Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Raziskavo so pred kratkim izvedli pod okriljem van Goghovega muzeja v Amsterdamu, raziskovalka Julia Engelmayer pa je svoje ugotovitve objavila v članku z naslovom Preprosto “Vincent”: Pregled van Goghovih podpisanih slik.
Oglas
Van Gogh: Sončnice, 1988, londonska različica Foto: Narodna galerija London
Podpis na zgolj približno 15 odstotkih slik
Raziskava je pokazala, da je van Gogh v desetletju umetniškega ustvarjanja svoje ime zapisal le na 133 od 840 znanih slik, kar je približno 15 odstotkov. Pri tem se je skoraj vedno podpisoval le z osebnim imenom – zunaj Nizozemske naj bi si namreč ljudje težko zapomnili ali izgovorili njegov priimek.
O dejstvu, da je s podpisom opremil le majhen delež svojega, pa je največ mogoče izvedeti iz njegovih pisem, navaja Art Daily. Njegova razmišljanja o slikarski praksi namreč razkrivajo njegovo izredno kritično naravo in sam je v času svoje kariere večino svojih del imel za vajo ali pripravo. To tudi pojasnjuje, zakaj pred letom 1884 ni podpisal nobene slike, čeprav je z oljem začel slikati že leta 1881. Risbe je začel podpisovati že prej.
Prihod v Pariz povečal komercialne ambicije
S prihodom v Pariz so se povečale njegove komercialne ambicije, prav tako pa tudi število podpisanih del. Kmalu po prihodu v Arles, ko je imel pariški umetnostni trg še vedno svež v spominu, je redno podpisoval svoje slike. Ko se je njegovo duševno zdravje poslabšalo, pa se je število podpisov znatno zmanjšalo. Pogosto je s podpisom opremil slike, ki jih je podaril družinskim članom in prijateljem. Slik, ki jih je naslikal po grafičnih predlogah Milleta, Rembrandta in Delacroixa, običajno ni podpisal. Izjema je slika Pieta (po Delacroixu) iz leta 1889, ki je nastala kot darilo za njegovo sestro Willemien.
Van Gogh je pogosto podpis dodal tudi na dela, ki jih je naslikal v sklopu izmenjav s svojimi umetniškimi prijatelji. Lep primer je njegovo tihožitje z naslovom Trije pari čevljev iz leta 1886, ki ga je z avstralskim umetnikom Johnom Petrom Russllom zamenjal za svoj portret izpod njegovega čopiča. Na sliki namreč ni samo en, ampak kar dva podpisa. Eden je majhen in komaj viden, vrezan v barvo v van Goghovem značilnem slogu, drugi v zgornjem desnem kotu pa je izpisan z velikimi tiskanimi črkami in v pisavi, ki zelo spominja na Russllovo. Zakaj je Russell morda sam dodal ta podpis, ostaja neznano. Morda ni mogel razbrati van Goghovega podpisa ali pa se mu je zdel preveč skromen in se je odločil, da bo imenu svojega prijatelja namenil vidnejše mesto.
Vincent van Gogh, 1885, olje na platnu, 81,5 cm x 114,5 cm. Podpis je viden na naslonjalu skrajno levega stola. Foto: Wikipedia Commons
Van Gogh je podpis v redkih primerih uporabil, da je sliki dodal poseben poudarek. Art Daily kot primer navaja sliko Morska pokrajina blizu Les Saintes-Maries-de-la-Mer iz leta 1888. Ker ni bil zadovoljen z barvno shemo, je, kot je napisal bratu, v spodnji levi kot namestil zelo drzen rdeč podpis, saj si je želel “rdeče note v zeleni”.
Van Goghov podpis sicer po eni strani njegovim delom daje dodatno dimenzijo, pa je po drugi strani pomembna tudi njegova odsotnost. Številne poznejše mojstrovine so namreč ostale nepodpisane. Po sprejemu v ustanovo v Saint-Remyju leta 1889 je njegova samozavest postopoma upadala in v tem obdobju ni podpisal skoraj nobene od svojih stvaritev. V Auversu je le na eno sliko zapisal Vincent – šlo je za portret, ki ga je podaril svojemu modelu Adeline Ravoux.
Posebej ponosen na Jedce krompirja in Sončnice
Iz slikarjevih pisem je razvidno, da je podpisoval stvaritve, na katere je bil še posebej ponosen, kot so Jedci krompirja (1885), ki jih je štel za svoje prvo mojstrovino, in Sončnice (1889). Jedcem se je posvečal več tednov, podpisal se je na hrbtni strani stola na levi, je pa danes njegov podpis še komaj viden, navaja Art Daily.
Oglas