskega gledališča. Vztrajal je pri reformaciji in modernizaciji znotraj nacionalnih gledaliških hiš in kljub vabilom ni sodeloval pri eksperimentalnih gledališčih, kot je bil Oder 57. Za svoje uprizoritve slovenskih in svetovnih klasičnih dram je prejel pomembne gledališke nagrade in priznanja tako v Sloveniji kot na območju nekdanje Jugoslavije.
Foto: Arhiv CTF UL AGRFT
Mentor mlajšim generacijam
Profesorskemu zboru na AGRFT se je kot docent za dramsko igro pridružil leta 1970. “Nikar ne poskušajmo vzgojiti režiserja (ali igralca) po svoji podobi, tako kakor je, pravijo, Bog ustvaril svojega Adama,” je zapisal v zborniku ob 50-letnici Akademije. “Prizadevajmo si, da ostane študent samosvoj, da ohrani svojo osebno izvirnost, svojo istovetnost. Kajti nič stalnega, nič dokončnega in nespremenljivega ni v umetnosti. Načela in pravila in vzorci in modeli v umetnosti le redko kaj štejejo, in še to ponavadi le kot stvar, ki jo je treba obiti, prekršiti ali spremeniti.”
Iz vprašanja, “kako je z njegovim pisanjem dialogov”, se je rodila cela nova kariera
V zrelih letih se je Korun lotil še pisanja dramskih besedil. Kot je dejal pred premiero svojega dramskega prvenca Svetovalec, ki so ga uprizorili pred desetimi leti v Mestnem gledališču ljubljanskem, bi mu, če bi bil star 20 let, ne bi bilo tako neprijetno. “Če me pa imajo pri 88 letih za začetnika, je pa pač tako. Saj sem začetnik, priznam, a se nočem prerivati v cehu pravih slovenskih dramatikov, zdi se mi, da ne sodim mednje, da sem druge vrste človek, nekdo ki je iz ene stranke šel v drugo…”
Za pisanje dram se je odločil, kot je nekoč podal zelo preprosto, “ker je imel kot upokojenec čas”. “Ko sem zaključil poročilo o nekončanem Kralju Learu, sem razmišljal, kaj bi. In sem se spomnil, da bi lahko razrešil vprašanje, kako je z mojim znanjem pisanja dialogov. Ali jih znam pisati ali ne. In sem začel.”
Leta 2017 je krstno izvedbo v ljubljanski Drami doživela še Korunova dram v režiji Matjaža Zupančiča Sveti mož, ki jo je avtor označil za postmeščanski igrokaz.
Svoje misli o gledališču, igri in uprizarjanju, gledalcu in predstavi ter o režiserju in igralcu je Korun zbral v knjigi Biti z igro (2006). “Hvaležen sem usodi, da me je pripeljala v gledališče in mi omogočila, da sem ga do podrobnosti spoznal,” je povedal ob njenem izidu. Leta 2015 je v Knjižnici MGL izšla še njegova knjiga Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski Drami.
Pred desetimi leti je Korun kot gost oddaje Profil v pogovoru z Marjano Ravnjak razmišljal tudi o (lastni) minljivosti: “Na nek način sem – upam, da to ni preveč pregršno priznati – s samim seboj kar zadovoljen. Kar pa se smrti tiče: na nek način sem jo potegnil iz transcendence z mislijo, da smrt sam nosim v sebi. Smrt je na nek način moja last, smrt ni nekaj, kar s koso straši na obzorju. Ko umrem jaz, umre tudi moja smrt. S to mislijo sem si na nek način olajšal prehod iz nekaj v nič.”
Mile Korun
Sveti mož: Mile Korun
Radijski poklon Miletu Korunu ob 90-letnici rojstva
Oglas