O tem, kakšno izgubo predstavlja za Slovenijo smrt Milene Zupančič, je bilo že veliko povedanega. Ne samo, ker je bila in bo ostala ena največjih gledaliških in filmskih igralk, ki jih je kdaj imela Slovenija. S tem se me je, kot vsakogar, ki jo je kdaj gledal na filmu in v gledališču, seveda dotaknila. A v mojih očeh je bila poleg tega dragocena in nenadomestljiva tudi ali predvsem kot človek.
Kot pokončen človek. Ki je ob številnih družbenih dogajanjih in družbenih problemih jasno in glasno povedala svoje mnenje. In se postavila na pravo stran zgodovine. Ki ni skrivala svojih političnih prepričanj. Ki ni nikoli govorila, da je apolitična. Predvsem pa tako ni delovala. Ki je vedno jasno izpostavljala pomen socialne racionalnosti in socialne pravičnosti nad logiko ekonomske racionalnosti. In ekonomske koristi. Tudi ni skrivala, kaj si misli o nekaterih problematičnih zavoženih dimenzijah slovenskega postsocializma. Kot je tudi ni bilo strah povedati, da so bile, kadar je tako mislila, v nekdanji jugoslovanski državi nekatere stvari boljše, kot so danes v slovenskem postsocializmu …