Katastrofalni požar, ki je v četrtek zvečer izbruhnil na območju Lokve Rogoznice, se je zaradi močnega vetra bliskovito razširil proti Omišu in za seboj pustil pravo opustošenje. Ogenj je zajel hiše, avtomobile in plovila, zaradi nevarnosti pa so morali številne domačine in turiste evakuirati. Kot smo že poročali, je gašenje ponoči močno oteževal veter, ki je nenehno spreminjal smer, plameni pa so se Omišu približevali z več strani. Del prebivalcev so na varno umikali tudi po morju. Požar je zahteval tudi smrtno žrtev, poškodovanih je bilo več deset ljudi. Hrvaški gasilski poveljnik Slavko Tucaković je razmere opisal kot »ognjeno nevihto«, gasilci pa so se po njegovih besedah borili za vsako hišo. Na terenu je bilo več kot 150 gasilcev, ki so vso noč skušali preprečiti še hujšo katastrofo.
Ivanov dom FOTO: Posnetek Zaslona Telegraf
Za podatki o uničenih objektih in požgani pokrajini pa se skrivajo zgodbe ljudi, ki so v nekaj minutah izgubili tisto, kar so ustvarjali vse življenje. Ena najbolj pretresljivih prihaja iz Stanićev pri Omišu, kjer živi Ivan, ki ga domačini poznajo tudi pod vzdevkom Željko. Gre za težkega invalida, ki je po požaru ostal pred zgorelim domom in z veliko negotovostjo glede tega, kako bo sploh lahko začel sanacijo.
»Ivan, beži, zgorel boš!«
Ko se je začel požar, je bil Ivan sam v hiši. Za Telegraf je povedal, da je okoli 20.20 zagledal gost črn dim, vendar sprva ni pričakoval, da se bo položaj tako hitro spremenil. V manj kot dvajsetih minutah se je ogenj zaradi močnega vetra silovito razširil in dosegel tudi njegov del naselja. Takrat ni bilo več časa za razmišljanje. Na kraj so prišli gasilci, ki so ga opozorili, da mora nemudoma zapustiti hišo. »Ivan, beži, zgorel boš!« so kričali. Ivan je vse pustil, gasilci pa so mu pomagali priti na varno.
Ivanov dom FOTO: Posnetek Zaslona Telegraf
Ko se je pozneje lahko vrnil, ga je pričakal prizor, ki ga bo težko pozabil. Dim, pepel, umazanija in poškodovani deli doma so bili vse, kar je ostalo. »Vse je uničeno,« je pretreseno opisal posledice požara. Ivan zaradi svojega zdravstvenega stanja doma ne more sanirati sam, zato niti ne ve, kako bo ponovno uredil prostore, v katerih je živel. »Ne vem, kako bom to obnovil, kako bom zmogel in ali mi bo kdo priskočil na pomoč. Pozivam dobre ljudi, če lahko kdo kakor koli pomaga, naj pomaga, kolikor zmore,« je povedal.
Zaradi bolezni sanacije ne zmore sam
»Tega sam ne morem popraviti, invalid sem. Vidite, noge imam ves čas povite. Imam pljučno embolijo, ne smem se izpostavljati tej umazaniji, zdaj pa je je polna hiša,« je povedal. Kljub stiski njegova prošnja za pomoč ni bila zahteva, temveč predvsem iskren poziv ljudem, ki bi mu lahko pomagali po svojih močeh. Ivan je večkrat poudaril, da si ne želi, da bi se zaradi njega kdorkoli znašel v težavah. »Nikogar ne silim, naj dela čudeže ali sebe uničuje zato, da bi pomagal meni. Toda resnično potrebujem pomoč,« je dejal.
Njegove besede so toliko bolj pretresljive ob pogledu na območje, kjer je ogenj v eni sami noči popolnoma spremenil življenja številnih družin. V Stanićih in okoliških naseljih je požar za seboj pustil zoglenele objekte, uničeno premoženje in ljudi, ki se zdaj soočajo z vprašanjem, kako začeti znova. Ivan se je kljub vsemu ob koncu pogovora spomnil tudi lepših časov. Dolga leta je namreč gostil turiste iz različnih krajev nekdanje Jugoslavije, med drugim iz Bosne in Hercegovine ter Srbije. O ljudeh, ki so prihajali k njemu, je govoril z veliko topline in poudaril, da so mu ostali v lepem spominu. »Hvala vam vsem. Naj vas dragi Bog čuva in blagoslavlja za vse večne čase,« je sklenil svoj čustveni poziv.