Johann Sebastian Bach je eden tistih skladateljev, h katerim se glasbeniki vračajo vse življenje, pa jih njegova glasba še vedno lahko preseneti. Prav njegov brezčasni vpliv bo v ospredju koncerta Brezčasni Bach, ki bo 18. avgusta ob 20. uri v Slovenski filharmoniji v okviru Ljubljana Festivala. Zasedbi Ensemble Dissonance se bo pridružil ruski violinist in dirigent Sergej Krilov, dolgoletni glasbeni direktor Litovskega komornega orkestra, ki že vrsto let nastopa v dvojni vlogi solista in dirigenta. Program bo povezal Bachova Koncerta za violino in godalni orkester v a-molu, BWV 1041, in v E-duru, BWV 1042, z Violinsko sonato št. 1 Alfreda Šnitkeja ter Esoconcertom Ezia Bossa. Tako bo večer vzpostavil zanimiv dialog med baročno dediščino in glasbo 20. ter 21. stoletja. Šnitke se v svoji sonati na Bachovo tradicijo ozira večplastno in mestoma ironično, Bosso pa je Esoconcerto neposredno zasnoval pod vplivom Bachovega glasbenega mišljenja. Krilov, ki je nastopal z uglednimi orkestri, med drugim z Londonskim filharmoničnim orkestrom, Filharmoničnim orkestrom iz Monte Carla in Londonskim kraljevim filharmoničnim orkestrom, je gostoval tudi v milanski Scali, kjer je novembra 2024 odprl simfonično sezono s Koncertom za violino Johannesa Brahmsa. Na ljubljanskem koncertu bo tako z Ensemble Dissonance prepletel izkušnje velikega orkestrskega odra in komornega muziciranja.
Gospod Krilov, občinstvo vas pozna kot glasbenika, ki z enako suverenostjo stopa v vlogo solista in dirigenta. Če začnemo lahkotno: je ta dvojna vloga za vas bolj igra ravnotežja ali dialog dveh različnih notranjih glasov?
Zame je to zagotovo bolj dialog kot igra ravnotežja. V mislih teh dveh vlog pravzaprav ne ločujem. Ko igram violino, vedno poslušam, kaj se dogaja okoli mene, razmišljam o strukturi, fraziranju in smeri glasbe, na nek način razmišljam kot dirigent. In ko dirigiram, verjetno še vedno zelo veliko razmišljam kot instrumentalist, iz notranjosti zvoka. Ti dve plati se torej nenehno vplivata druga na drugo in se medsebojno bogatita. Na koncu sta preprosto dva različna načina približevanja isti stvari: glasbi.
Sergej Krilov bo nastopil v okviru Ljubljana Festivala. FOTO: Tomas Juskaitis Tomas Juskaitis
Z Ensemble Dissonance boste ustvarili dialog med tradicijo in sodobnostjo. Kako pomembno se vam zdi, da ob takšnih programih tudi občinstvo ne ostane le poslušalec, temveč postane soudeleženec tega notranjega glasbenega premisleka?
To je zelo pomembno, vendar ne bi želel, da bi občinstvo imelo občutek, da mora razumeti nekakšen intelektualni koncept, ki stoji za programom. Najmočnejše glasbene povezave pogosto zaznamo intuitivno. Poslušate Bacha, nato Šnitkeja in se morda pozneje v mislih vrnete k nečemu, kar ste slišali prej, in nenadoma ista glasbena gesta dobi drugačen pomen. Zame občinstvo tako ali tako nikoli ni pasivno. Zbranost v dvorani, tišina, napetost, odziv … Vse to vpliva na to, kar se dogaja na odru. Koncert je vedno oblika izmenjave. Če je ta izmenjava močna, občinstvo postane del izvedbe, ne da bi mu bilo treba kadar koli povedati, kako naj posluša.
Vaša pot vas vodi med največje svetovne odre in orkestre, hkrati pa pogosto delujete v zelo intimnih komornih okoljih. Kje se kot glasbenik pravzaprav najbolj »slišite«, v velikem prostoru z orkestrom ali v bližini, kjer se vsak ton razkrije brez distance?
Potrebujem oba svetova. Igranje z velikim orkestrom ti da izjemen občutek razsežnosti, barve in energije. Nekaj skoraj fizičnega je v tem, da si obdan s tako ogromno zvočno razsežnostjo. Komorna glasba oziroma igranje z majhnim ansamblom ponuja drugačno vrsto intenzivnosti. Slišiš vse. Vsak dih je pomemben, vsaka gesta je pomembna in komunikacija med glasbeniki postane izjemno neposredna. Ne bi želel izbirati med tema dvema svetovoma. Drug drugega bogatita in prav nenehno prehajanje med njima je ena od stvari, zaradi katerih moje glasbeno življenje ostaja zares živo.
Sergej Krilov FOTO: Cristian_chiodelli
Ko danes stopite na oder z Bachom, po vseh letih in odrih sveta, imate občutek, da ga vedno bolje razumete ali pa vas vsakič znova malce »prehiti« in opomni, da je njegova glasba še vedno korak pred nami?
Vsekakor drugo. Seveda po mnogih letih izvajanja Bachove glasbe začneš marsikaj dojemati drugače. Spremeni se tvoja perspektiva, spremenijo se tvoje prioritete in morda te manj zanima dokazovanje ali demonstriranje nečesa, vse bolj pa preprosto to, da pustiš glasbi, da spregovori sama zase. Toda nikoli ne bi rekel, da Bacha popolnoma razumem. Ravno nasprotno: pogosteje ko se vračaš k njegovi glasbi, bolj jasno se zavedaš, koliko je še nepojasnjenega. To je verjetno eden od znakov zares velike glasbe. Z njo lahko preživiš vse svoje življenje in še vedno odkrivaš nekaj, kar te preseneti. Bach je vedno malo pred nami in mislim, da se prav zato vedno znova vračamo k njemu.