“Kar se je pred nekaj dnevi zgodilo na letališču v Leipzigu (to je bilo 5. avgusta, op. p.), si zasluži, da se zabeleži v zgodovinske knjige. To je bil prvi vojaški napad neke države na Nemčijo po letu 1945,” v komentarju v švicarskem mediju Neue Zürcher Zeitung (NZZ) piše glavni urednik omenjenega medija Eric Gujer.
Sled DNK, ki napad povezuje z Rusijo
Mnogi bodo to oceno imeli za pretirano. Navsezadnje je bil v bližini civilnega tovornega letala najden le en dron. Vendar je letalo prevažalo zaloge za Ukrajino, trdi Gujer.
“Dron je bil opremljen z eksplozivom, kakršnega uporabljajo obveščevalne agencije. Izstrelek je zadel letalo, vendar ni eksplodiral. Sled DNK vodi do nekega drugega napada, ki ga preiskovalci pripisujejo ruski vojaški obveščevalni službi. Ruska vpletenost se sumi tudi v napadu leta 2024, ko se je letališče v Leipzigu za las izognilo katastrofi.”
“To je bila vojna akcija”
Po Gujerjevih besedah se je v Leipzigu zgodila vojna akcija. Nemški notranji minister Alexander Dobrindt je po napadu govoril o “novi ravni grožnje” in “hibridnem scenariju”. Osumljenca ne imenuje, čeprav je odgovor očiten: “Samo Rusija želi prekiniti oskrbo Ukrajine. Samo Rusija ima interes odvrniti Nemčijo od podpore Ukrajini. Rusija ima tudi vojaško obveščevalno službo, ki je dokazljivo zagrešila umore in napade v Evropi.”
Dron z neznano eksplozivno napravo so 5. avgusta odkrili na letališču Leipzig/Halle v Nemčiji. Dron so odkrili na varovanem območju tovornih letalskih operacij v bližini južne vzletno-pristajalne steze. Posebne enote zvezne policije so odstranile detonator eksplozivne naprave. Domneva se, da je drugi, domnevno neznani predmet trčil v tovorno letalo, ki je moralo zaradi zaprtja vzletno-pristajalne steze prekiniti pristanek.
Foto: Guliverimage
“Namesto da bi navedel očitno, se Dobrindt skriva za floskulo. Dandanes je vedno, ko se kaj zgodi, ‘hibridno’. Sliši se tehnično, a ne pomeni nič. Odkar se je izraz ‘hibridno vojskovanje’ pojavil po prelomu tisočletja, je povzročil več škode kot koristi. Ko Moskva širi lažne novice na spletu, se to šteje za hibridno vojskovanje. Ko Moskva pošlje svoje vohune, gre za hibrid. Ta inflacija izrazov naredi vojno nekaj običajnega in jo trivializira. Če je vse hibridno, potem na koncu nič ni več vojna,” poudarja Švicar.
Je govorjenje o hibridnem vojskovanju otopelo Evropo?
“Zavedanje o grožnji je otopelo, ker se hibridni incidenti nenehno dogajajo, vendar vsakdanje življenje teče kot običajno. Nič ni bolj priročno za politike. Prihrani jim potrebo, da javnosti v vsej svoji ostrini razlagajo morebitne posledice oboroženega napada na njihovo lastno ozemlje. Izraz je prvotno preprosto pomenil, da se v vojni poleg konvencionalnih vojaških taktik uporabljajo tudi neregularne taktike, kot sta gverilsko bojevanje in terorizem. To je pravzaprav splošno znano.”
“Po ruskem napadu na Krim leta 2014 pa je bila ta splošno znana resnica vsem na jeziku. Že takrat je bilo udobneje filozofirati o ‘zelenih možicih’ kot pa poimenovati posledice odkritega vojaškega dejanja sredi Evrope.”
Se Evropa boji Rusijo označiti za sovražnika?
“Že takrat bi bila oskrba Kijeva z orožjem nujna, kar za Washington, Berlin in Pariz ni prišlo v poštev. Izognili so se posledicam – tako kot danes. Tudi po štirih letih in pol vojne v Ukrajini je po vsej Evropi razširjena zadržanost do tega, da bi Rusijo imenovali to, kar je: sovražnik. Priznati bi morali, da že nekaj časa traja vojna, neprijavljena in morda ‘hladna’, a vseeno vojna.”
Nemški notranji minister Alexander Dobrindt (na fotografiji) je po napadu v Leipzigu govoril o “novi ravni grožnje” in “hibridnem scenariju”. Osumljenca ne imenuje, čeprav je odgovor očiten, poudarja Gujer.
Foto: Guliverimage
Prva svetovna vojna se je začela z enim samim strelom iz pištole v Sarajevu. Med letoma 1945 in 1990 so vsi vedeli, da sta provokacija in nepremišljen odziv dovolj, da konflikt v sivi coni preraste v vročo vojno. Iz teh izkušenj je Evropa sklepala, da je najboljši način ukrepanja, da se na provokacije sploh ne odzove. Senca strahu je padla nad celino.
Temelji Putinove moči
Putinova moč temelji na strahospoštovanju, ki ga občuti Zahod (do Rusije). Je mojster igranja na tipkovnici strahu. Najprej dron zgolj preleti vojaško območje. Nato pa se, kot v Leipzigu ali med napadom na vlak na vzhodu Poljske, prestopi meja in se začne vojno dejanje.
“Za razliko od Evropejcev gre Putin do meje in nato še korak dlje. (…) Putinov fenomen opredeljuje njegova neomajna volja. Tudi v zanj neugodnih razmerah.”
Ali Putin izkorišča evropsko psihološko šibkost?
Iranski revolucionarji kažejo enako trmoglavost in svojo državo potiskajo vse globlje v krizo, da bi se izognili Trumpovim dejanjem. Zahod težko doseže takšno odpornost. Vedno se nekje odvijajo volitve: vmesne volitve v ZDA ali deželne volitve v vzhodni Nemčiji, kjer nihče noče dati streliva proruski stranki AfD. Putin izkorišča to psihološko šibkost. Ima koristi od dejstva, da je Zahod oblikoval široko in zato krhko zavezništvo v podporo Kijevu.
Eric Gujer trdi, da se je del švicarske javnosti že vdal in izvaja spravljivo politiko do Rusije.
Foto: Guliverimage
“Čeprav Trump ni izdal Ukrajine, kot so se bali mnogi Evropejci, ZDA moti vojna z Iranom. Potrebujejo lastne sisteme protiraketne obrambe. Teh v Ukrajini, ki je ranljiva za ruske napade, primanjkuje. Putin že dolgo čaka na takšne razpoke v zavezništvu.”
Je to trenutek eksistencialne grožnje Nemčiji?
Po nedavnem napadu v Leipzigu se Nemčija zateka k lažni razpravi: kdo je odgovoren za obrambo pred droni – upravljavec letališča, zvezna policija, deželna policija ali nemška vojska? To jurisdikcijsko zmedo je mogoče razrešiti – ključni dejavnik je psihološki vidik. Ostaja vprašanje, ali bo Nemčija tokrat zbrala voljo, da se sooči z dejstvi. Če jo bo, bo Putina jasno imenovala za sovražnika, poudarja Gujer.
“Popolnoma se zavedajo, da poimenovanje sovražnika vedno nosi možnost oboroženega spopada. Za Zvezno republiko je to resnično eksistencialni trenutek. V preteklosti je država zavračala vsako dihotomijo prijatelj–sovražnik kot nevarno in celo nacionalsocialistično. Kvečjemu je verjela, da ima še vedno nasprotnike.”
Ali ima Evropa potrebno voljo?
Razlika ni semantična, temveč miselna. Opisuje razliko med pacifistično družbo, travmatizirano zaradi svoje zgodovine, in družbo, ki je po besedah nemškega obrambnega ministra Borisa Pistoriusa pripravljena na vojno.
Ali ima Nemčija – in z njo vsa Evropa – potrebno voljo ali pa se spet nekoliko predaja? Vsaj toliko je odvisno od odgovora kot od obsega dobav orožja Kijevu.
Se je del Švicarjev že vdal?
Gujer trdi, da se je del švicarske javnosti že vdal in izvaja spravljivo politiko. Pri tem omenja Švicarsko ljudsko stranko (SVP) in njenega nekdanjega predsednika Christiana Blocherja. Ta je za nek medij dejal: “Od druge svetovne vojne so Rusi povzročili Švici manj težav v zunanji politiki kot Američani.”
“Hladna vojna, jedrske rakete, usmerjene proti Evropi, čete Varšavskega pakta, nameščene 350 kilometrov zračne črte od švicarske meje: vse to se zdi precej nepomembno v primerjavi z ameriškim pritiskom na švicarske banke, ki ga Blocher obžaluje.”
Rusija podpira švicarsko nevtralnost
Tako moskovsko zunanje ministrstvo kot Blocher kritizirata švicarsko vlado, ker naj bi spodkopavala nevtralnost s podporo zahodni politiki sankcij. Oba se zavzemata za absolutno nevtralnost, ki ne razlikuje med diktaturami in demokracijami.
Rusija aktivno podpira pobudo za nevtralnost, ki jo zagovarja SVP in o kateri bodo Švicarji glasovali septembra. “Manipuliranje tujega javnega mnenja, kot je vplivanje na volitve, je eden najstarejših trikov sovjetsko-ruske subverzije. Te prakse predstavljajo malo grožnje za budno družbo. Zlahka jih je mogoče zavrniti, kar bodo Švicarji verjetno storili s pobudo za nevtralnost.”
“Ne pustimo se ustrahovati diktaturi”
“Vojno dejanje, kot je bilo tisto v Leipzigu, je povsem drugačnega obsega. Zato je potreben še večji pogum, da ga jasno opredelimo kot tako. V obeh primerih pa gre za odločno držo pri obrambi lastnih interesov in za to, da se ne pustimo ustrahovati diktaturi in njenim navijačem v AfD ali SVP,” še piše Gujer v NZZ.