V 98. letu je umrl režiser, scenograf, kostumograf, dramaturg, dramatik in zaslužni profesor ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Mile Korun.

Kljub študiju arhitekture, je Korun veliko večino svojega življenja posvetil odru. Konec štiridesetih let minulega življenja je pričel z gledališko scenografijo, v petdesetih pa se je lotil režije. Prva igra, ki jo je samostojno režiral je bila Dež v pomladni noči Miloša Mikelna leta 1955, poslednja pa Molièrov Namišljeni bolnik leta 2011, je razvidno iz podatkov na spletnega portala Sigledal.

V tem času je na odrih večine pomembnejših gledališč v Sloveniji in okolici ustvaril na desetine odmevnih predstav in bistveno zaznamoval slovenski dramski prostor.

Mile Korun. FOTO: Igor Modic

Mile Korun. FOTO: Igor Modic

Z znamenito režijo Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski, ki je doživela premiero na odru ljubljanske Drame maja 1965, je poskrbel za pohujšanje na slovenski gledališki sceni in napovedal novo obdobje slovenskega gledališča. Kritik Josip Vidmar ga je, zaradi inovativnega pristopa, ki je rušilo uveljavljene norme označil celo za »terorista,« je v članku o Korunovem ustvarjanju zapisal Dragan Živadinov.

Bil je eden pomembnejših reformatorjev slovenskega gledališča, vendar je vztrajal je pri reformaciji in modernizaciji znotraj nacionalnih gledaliških hiš in zato zavračal vabila eksperimentalnih gledališč.

Korun je uprizarjal zlasti Cankarjeve drame, poskrbel pa je tudi za številne krstne uprizoritve slovenskih avtorjev kot so Mirko Zupančič, Matjaž Zupančič, Zdenko Kodrič, Dane Zajc, Peter Božič, Gregor Strniša, Slavko Grum, Tone Partljič, Miloš Mikeln in Andrej Hieng, vendar je vedno poudarjal samostojnosti gledališča v odnosu do literature.

Po upokojitvi kot režiser je napisal več dramskih besedil in knjig o gledališkem ustvarjanju. Za svoje uprizoritve slovenskih in svetovnih klasičnih dram je Korun prejel številne pomembne gledališke nagrade in priznanja. Med drugim je tekom svoje dolge kariere dobil kar osem nagrad Borštnikovega srečanja, leta 1981 pa je prejel Prešernovo nagrado.