Sprejemni izpiti za študij dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) veljajo za zahtevne in večstopenjske, kandidati pa morajo že pred prvim nastopom pred komisijo pripraviti obsežno gradivo. Letos se jih je udeležila tudi Alisa Milićević, ki jo je širše občinstvo spoznalo v filmu Čao Bela. Za Slovenske novice je razkrila, kako je potekal njen prvi krog, kaj je od nje zahtevala komisija in do kam se ji je uspelo prebiti.
Že vnaprej si je morala izbrati in pripraviti več različnih besedil, s katerimi se je nato predstavila komisiji. »Za prvi krog si sam izbereš in pripraviš tri monologe, dve pesmi in eno prozno delo,« nam je pojasnila. Izbrana dela morajo še pred začetkom preizkusa poslati akademiji, skupaj z dokumentacijo, iz katere komisija že pred srečanjem dobi nekaj osnovnih informacij o kandidatu. »Ves material jim vnaprej pošlješ skupaj z življenjepisom, svojo fotografijo in zdravniškim potrdilom. Tako da si, še preden prideš noter, že nekaj preberejo o tebi,« je opisala.
»Ko sem prišla noter, so mi najprej rekli, da lahko sama izberem, katero pesem želim povedati, ampak jaz sem na koncu povedala kar obe,« se spominja. Pri monologih je odločitev nato prevzela komisija. Med tremi, ki jih je pripravila in predhodno prijavila, so izbrali dva, ki so ju želeli videti. Komisija je njeno interpretacijo sproti usmerjala in ji dajala nove zahteve, na katere se je morala odzvati neposredno pred njimi. »Dajejo napotke, kako odigrati in na kakšne vse načine kaj povedati,« je opisala. Takšen način dela je tudi del uradno določenega preizkusa: AGRFT med drugim predvideva interpretacijo pripravljenih besedil, dodatne naloge komisije in improvizacijo.
Uvrstila se je v drugi krog
Alisin nastop v prvem krogu je bil dovolj uspešen, da se je uvrstila naprej. »Prišla sem v drugi krog,« nam je povedala. Kako močno se izbor na tej točki že zoži, kažejo letošnji uradni podatki akademije. V drugi krog se je uvrstilo 22 kandidatov in kandidatk. Nadaljevanje je vključevalo stomatološki in foniatrični pregled, preizkus govornega posluha in jezikovne razgledanosti, glasbenega posluha ter sposobnosti za umetnost giba. Kandidate je torej po prvem igralskem situ čakalo še več različnih preverjanj. Uradna navodila AGRFT določajo tudi preizkus občutka za telesni izraz in gibanje v prostoru ter pogovor o gledaliških, kulturnih in splošno umetniških vprašanjih. »Nisem bila sprejeta,« je povedala Alisa.
Na končnem seznamu, ki ga je AGRFT objavil 8. julija, je bilo deset kandidatov in kandidatk, ki so uspešno opravili preizkus posebne nadarjenosti za študij dramske igre. Na konzultacijah po sprejemnih izpitih je Alisa dobila tudi precej konkretno povratno informacijo komisije. Kot nam je povedala, so pri njej posebej izpostavili močno in zanimivo prezenco, zaradi katere hitro pritegne pozornost. »Rekli so mi, da imam neko mirnost v sebi, zaradi katere izstopam in sem zanimiva. Poudarili so, da je to zelo dobro pri filmu, saj lahko s tem prevzamem pozornost v kadru,« je pojasnila. »Rekli so, da se moram znati te prezence tudi znebiti, sploh v gledališču, ker lahko sicer izpadem nekoliko zasanjano,« je še dodala.
Gre res zgolj za iskanje talentov?
Povratne informacije po sprejemnih izpitih so lahko za mladega igralca dragocene, saj mu pokažejo, na katerih področjih mora še delati. Toda izkušnje kandidatov niso vedno spodbudne. Ena od kandidatk, s katero smo govorili, nam je povedala, da se je sprejemnih izpitov na AGRFT udeležila trikrat, ob enem od poskusov pa naj bi od članice komisije slišala komentar, ki ga je težko razumeti kot konstruktivno strokovno kritiko. Članica komisije ji je dejala, da je »primerna samo za filme za odrasle«. Med strokovno oceno, da kandidat za določen študij v nekem trenutku še ni primeren, in osebno ponižujočo pripombo je namreč precejšnja razlika.
Katarina Čas FOTO: Arhiv
Sprejemni izpit seveda ne more in ne sme zagotoviti mesta vsakomur. Akademija ima omejeno število mest, naloga komisije pa je, da med kandidati izbere tiste, za katere presodi, da najbolj ustrezajo programu. A prav zato se postavlja vprašanje, kje se konča zahtevna, neposredna strokovna kritika in kje se začne komunikacija, ki lahko mlademu človeku predvsem vzame samozavest in voljo do nadaljnjega ustvarjanja. Še posebej zato, ker neuspeh na sprejemnih izpitih nikakor ni dokončna sodba o igralskem talentu. Slovenski prostor pozna več zelo uspešnih igralcev, ki formalnega študija dramske igre na AGRFT niso opravili. Katarina Čas se na AGRFT sploh ni prijavila; študirala in diplomirala je na ljubljanski ekonomski fakulteti, nato pa ustvarila igralsko kariero, ki jo je pripeljala tudi v velike mednarodne produkcije.
Andrei Lenart FOTO: Marko Feist
Andrei Lenart je študiral filmsko in televizijsko produkcijo v Londonu, igralsko znanje pa pozneje nadgrajeval na različnih izobraževanjih in delavnicah. Kljub temu je prišel do vlog v mednarodnih produkcijah, kot so Kingsman: The Secret Service, Jack Ryan, Canary Black, Odiseja in Kill ‘Em All 2, v katerem je igral ob Jean-Claudu Van Dammu. Tudi Klemen Novak ni študiral na AGRFT. Leta 2004 je odšel v New York in bil sprejet na American Academy of Dramatic Arts, pozneje pa skoraj dve desetletji gradil kariero v ZDA. Nastopil je med drugim v serijah The Americans in Bored to Death, danes pa ga lahko spremljamo tudi v mednarodni seriji Robin Hood, kjer igra ob Seanu Beanu.
Klemen Novak FOTO: Getty Images
Njihove zgodbe seveda ne pomenijo, da sprejemni izpiti niso potrebni ali da odločitev komisije nima strokovne teže. Kažejo pa nekaj drugega: zavrnitev na eni akademiji ni merilo končnega dometa posameznika. Talent se lahko razvija po različnih poteh, uspešna kariera pa se očitno ne začne in ne konča na hodnikih ene izobraževalne ustanove. Vprašanje pa je koliko mladih talentov po zavrnitvi vztraja – in koliko jih zaradi načina, na katerega jim je bila zavrnitev sporočena, svoje sanje opusti, še preden bi sploh lahko pokazali, kam jih lahko pripeljejo?