Slovenija se je včeraj še zadnjič poklonila eni največjih igralk našega prostora. Milena Zupančič je umrla 15. avgusta, stara 79 let. Novica o njeni smrti je pretresla slovensko javnost, v dneh po slovesu pa so se vrstili ganljivi zapisi njenih prijateljev, igralskih kolegov in oboževalcev. Spominjali so se njene topline, humorja, igralske prezence in predvsem človeka, ki je za mnoge presegal oder in filmsko platno. Legendarni hrvaški igralec Rade Šerbedžija jo je opisal kot »vladarico odra in vladarico življenja«, zvezdnik slovenskega filma in teatra Boris Cavazza je zapisal, da bo zanj za vedno ostala njegova Milena, stanovska kolegica Zvezdana Mlakar pa je svoje slovo strnila v besede: »Pustila si pečat in spomin, ki nikoli ne umre!«
Pustila je neizbrisen pečat
Milena je v skoraj šestih desetletjih ustvarjanja odigrala več kot 200 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Za številne Slovence bo za vedno ostala Meta iz Cvetja v jeseni, a njen opus je segal mnogo dlje – od Vdovstva Karoline Žašler, Idealista, Dediščine in filma Moj ata, socialistični kulak do velikih gledaliških stvaritev. Za svoje delo je prejela številna najvišja priznanja, med drugim Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2016 pa tudi zlati red za zasluge.
Častna straža je z žaro in slovensko zastavo vodila žalni sprevod proti pokopališču.
Položili so jo k mami Betki. foto: Dejan Javornik
Njeno zadnje slovo je potekalo z vojaškimi častmi. Žara z njeno fotografijo je bila od 10. ure v Domu krajanov na Bohinjski Beli, kraju, ki ga je Milena vse življenje nosila v sebi. Že dopoldne so tja prihajali svojci, prijatelji, sokrajani in številni znani obrazi. Med njimi Tara Zupančič, Silva Čušin, Branko Šturbej, Nina Ivanišin, Marijana Brecelj, Aleš Valič, Janez Škof, Meta Hočevar, Meta Černe, Aleksander Mežek, Danilo Rošker, Asta Vrečko in številni drugi.
Blejski župan Anton Mežan se je spomnil tudi Milenine priljubljene klopce na domačem pokopališču in obljubil, da po njenem odhodu ne bo samevala.
Aleksander Mežek se je spominja kot čudovite ženske in tesne prijateljice, s katero sta se povezala tudi skozi skupne projekte.
Igor Samobor je povedal, da bo v njegovem spominu ostala kot »en velik cvetoč grm«.
Točno opoldne je pred Domom krajanov zavladala tišina ob častni straži Slovenske vojske. Zbrane je nato nagovoril blejski župan Anton Mežan. »Njen ustvarjalni opus je neverjeten,« je poudaril in spomnil na njeno misel, da lahko na odru govori le tisto, kar čuti. Prav zato je gledalca prepričala, da ne igra, temveč to, kar spremljamo, zares doživlja. Ob tem je spomnil tudi na njene zasebne vloge – bila je mama, sestra, žena, hči, teta, prijateljica in vedno ponosna ter častna krajanka Bohinjske Bele.
S skoraj 60 leti ustvarjanja in več kot 200 vlogami ima status igralske ikone.
Po njegovem govoru je zapela Nina Ivanišin, nato pa je sledil govor scenografke in režiserke Mete Hočevar. V njem so se kot v nenavadnem gledališkem vrtu srečale številne ženske, ki jim je Milena skozi desetletja podarila odrsko življenje – od Mete, Žašlerce in Lenke do Jokaste, Blanche, Gertrude in Lady Macbeth. Hočevarjeva je sklenila z mislijo, da bodo te junakinje ostale nesmrtne in da bo vsaka igralka, ki bo nekoč stopila vanje, nevede nosila tudi drobno zrno spomina na Mileno.
Ena in edina, nenadomestljiva
Najbolj oseben trenutek je pripadel njeni hčerki Maši Jovanović. Spomnila se je otroštva in priznala, da je bila kot deklica ljubosumna na druge otroke, ki so njeno mamo oboževali in iskali njeno bližino. »A danes s ponosom in s hvaležnostjo mamo delim z vsemi, ki ste jo imeli radi, izkazovali naklonjenost, jo občudovali od blizu in od daleč. Zame pa bo zmeraj ostala resnično ena in edina, nenadomestljiva, moja mami.«Po govorih se je sprevod odpravil čez cesto proti pokopališču. Tam je med grobovi zazvenela melodija Cvetja v jeseni, zaigrana na citre. Igralec Marko Mandić je nato recitiral pesem, ki jo je napisal Milenin pokojni mož Dušan Jovanović, za slovo pa jo je izbrala njuna hčerka Maša. Tišino so zatem presekali salva častne čete, zbrani pa so veliki igralki namenili velik in dolg aplavz.
Maša Jovanović je zbrane popeljala tudi skozi nekaj osebnih spominov na otroštvo ob slavni mami.
Ganljivo sporočilo hčerke Maše.
Pustila si pečat in spomin, ki nikoli ne umre!
Mileno Zupančič so k večnemu počitku položili k njeni mami Elizabeti – Betki, nekaj grobov stran od Dušana Jovanovića. Prav na Bohinjski Beli se je legendarna igralka kot deklica prvič srečala z gledališčem, tam odraščala in se vse življenje vračala. Še dolgo po koncu uradnega dela slovesnosti so ob njenem grobu zvenele citre in melodija Cvetja v jeseni. Kot je v svojem govoru dejal Anton Mežan, črta življenja ni neskončna. Spomin na Mileno Zupančič pa bo. Njene vloge, njen glas in ženske, ki jim je podarila življenje, ostajajo na odru, filmskem platnu in predvsem v spominu generacij, ki jih je zaznamovala.