Zanimiva zgodba iz ZDA. Podobna filmu Kaznilnica odrešitve, le da ne s tako srečnim koncem. Francisu Cliffordu Smithu so osemkrat postregli z zadnjim obrokom. Toda vsakič so njegovo usmrtitev odložili. Ko je umrl star 101 leto, je bil najdlje zaprt zapornik v ZDA in tudi najstarejši. Za umor je bil obsojen leta 1950, ko je imel 25 let, vendar je po besedah ljudi, ki so ga poznali, ves čas vztrajal pri svoji nedolžnosti, piše BBC.

V zaporu Osborn v Connecticutu je postal znan tudi po tem, da je hranil ptice. Zaradi tega so ga klicali Ptičji človek iz Osborna. »Kolikor je le mogel, je tlačil kruh … v oblačila,« je povedal Andrius Banevicius z ministrstva za kazenski pregon zvezne države Connecticut. »Vsi so na to nekako zamižali, ker so vedeli, da samo hrani ptice.«

Smith je bil mlad drobni kriminalec, ko so ga leta 1949 obtožili umora Groverja Harta, nočnega čuvaja v jahtnem klubu. Eden od dveh aretiranih je sklenil sporazum o priznanju krivde in pričal proti Smithu, ki je bil nato obsojen za umor prve stopnje. Toda njegova krivda in dokazi proti njemu so bili skozi desetletja predmet dvomov. Nekatere priče so preklicale svoje izjave, drug zapornik pa je pozneje priznal, da je umor storil sam.

Tudi eden od policistov, ki je Smitha zasliševal po aretaciji, je pozneje podvomil o obsodbi. »Nisem niti prepričan, da je bil navzoč pri umoru,« je major Leo Carroll izjavil pred odborom za pomilostitve, je poročal Boston Globe. Prav dvomi o obsodbi so prispevali k večkratnim odlogom usmrtitve. Leta 1954 so mu smrtno kazen spremenili v dosmrtni zapor.

Smith je za zapahi preživel več kot 70 let, z le nekaj kratkimi prekinitvami. Leta 1967 je pobegnil, vendar so ga po 12 dneh ujeli. Leta 1974 je za božični večer smel domov in se naslednji dan vrnil. Leto pozneje je bil pogojno izpuščen in približno deset mesecev preživel na prostosti, nato pa so ga znova aretirali zaradi manjšega tatvinskega kaznivega dejanja in posedovanja orožja, kar je pomenilo kršitev pogojev izpusta.

Richard Sparaco, nekdanji izvršni direktor današnjega Odbora za pomilostitve in pogojne izpuste, je za Hartford Courant povedal, da je Smith pozneje večkrat zavrnil možnost ponovnega pogojnega izpusta. Šele leta 2020 so odobrili nadzorovani izpust in ga premestili v dom za ostarele v okviru pravosodnega sistema. Njegov primer opozarja tudi na širši problem staranja zaporniške populacije.

Dr. Stephanie Prost z Univerze v Louisvillu je za BBC povedala, da ima skoraj vsak zapor zapornika, kot je bil Smith. »Nismo edina jurisdikcija, ki se sooča s to starajočo se krizo, saj se podobne težave pojavljajo v Avstraliji in Angliji,« je dejala. »Gre za mednarodno težavo glede starostne strukture populacije. Čeprav imamo seveda v ZDA večje število zaprtih oseb.«

Po raziskavi iz leta 2025 se je število zaprtih oseb, starih najmanj 55 let, med letoma 1991 in 2021 povečalo za skoraj 400 odstotkov. Ameriški statistični urad napoveduje, da bo do leta 2030 najmanj tretjina zaporniške populacije starejša od 50 let. Raziskovalci zato zagovarjajo tako imenovano pametno zmanjševanje zaporniške populacije, med drugim s sočutnimi izpusti ter pogojnim izpustom starejših in hudo bolnih zapornikov.

Starejši zaporniki imajo namreč več zdravstvenih težav in potrebujejo dražjo oskrbo. Raziskave kažejo tudi, da dolgotrajni zapor lahko vodi v »pospešeno staranje« in da se bolezni, kot je demenca, pojavijo prej kot pri ljudeh zunaj zaporskega sistema.

Smith je zadnja leta preživel v ustanovi 60 West, ki je del programa MissionCare Health in je specializirana za oskrbo nekdanjih oziroma še vedno obsojenih zapornikov. David Skoczulek iz ustanove je za BBC povedal, da je Smith junija umrl v spanju.

»V bistvu je umrl zaradi starosti,« je dejal. »Njegova družina je bila ob njegovi smrti zelo malo udeležena, vendar smo poskrbeli, da je bilo vse ustrezno, v skladu z njegovimi željami in dostojanstveno.« Po nekaterih poročilih je imel Smith proti koncu življenja demenco, česar Banevicius ni potrdil. Dejal pa je, da se je soočal z zdravstvenimi težavami, povezanimi s starostjo. »Star je bil 101 leto in pol,« je dejal. »Glede na dolgoživost se je kar dobro držal.«