Drejc Karničar
Foto: Matej Podgoršek
Občina Jezersko je bila pred osmimi leti kot prva slovenska izbrana v mednarodno mrežo gorniških vasi. Kako ne bi bila, ko pa ponuja toliko gorniških doživetij, tako v Kamniško-Savinjskih Alpah kot v Karavankah, ki obkrožajo dolini Makekova in Ravenska Kočna. Z Jezerskega prihaja tudi znana slovenska gorniško-alpinistična družina Karničar. Ta že dolga leta skrbi za Češko kočo na Spodnjih Ravneh, ikono med planinskimi kočami, ki ima že 126 let. Iz družine Karničar prihaja tudi trenutni župan, Andrej Karničar je tako najboljši sogovornik na temo gorništva na Jezerskem.
Plezalna stena na prenovljeni šoli v vasi Zgornje Jezersko. In napis, s katerim ponosno sporočajo, da so del mednarodne mreže gorniških vasi.
Foto: Matej Podgoršek
Mreža gorniških vasi se je iz Avstrije razširila še v druge alpske države, da bi na eni strani promovirala gorniški turizem in na drugi zaščitila gorska območja pred množičnim turizmom. A pri nas je še dokaj slabo poznana. Marsikdo niti ne ve, da člani planinskih društev lahko pri partnerjih gorniških vasi unovčijo popust (na primer pri nastanitvah) in tako na spletu kot v tiskanih gradivih dobijo številne gorniške informacije o vključenih vaseh oziroma območjih ali občinah. “Zelo dragoceno je, da smo zbrali vse te informacije. Prvič imamo na enem mestu zbrane vse planinske ture, od najlažjih tur poleti do najbolj zaželenih alpinističnih, pa do zaledenelih slapov, gorskega kolesarjenja, kaj se da početi v dežju. Danes je to za nas najbolj uporabno, pa tudi preventivno pomembno orodje, ki ga imamo pri komunikaciji z gosti, ki pridejo k nam.” Nimajo ga samo v slovenščini, angleščini, nemški in italijanščini, ampak tudi v češčini, saj je za Jezersko češki trg zelo pomemben.
“Ne predstavljam si, da bi živel kjerkoli drugje”
Drejc Karničar
Foto: Matej Podgoršek
Župan, ki ga večina bolje pozna pod imenom Drejc Karničar, pravi, da so se Jezerjani poistovetili z gorniško vasjo. Kako se ne bi, ko pa jim gore toliko pomenijo. “Ko sem se poročil, sem se iz središča vasi preselil v Ravensko Kočno, v drugo dolino. To je bila zame osebno maksimalna oddaljenost. Ne predstavljam si, da bi lahko živel kjerkoli drugje kot na Jezerskem. Sem globoko ukoreninjen. Že starši so mi vcepili ta ponos, lokalpatriotizem. Enostavno si življenja brez teh hribov, brez pogleda na Kočno, Grintovec, Dolgi hrbet in Skuto si ne predstavljam.” Z ženo Polono Virnik Karničar danes vodita turistično kmetijo Šenkova domačija, ki je partner gorniške vasi in ponuja sobe, kampiranje, tudi gorska doživetja. Najmlajši sin dolgoletnih oskrbnikov Češke koče Anice in Andreja Karničar je bil pred leti tudi sam pet let oskrbnik te koče.
“Da smo del gorniških vasi, je za nas zaveza, kaj smo in kaj želimo ostati. To je manjša vas brez velike turistične infrastrukture, torej brez velikih hotelov ali hotelskih verig, brez velikih smučišč, gondol, železnice, avtoceste … To je zaveza k trajnostnemu turizmu.” Na prvo mesto postavljajo naravne vrednote. “Gorniške vasi nam dajejo možnost, da še bolj čutimo svojo identiteto, zavezanost k trajnosti in to ne da bi morali plačevati velike vsote denarja, kot je denimo treba, če želiš biti prepoznaven kot zlata ali platinasta zelena destinacija.” Zunanji vidik sodelovanja v mreži pa je sporočilo gostom, kakšne si tu želijo. “Da ne pride do konflikta, kaj dejansko ponujaš in s kakšnimi pričakovanji pride gost na določeno destinacijo. Mi želimo nagovarjati ljudi, ki želijo naravo, ki želijo mir, ki želijo imeti hribovsko infrastrukturo, tradicijo, ki imajo radi naravne vrednote, kulturno dediščino, nekaj domačega. Da se ti pri nas dobro počutijo, da nimajo pričakovanj, da bodo hodili po trgovinah, šli zvečer ven na promenado, kjer se bo veliko dogajalo.” Eden redkih večernih dogodkov v kraju je poleti tako gledališka predstava Jezerska štorija, kjer amaterski igralci uprizorijo zgodbe iz tukajšnjega življenja. V njej nastopa tudi Drejc Karničar.
Dolina Ravenska Kočna spomladi. Pohodniška sezona pod severnimi stenami najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, torej proti Češki koči, se začne šele junija.
Foto: Matej Podgoršek
Na Jezerskem imajo številne informativne table o zgodovini, dogodkih in naravnih lepotah teh krajev.
Foto: Matej Podgoršek
“Če pride k nam kdo, ki se želi spočiti, biti v naravi, se gre sprehajat, opravit tudi kakšno turo, gre na kolo, pozimi pa na tekaške smuči, tak gost se bo na Jezerskem dobro počutil. Zelo pomembno je, da k nam pridejo taki. Ker smo mi v gorniških vaseh, si ne bi upal reči, da je zaradi tega število nočitev večje ali je več dnevnega obiska, ampak da so tisti, ki pridejo, bolj zadovoljni,” razlaga Karničar. “Sem zelo vesel, da tudi mediji prepoznavate, da je to nekaj, kar je pomembno izpostaviti. In tudi ko gremo v tujino, pa iščemo, kam v hribe bi šli, lahko vzamemo to publikacijo, kjer so vse gorniške vasi. Določeni tuji gostje povejo, da so bili v eni drugi gorniški vasi v Italiji, v Avstriji ali v Nemčiji in da so iz tega naslova prišli tudi k nam.”
Množičnih prireditev ne želijo, edina je ovčarski bal
Ovčarski bal je bil letos v nedeljo devetega avgusta.
Foto: STA
Večjih množičnih prireditev na Jezerskem ni, izjema je na začetku avgusta ovčarski bal, letošnji je bil že 65. Avtohtona jezersko-solčavska ovca je simbol občine, imajo jo tudi v grbu. Prireditev poteka ob Planšarskem jezeru, ki se od letos ponaša tudi s prenovljenim gostiščem. “To je najstarejša etnografska prireditev v Sloveniji, ki pripelje na Jezersko več tisoč ljudi. Bila je dobro pripravljena, za vse je bilo poskrbljeno, tako da je vzdržna. Drugih tako množičnih prireditev nimamo in se jim res skušamo izogniti, ker naš prostor to vrsto turizma slabo prenaša. Želimo graditi na kapacitetah, ki jih imamo. Ne bojim se, da bi šli v prihodnosti prek številk, ki za prebivalce ne bi bile dobre. Tudi umeščanje novih turističnih kapacitet skoraj ni več mogoče. Prebivalcev nas je trenutno nekaj manj kot 700, postelj oziroma nastanitvenih kapacitet pa imamo med 500 in 600, če štejemo še planinske koče in kampe.” V nekaterih preobremenjenih alpskih dolinah je število gostov namreč kar trikrat ali celo štirikrat večje od števila prebivalcev.
Gostišče pri Planšarskem jezeru so lani podrli in postavili novega, lesenega, da res sodi v to okolje. Samo jezero je srce občine, pa čeprav je umetno, nastalo pred 60 leti. Ledeniško jezero, po katerem je kraj dobil ime, je po potresu odteklo že pred stoletji.
Foto: Matej Podgoršek
Pri Planšarskem jezeru je od letos plačljivo parkiranje (pet evrov na dan). To je edini način, da se z vidika trajnostnega razvoja prepreči divje parkiranje vsepovprek. “Največji izziv, ki ga imamo kot lokalna skupnost ali pa jaz kot župan, je ohraniti naravo tako, kot je, po drugi strani pa omogočiti razvoj, da bodo ljudje tukaj ostajali, da se bo dalo normalno živeti. In tu moramo iskati ravnovesje. Pritisk dnevnih gostov na vse alpske kraje, posebej pa na doline, je izjemno velik. Kako določiti nosilnost doline, je ta trenutek največji izziv. O tem se veliko pogovarjamo tudi na letnih srečanjih gorniških vasi. Ponekod je ta obremenjenost zelo velika in iz tega se lahko nekaj naučimo. Tako smo mi najprej začeli ukrepati z zapiranjem doline Ravenske Kočne, da smo naredili zapornico, da določamo, koliko vozil gre lahko v dolino. Zdaj smo uredili parkirišča okrog jezera, da so označena in urejena.”
Planinske poti za vse dni v tednu, na vse strani vasi
Planšarsko jezero je najbolj markantna točka na Jezerskem. “Ime Jezersko sicer nima nič opraviti s Planšarskim jezerom, ki je bilo zajezeno v 60. letih prejšnjega stoletja. Ime Jezersko izhaja iz ledeniškega jezera, ki je bilo tu do leta 1348 in je odteklo po potresu. V 16. stoletja smo tu dobili prve kmetije. Naše prvo ime je bilo Sv. Ožbolt pri Jezeru.” Planšarsko jezero je poleg centra vasi, pa Ravenske Kočne in mejnega prehoda Jezersko eno od izhodišč za številne lažje in težje planinske ture na Jezerskem.
Na vzponu na Pristovški Storžič.
Foto: Matej Podgoršek
“Večina naših obiskovalcev si želi bolj enostavnih poti. Imamo dve zelo lepi tematski poti. Ena vodi v dolino Ravenske Kočne, kjer imate tudi manjši slap, pa lepo razgledišče. Lepa krožna tura, približno tri ure sprehoda. Druga je iz centra vasi mimo stare cerkve, Karničarjeve kmetije, kmetije Spodnji Virnik do lehnjakotvornega izvira in skladov lehnjaka,” nam Karničar našteva pohodniške možnosti na Jezerskem za vse. “Malo daljši in malo bolj zahtevni, a še vedno dostopni za večine ljudi sta turi do Češke koče in Goli vrh. Goli vrh je tehnično nezahteven, ves čas po gozdu in najlepši razgledi. Češka koča pa je ikona sama po sebi. Je pa treba turiste opozoriti, da so na zadnjem delu jeklenice. Pot je sicer široka, a ima znotraj jeklenice za varovanje. Ni za vsakega. Kdor se boji višine, do Češke koče ne more. Potem imamo še vrhove, ki so dostopni celo leto: Pristovški Storžič, Virnikov Grintovec, Stegovnik, Kozji vrh in Veliki vrh. To so vrhovi od 1.700 do 1.800 metrov, vsi lepi razgledniki, štiri- do peturne ture v obe smeri.”
Poglejte, kako je videti pot od Planšarskega jezera na Pristovški Storžič:
“Češka koča je pomembna kot planinska postojanka, turistična ikona in zibelka planinskega življenja”
V dvorani Korotan na Zgornjem Jezerskem si lahko letos ogledamo razstavo o Češki koči in slovensko-češkem prijateljstvu.
Foto: Matej Podgoršek
Češka koča na Spodnjih Ravneh je bila leta 2024 izbrana za naj visokogorsko planinsko kočo.
Foto: Bojan Puhek
Ob turah je za ljubitelja gora lahko zanimiva tudi razstava o Češki koči in o češko-slovenskem planinskem prijateljstvu, ki jo imajo v dvorani Korotan. “To naše sodelovanje je že od leta 1900, ko so postavili Češko kočo, in tudi po padcu železne zavese v 80. letih je ostalo zelo živo, zelo intenzivno. Za nas je Češka koča res pomembna, kot planinska postojanka, kot turistična ikona in kot zibelka planinskega življenja, ki se je na Jezerskem dogajalo v preteklosti in se še danes.”
Dolgoletni oskrbnik Andrej Karničar, oče zdajšnjega župana.
Foto: Bojan Puhek
“Oče je bil skoraj 40 let oskrbnik Češke koče. Do leta 1996. Ko ni več zmogel, sva bila nato od leta 1997 do 2001 midva z ženo. Maja sva se poročila, junija sva začela oskrbovanje. Sem pa že celo mladost preživel gor. Mene so prvič nesli gor v škatli, ko sem bil star dva meseca in sem do sedmega meseca preživel gor. Naše življenje je bilo res zelo povezano s Češko kočo. Očetu sem gor pomagal že kot najstnik. Potem smo gor tudi trenirali, smučali. Včasih smo lahko pod Skuto smučali še poleti. Ko smo plezali, pa smo bili več ali manj kuhani in pečeni v stenah nad Češko kočo.”
Andrej Karničar je bil turni smučar, alpinist, še danes je gorski reševalec, zadnjih osem let pa tudi župan.
Foto: Matej Podgoršek
Drejc Karničar, ki je bil nekoč aktiven turni smučar in alpinist, je tudi gorski reševalec. Danes se do koče podaja enkrat na teden, ko gre preverit ovce z njihove kmetije. Pravzaprav se lahko na tako imenovano soljenje ovc, kar je edinstveno hribovsko doživetje, z njim podajo tudi gostje na Šenkovi domačiji. Za kočo pa zdaj že več kot desetletje skrbi Karmen Klaura, ki je bila tudi del družine Karničar. Predlani je bila Češka koča nagrajena za naj visokogorsko kočo v Sloveniji.
Prenova Kranjske koče na Ledinah se zaključuje
Kranjska koča na Ledinah je zadnja tri leta zaprta. Poteka obsežna prenova. Naslednje leto bo znova odprta.
V času globalnega segrevanja ozračja je smučanje na ledeniku pod Skuto samo še oddaljen spomin. Nedaleč stoji še druga koča, ki je na območju občine oziroma gorniške vasi Jezersko. Kranjska koča na Ledinah, ki je v lasti Planinskega društva Kranj, je sicer tretje leto zapored zaprta. “Že tretje leto jo prenavljajo, a sem bil zdaj tudi sam gor in sem videl, da zaključujejo. Letos so zamenjali še streho. Znotraj so prenovili sobe, stranišča, tuše, kuhinja je prenovljena. Naslednje leto, ko imajo 50-letnico postavitve koče, bo spet odprta in bodo planinci lahko v njej tudi prespali.”
Je pa Karničar opozoril, da sta obe koči za obisk planincev primerni le poleti. “Sezona je kratka, od začetka junija do konca septembra. Od sredine oktobra do marca sonce k Češki koči sploh ne posije. Grape tam zamrznejo. Če je pa sneg, je nevarno še zaradi plazov. Do Češke koče zunaj obdobja, ko je oskrbovana, res odsvetujem.” Gorska reševalna postaja Jezersko ima od 20 do 30 intervencij letno, tudi letos so že posredovali na poti do Češke koče. Trend naraščanja nesreč je na Jezerskem sicer manjši kot na drugih koncih Slovenije, je še povedal sogovornik, ki je bil pred leti tudi predsednik GRS Jezersko.