Omizje, poleti: Medijsko pismeni
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Bolj kot kadar koli v zgodovini smo obdani z informacijami na najrazličnejših spletnih mestih. Ena so nam poznana in jim zaupamo, druga se pojavljajo vedno znova in rastejo kot gobe po dežju. Vsak dan nas na družbenih omrežjih spremljajo še novice, oglasi, vplivneži, videi in priporočila algoritmov. Znamo razlikovati med dejstvi in manipulacijo? Kako pa se s tem soočajo mladi? Katere novice so resnične, preverjene in katere izmišljene, napihnjene in vzete iz konteksta? Medijska pismenost je postala pomembna življenjska veščina za varno uporabo digitalnih tehnologij in umetne inteligence ter dejavno in odgovorno sodelovanje v družbi. Vzgoja ni le naloga šole, ampak skupna odgovornost družinskega okolja, medijev, države in digitalnih platform. Če kdo, se mladi lahko danes povsem upravičeno vprašajo, kaj je sploh še res in kaj je “fake news” (izmišljena novica). Verjeti vplivnežem ali ne?
Oglas
V Omizju, poleti so se dotaknili tudi šolskega učnega načrta pri izbirnem predmetu vzgoja za medije, ki je zelo zastarel (iz leta 1999). Nov učni načrt pri tem predmetu se predvideva v šolskem letu 2027/28. Foto: Borut Gale/TV Slovenija
Gostje oddaje Omizje, poleti – o medijski pismenosti mladih
Dr. Katja K. Ošljak s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in ustanoviteljica zavoda Vsak.
Odgovorna urednica na portalu Mipi pri Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) za področje elektronskih medijev, Petra Zupančič.
Učitelj na OŠ Cirkulane – Zavrč, Robert Železnik.
Psihologinja in ustvarjalka spletnih vsebin v uredništvu otroškega in mladinskega programa na TV Slovenija, Sara Bugarinović.
Voditeljica oddaje je bila novinarka in urednica Tina Antončič.
Kako osnovnošolci razumejo pojem medijska pismenost?
Mladi iz Atletskega kluba Kranj so v posnetkih iz terena navedli nekaj misli in mnenj o medijski pismenosti. 13-letna Ula je razmišljala: “Medijska pismenost, se mi zdi, da je to nekaj povezano z informacijami, oziroma novicami, ki jih slišimo. Največ informacij pridobim iz različnih spletnih portalov in se potem s starši posvetujemo o novicah, ali so resnične ali lažne.” 16-letni Luka pa pravi, da je to zmožnost za sprejemanje in obravnavanje informacij, ki jih dobiš na internetu, prek slike, videa ali tiska in, kako bi s temi informacijami deloval naprej. “Če vidim kakšno informacijo, ki se mi zdi čudna in malo manj resnična, preverim na Googlu ali pa vprašam umetno inteligenco, YouTube. Želel bi si, da je več tega v šolah, tudi več o družabnih omrežjih, ker je to danes vsakodnevni vir komunikacije, da se razloži, kako to uporabljati, da bi bili kakšni tečaji o programih, pa tudi o varnosti na spletu,” še doda.
12-letna Neža najprej pomisli na spletne novice in aplikacije, sicer pa informacije dobiva od staršev, največ tudi od sošolk in sošolcev. Slišali smo še mnenje 11-letne Žane, ki uporablja YouTube in kakšne igre, pa tudi v šoli se pogovarjajo o medijski pismenosti. V prihodnosti si želi na to temo izvedeti še več od staršev ali v šoli. 14-letna Valentina gleda televizijo s starši in uporablja Instagram, kjer sledi RTV Slovenija: “Če je kakšna stvar pretirano lepa, se mi zdi, da to ni ravno res. Na podlagi tega, kar že vemo, lahko potem sklepamo, kaj je res in kaj ne. Med razredno uro imamo velikokrat predavanja, ampak se mi zdi, da bi bilo lahko več tega.” 11-letna Tisa Youtuba ne gleda, oziroma ga zelo malo pri starih starših.
Kako dobro starši poznajo medijsko pismenost?
Katja K. Ošljak z ljubljanske Fakultete za družbene vede je mnenja, da odrasli večinoma slabo poznamo medijsko pismenost oziroma potrebe mladih na tem področju: “Deloma je razlog v tem, da so sama spoznanja in raziskave v akademskem prostoru še vedno odrinjene na stran. Del razloga pa je tudi v tem, da gre za zelo kompleksne procese medijske edukacije, ki potem vsi rezultirajo in oblikujejo medijsko pismenost otrok. Medijsko izobraževanje mora najprej poskrbeti za materialni dostop do medijev (naročnine, naprave, dostop do storitev), kasneje pa tudi za kognitivni dostop. To pomeni, da potrebujejo temeljna znanja oziroma razumevanje, kako digitalne tehnologije, mediji sploh delujejo in vedo, da imajo s tem povezana uporabniška znanja.”
Ošljak še doda, da je na tretji ravni nujna nadgradnja na poti do medijske pismenosti. To je razumevanje medijskega ekosistema, poznavanje medijske krajine in delovanje medijskega sistema, v katerem se gibljemo. Morda bi pričakovali, da mladi dobijo največ informacij od staršev in učiteljev v šolah, pa to ni tako, saj raziskave kažejo, da najnaprednejša znanja s področja medijske pismenosti mladi pridobivajo od vrstnikov. “Njihovi partnerji v mladinskih digitalnih kulturah so tisti, ki jih izpostavljajo novim, zanimivim vsebinam in vplivnežem, ki jim predstavljajo delovanje aplikacij oziroma jim pomagajo pri uporabi različnih orodij digitalnih medijev,” razloži Ošljak.
Robert Železnik (v sredini) meni, da bi se o medijski pismenosti morali izobraževati vsi, tako starši kot učitelji in tudi mladi, saj so internetni mediji nova realnost. Foto: Borut Gale/TV Slovenija
Primer iz prakse na OŠ Cirkulane – Zavrč
Učenci lahko v tretji triadi izberejo izbirni predmet vzgoja za medije. Kot je povedal učitelj Robert Železnik so na njihovi šoli v sklopu projekta Dvig digitalne kompetentnosti sprejeli digitalno strategijo, ki predvideva poučevanje digitalnih kompetenc otrok po celotni vertikali, torej od prvega do devetega razreda. Tega so se kot ena izmed redkih šol v Sloveniji lotili zelo sistematično. “Vanj se lahko vključijo otroci brez ene same ure digitalnega opismenjevanja, ne samo medijske pismenosti, ampak tudi informacijske in računalniške. To dejavnost imenujemo Račka, v prvi in drugi triadi so se prijavili vsi učenci, v tretji pa tega ne ponujamo, ker imamo izbirni predmet,” razloži.
Predstavi še “pavšalno statistiko”: od približno 200 tisoč otrok v osnovni šoli, jih je 65 tisoč v tretji triadi in ta izbirni predmet si je v lanskem letu izbralo samo 297 otrok, kar predstavlja le pol odstotka otrok. “Tako, da lahko skoraj z gotovostjo, trdim, da medijska pismenost osnovnošolskih otrok ni na nivoju, kot bi jo pričakovali v današnji digitalni dobi. Mislim, da ta digitalna pismenost tudi vključuje medijsko pismenost. To, da se mladi najbolj izobražujejo s strani vrstnikov, pa ni najboljša praksa” še zaskrbljujoče doda.
Mipi – stran za informiranje, izobraževanje ter podpora uporabnikom
AKOS želi kot nacionalna platforma s portalom Mipi, ozaveščati mlade, učitelje in starše o medijski pismenosti, ki zadeva različne tematike in so povsem vsakdanje. Na portalu končni uporabniki najdejo veliko nasvetov. Tudi o zaščiti, pazljivosti pri nadlegovanju, napeljevanju. “V primeru, da ne moremo prijaviti vsebine preko dotične platforme, ali pa v primeru, da platforma ne odgovori na našo pritožbo, potem se lahko obrnemo tudi na AKOS, kjer imamo že tri zaupanja vredne prijavitelje. To so institucije, ki se ukvarjajo s posameznimi področji nezakonitih vsebin, kamor ravno tako lahko oddamo prijavo. Če pa gre za vsebine, ki mejijo na kazniva dejanja, potem pa je tukaj odgovor policija,” pove Petra Zupančič.
Kaj za oddajo Spletka v Infodromu povedo mladi iz prve roke?
Sara Bugarinović za oddajo infodrom, ki je na TV Slovenija kot Dnevnik za mlade, pripravlja rubriko Spletka, ki obravnava različne tematike znotraj interneta, medijske pismenosti, varnosti, družabnih omrežij. Kot je povedala, so mladi neverjetno hitri uporabniki medijev in zaslonov: “To gre z roko v roki, so še hitrejši, kot si predstavljamo odrasli, gre za takšen pretok informacij, ki ga odrasli nimajo, torej ga starši nimajo. Če starši ta pretok primerjajo s svojim otroštvom, je to kot dan in noč in še hitreje, kot se zavedajo. Zato mladi poznajo posebne mehanizme, znajo odgovoriti na vprašanje, kaj je prav, kako je prav, da se obnašamo na internetu, dostopamo do medijev. Je pa velik razkorak v tem, kar jaz rečem, ko se pogovarjam z mladimi in kažejo tudi študije, in med tem, kaj vemo in kako se potem dejansko vedejo in preverjajo informacije. Gre za to, ali zaupamo slepo oziroma na podlagi tega, kdo nam je všeč, kdo nam je lep, kdo je zabaven in, če gremo še globlje, to priznajo tudi mladi.”
Pri svojem delu z vprašanji zato raje vstopa skozi teme, ki se tičejo njihovega sveta, ker za abstraktne, kot je medijska pismenost, se jim zdi, da se jih to sploh ne tiče. Iz posamezne novice, ki je lahko tudi trač novica, pa potem skupaj pridejo do resnih vsebin. Odmeven je bil tudi prispevek o groomingu – navezovanju stikov preko spleta, kjer odrasli ali vrstniki želijo spoznati osebo z namenom spolnega stika in jo nagovarjajo, da pošilja intimne fotografije.
Katja K. Ošljak je o starostni omejitvi na družbenih omrežjih dejala, da so nedemokratična in da je bolje kot prepovedati, regulirati mlade in jih izobraziti na tem področju. Foto: Borut Gale/TV Slovenija
Starostna omejitev za družbena omrežja – da ali ne?
O tem se v zadnjem času veliko govori. Katja K. Ošljak spomni, da je Francija letos, konec julija, kot prva evropska država, sprejela zakon o omejitvi za mlajše od 15 let (a so ga ravno v teh dneh ustavni sodniki razveljavili, kar je bilo uradno, 14. 8. 2026, op.a). Ošljak sicer meni, da te omejitve niso najboljša rešitev: “Tudi prvi odzivi iz Avstralije, ki je prva sprejela podoben ukrep za mlajše od 16 let, kažejo, da, vsaj na tehnični, praktični ravni, ta ukrep ne deluje, da so številne pomanjkljivosti. Ampak, kar je še huje, tak ukrep ni pravičen. Tudi mislim, da je nedemokratičen, ker otrokom v bistvu prepoveduje pravico do komuniciranja, do druženja, združevanja in prav v fazi odraščanja so socialni stiki, interakcija z vrstniki, spoznavanje novega, del izobraževanja, del razvoja.”
Je tudi mnenja, da s takšnimi prepovedmi, s katerimi želimo zaščititi otroke pred različnimi nevarnostmi, ki so na spletu, povzročamo več škode. Če bi resnično želeli pomagati, bi se morali močneje osredotočiti na to, kako regulirati te platforme. Odrasli bi morali postati bolj kritični, bolj zahtevni uporabniki teh platform in s tem dajati mladim tudi zgled.
Glede tega, kje je Slovenija z omejitvami in regulacijami, je Petra Zupančič razložila, da bo Slovenija šla v smeri sprejemanja enotnih predpisov na ravni Evropske unije. AKOS kot regulator informacij o tem, kako bo naša država dejansko ravnala, trenutno nima. “Imamo pa že danes priporočila za omejevanje najbolj priljubljenih platform, na katerih so otroci. To je starost, višja od 13 let. Bojim se, kakor mi opažamo pri našem delu, da so ta priporočila spregledana ali neupoštevana. Zato želimo ozaveščati starše, da so priporočila postavljena z namenom,” je še dodala.
Veljavni šolski učni načrt je iz leta 1999
Kot je povedal učitelj Robert Železnik je učni načrt zastarel in pri predmetu vzgoja za medije obravnava tisk, radio in televizijo. Danes se zato morajo učitelji tega predmeta lotiti snovi drugače, jo posodobiti. Radio kot medij spoznavajo tako, da montirajo avdio prispevke, tisk je skoraj neuporaben, gre le za knjige, ki jih berejo, sicer revij nihče več ne bere. Si pa Železnik, ki je tako kot Katja K. Ošlaj, član komisije za prenovo učnih načrtov za izbirni predmet za tretjo triado, prizadeva, da bi posodobljeni učni načrt vključeval kritično mišljenje. “V ozadju mora biti zavedanje, da te vsebine, ki jih pripravljajo in širijo med učence in širšo javnost, imajo vpliv in bodo tam ostale,” doda Železnik.
Trenutno veljavni učni načrt je bil sprejet pred množično uporabo pametnih telefonov. V današnjem času pa nas zanima, kako otroke v šoli pripraviti na svet različnih zaslonov, družbenih omrežjih in umetne inteligence. Kot je povedala voditeljica oddaje, Tina Antončič, so iz Zavoda za šolstvo sporočili, da bodo prenovljeni učni načrti predvidoma zaživeli prihodnje šolsko leto.
Teme, o katerih so mladi povedali, da bi o njih želeli izvedeti več
V prispevku znotraj Omizja so pod okriljem Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti v Mladinskem domu Krško, mladi spregovorili o temah, ki so se sicer znašle pri vrhu seznama nemške raziskave Mednarodnega inštituta za mladinsko in izobraževalno televizijo. To so spletno nadlegovanje, umetna inteligenca, varnost na spletu, najti bistvene informacije na spletu, prepoznavanje neresničnih novic in zavajajočih informacij. Kot je povedala Katja K. Ošljak so to tudi teme, ki bodo v novem učnem načrtu, še posebej umetna inteligenca: “Želeli smo nadgraditi tradicionalno medijsko pismenost, kjer je imela vodilno vlogo novinarska logika, oziroma vzgoja otrok za delo v medijih. V novem učnem načrtu spodbujamo ustvarjanje medijskih vsebin, digitalnih medijev in spodbujamo otroke, naj bodo kritični, analitični. Želimo jim pomagati, da iz sprejemnikov informacij in vsebin postanejo informirani in kritični ustvarjalci, bralci, misleci.”
Sara Bugarinović (skrajno desno) je razložila delovanje algoritmov na družabnih omrežjih in pojasnila, zakaj so nekateri lahko močno šokirani, ko slišijo nasprotno stališče. Algoritem namreč ponuja nam podobne vsebine, zato velikokrat ne zaznamo širšega konteksta določenega pojava. Foto: Borut Gale/TV Slovenija
Izobraževanje učiteljev in staršev o novi medijski pismenosti je nujna
Tako kot izobraževanje učiteljev, je po mnenju učitelja Železnika, pomembno tudi izobraževanje staršev. Hkrati se mu zdi zelo pomembno, da učenje, ki je kognitivni proces, poteka sistematično in da je potrebno stvari ustrezno ponavljati.
Kot opaža Sara Bugarinović pa se mladi danes poslužujejo predvsem TikToka, kjer lahko spoznajo določene vrednote in pasti, vse skupaj pa potem preverjajo še na umetni inteligenci. “Pasti se pojavijo takrat, ko mi svoj algoritem, torej to, kaj nam družbeno omrežje predstavlja z nekimi všečki ali pa s tem, kaj delimo, kaj pošiljamo prijateljem, kaj komentiramo, naravnamo tako, da nam prikazuje samo naš pogled. Torej se ustavi učinek odmevnih komor in potem ves čas vidimo samo eno plat vsebin. Na takšen način mi mislimo, da je to splošno sprejeta realnost in težje prepoznamo pasti, druga mnenja, druge poglede. To postane tako močno, tako pogosto iz dneva v dan, da postane del nas. In ko se pojavijo nasprotujoče si informacije, da se morda motimo, ko nas nekdo izzove, da naše mnenje ni čisto pravilno, to potem dojamemo kot osebni napad. Namesto narobe sem se naučil, razmišljamo v smeri ti mene žališ. In potem, ko takšni otroci, ki se tako učijo, zrastejo v odrasle, se prepirajo v komentarjih na naših spletnih novicah, delijo zapise na Facebooku, ker mislijo, da imajo samo oni prav. To potem ni več kritična presoja medijev, niti ustvarjanje,” je dejala.
Vplivneži imajo posebne prijeme, da nas privabijo in algoritem nam jih vsakodnevno potem prikazuje
“Največji trik vplivnežev je to, da poskušajo prikazati, da so eden izmed nas, da so nam blizu in da jih mladi pogosto razumejo kot vzor. Sicer je vsaka generacija poznala svoje vzornike, se je pa zdaj zgodila zelo pomembna razlika. Zdaj jih imamo pred seboj dejansko vsako minuto. Je pa še en trik spletnih platform; in sicer, da njihovi poslovni modeli z algoritmi preučujejo našo uporabo za vnos njihovih vsebin. S tem, ko mi všečkamo, delimo, se odzovemo, dobivamo vedno in vedno več tovrstnih vsebin, vplivnežev in dejansko smo potem ujeti v mnenja tovrstnih sporočil. Znajo se pa tudi zelo hitro odzvati na trike platform, kako povečati doseg,” razloži Petra Zupančič.
Vplivnež vpliva na mnenje, mediji morajo obveščati javnost nepristransko
Zelo pomembno je, kako razumemo določeno sporočilo, ki nam jo poda registrirani medij in kako vplivnež. Zupančič je opozorila, da je glaven namen: “Mediji so tisti, ki nepristransko obveščajo javnost, podajajo različne zorne kote istih informacij in si predvsem želijo, da bi si javnost ustvarila lastno mnenje. Medtem ko je vplivnež tisti, ki želi vplivati na naše mnenje in v resnici za njim stoji komercialni namen. Večinoma gre za prodajo nekega blaga ali storitev.”
Javna RTV skrbi seveda za prvi namen. Bugarinović razloži, da se vse skupaj začne že v dobi otroštva, z izborom risank, ki odražajo prijetne in dobre vrednote, nekaj, kar bi morali razvijati v družbi in z razumevanjem, da poznamo raznolike ljudi. “To niso nobene ideologije ali draženje realnega sveta. Vsi lahko včasih jokamo, se spremo. Tudi starši se sprejo v naših risankah, pa se potem pobotajo in pogovorijo. Seveda pa so potem tukaj tudi kritične vsebine za mlade. Način, kako to počne javna televizija je nesenzionalen, torej brez napihnjenosti in šokantnih naslovov. In pa družbena omrežja, kjer izberemo vsebine, premislimo, kako bodo to dojeli mladi, kaj bodo, če bodo verjeli objavljenemu,” še doda.
Mladi v mestih in podeželju spremljajo iste vplivneže
Kot je povedal Železnik, je sam doživel kulturni šok, ko se je iz podeželja preselil v mesto, danes pa opaža, da so te meje zabrisane: “Predvsem zaradi tega, ker vsi dostopajo do enakih socialnih medijev, omrežij in pa potem seveda spremljajo načeloma podobne vplivneže. Opažam pa, da medijska pismenost ni nujno povezana s socialnim statusom, ampak so v ozadju starši, ki so izobraženi in tukaj ni mišljena samo uradna izobrazba, ampak, da je starš kulturno izobražen in zaveden.”
To opažanje je potrdila tudi Ošljak, ki pravi, da kulturni kapital, torej izobrazba staršev, ki je pogosto povezana z ekonomskim statusom družin, pomembno prispeva k medijski pismenosti staršev in k medijski socializaciji otrok znotraj družin. “Sicer pa otroci sami pravijo, da imajo pogosto interes za pridobivanje znanja s področja spletne varnosti in umetne inteligence. To nas ne sme presenečati, saj veliko govorimo o tem. Nenehno smo soočeni s temi vsebinami in zaradi tega smo se tudi odločili te vsebine pretopiti v sam učni načrt. Pomembno je to tudi z vidika bodočih zaposlitev,” še dodaja.
Evropska unija je izdala akt o umetni inteligenci
Zupančič je še poudarila, da je trenutno posebej aktualna tema, da je pred kratkim začel veljati akt o umetni inteligenci, ki določa, da morajo biti vsebine, ki so ustvarjene ali prirejene z uporabo sistema umetne inteligence, jasno označene. “Namen tega je, da bi uporabniki jasno prepoznali, kdaj za fotografijo ali nekim prispevkom, stoji sistem umetne inteligence,” še poudarja.
Gre namreč za to, da so ti sistemi umetne inteligence že tako prefinjeni, tako izdelani, da v resnici lahko tehnično prilagodijo zvok, sliko, karkoli, tako vrhunsko, da uporabnik v resnici to težko prepozna. Zato Zupančič svetuje, da še vedno ni odveč, če se vračamo k osnovam medijske pismenosti, se pravi vklopimo kritično motrenje, preverjanje virov, če nekaj posumimo. Če je slika vzeta izven konteksta, preverimo, kako kakšen drugi vir poroča o tej isti stvari.
Naloga in vloga staršev pri medijski pismenosti
Katja K. Ošljak meni, da moramo biti odrasli predvsem strožji in bolj kritični uporabniki digitalnih medijev: “Moramo bolje razumeti, kako delujejo, zakaj tako delujejo in potem bomo boljši sogovorniki in dali boljšo popotnico otrokom na tej poti. Potrebujemo sistematično izobraževanje tako učiteljev na tem področju, torej študij medijske edukacije in pa moj glas bi šel tudi za to, da izbirni predmet medijske vzgoje postane nekoč obvezni predmet.”
Sara Bugarinović k temu dodaja, da starši naj ne pogojujejo uporabe telefonov, kar je največkrat za mlade dostop do medijev, s tem, ali so učno uspešni ali neuspešni. In pa naj se ne oklepajo lažnega občutka varnosti, če omejijo čas ali naprave. Najpomembnejša je vsebina in starši morajo vedeti, kaj otrok gleda, spremlja, bere. Robert Železnik bi izpostavil dejstvo, da se bo tehnologija še naprej spreminjala: “Mislim, da morajo starši svoje učence, svoje otroke, naučiti odgovorne uporabe in zavedanja, kakšen vpliv imajo s tem svojim početjem na sovrstnike in na družbo, tako da predvsem odgovornega ravnanja z mediji.”
Petra Zupančič pa je izpostavila, da imamo v Sloveniji smernice za varno uporabo zaslonov, ki staršem lahko pomagajo: “Na voljo je tudi Mipi stran, kjer so vsebine, kamor se lahko zatečejo, če si želijo razložiti ažurne fenomene. Aktivna drža staršev oziroma to, da privzgojimo otroku zdrave navade uporabe zaslonov, je odgovornost staršev, potreben je tudi zdrav zgled.”
Oglas