Na prvi pogled se njuno življenje bere kot uresničena želja po pobegu iz vsakdana: mogočni vrhovi nad dolino, jutranja tišina, svež gorski zrak in koča na robu gozda. Toda idilična kulisa skriva dolg delovnik, ki se začne še pred prihodom prvih pohodnikov in konča, ko zadnji gostje že trdno spijo. “Romantike pri tem ni, čeprav so rože na najini kočici videti nadvse romantično,” se nasmehne Anja.
Njuni dnevi se začnejo okoli pete ure zjutraj in pogosto končajo šele opolnoči. Vmes se zvrstijo kuhanje, strežba, čiščenje, pranje, sprejemanje gostov in reševanje vsega, česar ni mogoče predvideti. “Ko že misliš, da je konec, še ni konec,” pove Katarina v smehu.
Prijateljici Katarina in Anja sta letos prvič stopili v vlogo oskrbnic planinske koče. Anja je po 17 letih pustila službo, nato pa sta se skupaj odpravili na polletno potovanje po Vietnamu in drugih delih Azije, kjer se je rodila želja po drugačnem življenju. Ko sta izvedeli, da v Kovinarski koči iščejo prav dve oskrbnici, sta v tem prepoznali priložnost za nov začetek. Brez predhodnih izkušenj, a z zavedanjem, da ju čaka delo od jutra do večera, sta za štiri mesece svoj dom našli v osrčju Julijskih Alp.
Razgled s Kovinarske koče v dolini Krme na okoliške vrhove Julijskih Alp.
Foto: Jan Lukanović
Do njune zgodbe smo se odpravili z Dacio Duster 4×4. Pot nas je skozi gozdove doline Krme vodila vse do Kovinarske koče, asfalt pa je na zadnjem delu zamenjal makadam. Duster je razgibano podlago premagoval dovolj suvereno, da je lahko v ospredju ostalo tisto, zaradi česar smo prišli – srečanje s Katarino in Anjo ter njuna zgodba o življenju v planinski koči.
Foto: Jan Lukanović
Kovinarska koča v Krmi: izhodišče za Triglav in okoliške vrhove
Kovinarska koča stoji na Zasipski planini v spodnjem delu doline Krme. Njena zgodovina sega v leto 1948, ko so prvo planinsko postojanko uredili v nekdanji pastirski koči. Danes je priljubljena postojanka za izletnike in pohodnike na poti proti Triglavu, Kredarici, Rjavini, Debeli peči, Doliču in drugim vrhovom Julijskih Alp. Že sprehod po dolini pa ponuja dovolj mogočnih razgledov tudi za manj izkušene obiskovalce.
Kovinarska koča stoji na Zasipski planini v spodnjem delu doline Krme.
Foto: Jan Lukanović
Največji izziv ju je pričakal v kuhinji
Čeprav sta Katarina in Anja vedeli, da ju čaka veliko dela, si vseh razsežnosti oskrbniškega vsakdana nista mogli predstavljati. Največji preskok ju je pričakal v kuhinji. Eno je doma pripraviti kosilo za nekaj ljudi, nekaj povsem drugega pa kuhati za 30, ob najbolj obiskanih koncih tedna tudi za od 60 do 80 pohodnikov. “Najtežje je bilo količine povečati tako, da okus ostane na ravni, ki si jo sami želiva,” pojasni Katarina, ki je prevzela glavno vlogo v kuhinji. Jedilnik prilagajata vremenski napovedi in pričakovanemu obisku. Ko vesta, da bo konec tedna živahen, pripravita več jedi na žlico, da gostom tudi ob polni koči ponudita nekaj izbire. Za zdaj se jima je računica vedno izšla. “Hrane nama še ni zmanjkalo,” zadovoljno doda.
“Najtežje je bilo količine povečati tako, da okus ostane na ravni, ki si jo sami želiva,” pravi Katarina, ki je v Kovinarski koči prevzela glavno vlogo v kuhinji.
Foto: Jan Lukanović
Na jedilniku se znajdejo piščančja obara z žganci, jota, segedin, polenta in domači kruh, osrednje mesto pa pripada kovinarskemu loncu, hišni specialiteti, ki sta ji dodali nekaj svojega. “To je nekakšna nadgradnja ričeta – ričet na steroidih,” se pošali Katarina. Priljubljen je tudi njun štrudelj. “Pri nadevu ne varčujeva, čeprav smo na Gorenjskem,” doda v smehu.
Kovinarski lonec in sveže pečen štrudelj sta med jedmi, zaradi katerih se pohodniki radi vračajo.
Foto: Jan Lukanović
Kuhanje je le del njunega dneva. V koči je 23 ležišč, ki jih je treba pospraviti in preobleči, del perila pa opereta tudi sami. Medtem prihajajo dnevni obiskovalci, ki si že pred osmo uro zaželijo kavo ali sveže pečenega štrudlja. Nato se izmenjujejo naročila, pomivanje posode, čiščenje prostorov in priprave na nov dan.
Kovinarska koča ponuja 23 ležišč, za katera Katarina in Anja poskrbita pred prihodom novih gostov.
Foto: Jan Lukanović
Da sta ubrali pravo pot, jima povedo predvsem odzivi gostov. Nekateri se po vzponu na Triglav znova ustavijo pri njiju, drugi bivanje podaljšajo še za eno noč. Največ jima pomeni, ko se slovenski gostje vrnejo na kosilo, krožniki pa se v kuhinjo vrnejo tako temeljito pomazani s kruhom, da dodatna pohvala skoraj ni potrebna.
Oskrbniško delo ju je naučilo, koliko zmoreta
Za pohodniško in kulinarično idilo se skriva tudi drugačna plat oskrbniškega življenja. V kočo sta prinesli tekaške superge in gojzarje, prepričani, da bosta našli tudi kaj časa zase. Od začetka sezone jima je uspelo le enkrat priti do konca doline in nazaj.
Najzahtevnejši so dnevi po živahnih koncih tedna. Ko popusti adrenalin, utrujenost pokaže svojo pravo težo. Koče ne moreta za nekaj ur zapreti in na vrata obesiti napisa “prideva kmalu”. Tudi ob ponedeljkih obiskovalci pridejo na kavo, topel obrok ali nasvet za pot. A ravno v teh mirnejših dneh po koncih tedna si lahko oskrbnici vzameta več časa tudi za pogovor z obiskovalci.
Katarini in Anji v koči družbo dela tudi Katarinina psička Didi, ki je, kot pravita oskrbnici, “na stara leta prišla v nebesa”.
Foto: Jan Lukanović
Skupaj preživita 24 ur na dan, sedem dni v tednu
Utrujenost včasih naredi svoje, vendar sta se naučili, da prostora za dolgotrajno tišino ni: “Če se pojavi kakšna zamera, jo je treba hitro razčistiti,” je neposredna Anja. Prav medsebojno zaupanje in dobro poznavanje druga druge sta njuna najpomembnejša opora v dneh, ko se zdi, da energije ne moreta iztisniti nikjer več. Oskrbniško delo ju je naučilo potrpežljivosti in jima pokazalo, da zmoreta več, kot sta si predstavljali. “Sami pri sebi lahko mejo dvigneva še višje in greva pogosto čez maksimum,” ugotavlja Katarina.
“Romantike pri tem ni, čeprav so rože na najini kočici videti nadvse romantično.”
Foto: Jan Lukanović
Planinska koča ni hotel
Skozi vrata Kovinarske koče v eni sezoni stopijo ljudje z vseh koncev sveta. Med gosti, ki pri njiju prespijo, prevladujejo tujci, številne pa povezuje isti cilj – vzpon na Triglav. Večina dobro ve, kaj lahko pričakuje od planinske koče, nekateri pa jo zamenjajo za hotel. Takrat morata oskrbnici prijazno, vendar jasno postaviti meje. Po deseti uri mora biti v koči mir, saj številne goste zgodaj zjutraj čaka pot. “Zahtevnejše situacije skušava obrniti na hec in jih reševati z veliko mero potrpežljivosti, hkrati pa jasno poveva, kakšna so pravila,” pove Katarina.
Ker koča stoji v Triglavskem narodnem parku, obiskovalce opozarjata tudi na prepoved kurjenja ognja in kampiranja. Večina pravila pozna in spoštuje, drugim pa pojasnita, zakaj je občutljivo gorsko okolje treba ohraniti.
Ker so pohodniki v Triglavskem narodnem parku gostje občutljivega gorskega sveta, jih Katarina in Anja po potrebi prijazno spomnita na pravila, s katerimi ga pomagamo ohranjati.
Foto: Jan Lukanović
Spoštovanje narave je le eden od temeljev varnega obiska gora. Enako pomembni so dobro načrtovana pot, primerna oprema in realna ocena lastnih sposobnosti. Če kljub temu pride do nesreče, šteje vsaka minuta. Dacia že vrsto let sodeluje z Gorsko reševalno zvezo Slovenije, gorski reševalci pa vozila Duster uporabljajo, da se lahko tudi po zahtevnejšem terenu približajo kraju nesreče in hitreje pridejo do ljudi, ki potrebujejo pomoč.
Zgodbe, ki ostanejo tudi po odhodu gostov
Nekateri gostje s seboj prinesejo zgodbe, ki ostanejo še dolgo po njihovem odhodu. Eden prvih takšnih je skozi vrata stopil ob začetku njune oskrbniške poti. Zunaj je močno deževalo, pred Katarino in Anjo pa se je pojavil starejši Francoz. Ker ni govoril angleško, so se sprva sporazumevali s pantomimo, nato pa si pomagali z googlovim prevajalnikom. Kmalu sta izvedeli, da je do Krme prišel peš iz Francije. Po Via Alpini je čez Alpe hodil kar tri mesece. V Kovinarski koči je ostal dva dni, da si je odpočil in nabral moči za nadaljevanje poti. “Kljub jezikovni oviri nama je povedal svojo zgodbo. Že takrat sva spoznali, da bova tukaj srečali res zanimive ljudi,” se spominjata.
Knjiga vtisov je polna pohval gostov, ki so v Kovinarski koči našli dobro hrano, prijazne besede in domače vzdušje.
Foto: Jan Lukanović
Takšna srečanja potrjujejo, da planinska koča ni le postojanka, ampak varen prostor, topel obrok in prijazen obraz ob pravem času.
Njuna klop “nulka”
Med vsemi opravili si skušata izboriti nekaj trenutkov zase. Najraje imata zgodnja jutra in pozne večere, ko sedeta na klop pred kočo ter nekaj minut preprosto molčita. Poimenovali sta jo “nulka” oziroma klop številka nič, saj pomeni redek trenutek, ko nimata nobenega gosta. “Tistih pol ure je najinih,” pove Anja.
Ali se bosta prihodnje leto vrnili, še ne želita napovedati. Najprej želita sezono kakovostno izpeljati do konca in si nato privoščiti vsaj 14 dni, ko ne bosta počeli ničesar. Šele ko se bosta naspali in naredili bilanco svoje prve oskrbniške izkušnje, bo prišel čas za nove odločitve. Morda bosta spet pogledali letalske karte, morda pa ju bo pot znova pripeljala v Krmo.
Za zdaj obiskovalcem sporočata predvsem to, naj se pri njiju ustavijo tudi med tednom, ko je v koči nekoliko mirneje in ostane več časa za pogovor. Njuno povabilo je preprosto: “Odprti sva in nihče ne bo šel lačen od tu.”
Za poti, na katerih se začnejo nove zgodbe
Zgodba Katarine in Anje se je začela z odločitvijo, da zapustita ustaljeni vsakdan in se podata v neznano. Pot ju je pripeljala v dolino Krme, kjer sta prvič prevzeli planinsko kočo in odkrili, da največje spremembe pogosto čakajo prav zunaj znanih poti. Za takšne poti je ustvarjen tudi Dacia Duster. Robustni značaj, vsakodnevno uporabnost in razpoložljivi štirikolesni pogon združuje v vozilu, ki se dobro znajde med običajnimi opravki, hkrati pa je pripravljeno nadaljevati tudi takrat, ko asfalt zamenja makadam.
Nas je Dacia Duster pripeljal do zgodbe novih oskrbnic Kovinarske koče v Krmi. Kam bi z njim odšli vi?