“Pri priredbi že obstaja melodija, značaj pesmi in neka zgodovina, pri avtorski skladbi pa lahko skupaj z glasbeniki zgradiš čisto svoj nov svet.” Foto: Aleksandra Saša Prelesnik



Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Manca Izmajlova letos praznuje kar dva jubileja: 50. rojstni dan in 25 let svoje profesionalne odrske kariere, v kateri je bila med drugim režiserka, igralka in televizijska voditeljica oddaje Povabilo na ples, sodelovala je tudi na Emi, Slovenski popevki ter Melodijah morja in sonca, izdala osem plošč, pogosto je združila moči z Ruskim državnim simfoničnim orkestrom kinematografije, nastopala po vsem svetu in prejela mednarodna priznanja.

Oglas

Po dolgem času je nedavno v svet spet poslala avtorsko pesem. Glasbo za Pojdiva na goro je napisal njen mož Benjamin Izmajlov, besedilo pa Feri Lainšček, ki je sicer poskrbel za tudi več besedil na njenem prvem albumu iz leta 2002. “Moj mož je odličen skladatelj, producent in glasbenik z nešteto idejami, k temu me je spodbujal že leta. Ko sem po dolgih letih spet kontaktirala Ferija Lainščka, mi je še isti dan poslal nekaj pesmi. Pojdiva na goro me je kot rojeno Gorenjko takoj poklicala,” je za MMC povedala Izmajlova, ki ji je pomembno, da ima nekaj iskrenega povedati, tako pa je na nastalo skladbo zelo ponosna.

Kot je dodala pevka, ki lahko poje v okoli 25 jezikih, njen repertoar pa vključuje več kot 400 klasičnih in modernih pesmi, je njen namen, da bi v prihodnjih letih izdala še veliko novih singlov. Iz teh pesmi si želi, da bi sčasoma nastal “zrel avtorski album”.

27. avgusta jo sicer med drugim čaka koncert v Ruski dači, kjer obljublja koncert slovanskih, slovenskih in avtorskih pesmi. Obenem avtorica več knjižnih del, ki vedno rada raziskuje nove stvari, v teh dneh končuje svojo drugo knjigo Glas. Dih. Ti., ki bo izšla septembra.



“Sama pa pri eni stvari nikoli ne popuščam: besedilo mora ostati razumljivo in voditi melodijo, poslušalec mora slišati in začutiti vsako besedo.” Foto: Miran Juršič

Pred nekaj leti ste dejali, da bi si spet želeli posneti nekaj avtorskega. Nedavno ste tako po dolgem času izdali skladbo Pojdiva na goro. Kaj vas je vodilo do te odločitve?
Ko se ob življenjskih prelomnicah ozreš nazaj, se neizogibno srečaš tudi s svojimi starimi predstavami o sebi in sanjami, a tvoje dejavnosti skozi leta se potem neopazno prilagajajo glede na to, kako življenje teče. V življenju sem imela priložnost spoznati več različnih kultur in ker sem zelo čustvena, so me zmeraj poklicale tudi njihove pesmi. Velikokrat stare, nekatere že malo pozabljene, marsikatere tudi ljudske, v katerih je srž nekega naroda. Pesmi sem se vedno učila po notah in si na ta način ustvarila čisto novo interpretacijo – kot da je pesem napisana zame.

Pa vendar. Na neki točki sem si rekla, da je škoda, ker nisem skozi vsa leta redneje snemala tudi avtorskih pesmi, več bi ostalo … Pomemben vzgib je bilo tudi ustvarjanje moje radijske oddaje za ORF Koroška, v kateri predstavljam kakovostno slovensko zabavno glasbo. Večkrat sem si želela, da bi imela za oddajo pri roki tudi svojo primerno pesem, za na radio. Kar štirje moji albumi so namreč simfonični, snemala sem v različnih jezikih, dva albuma pa sta namenjen otrokom. Vedno sem imela zelo zvesto občinstvo, a moje pesmi so kljub dolgoletni karieri poredko prišle do širše publike tudi skozi radijske valove. Rekla sem si: “Kaj me pravzaprav zadržuje?” Moj mož je odličen skladatelj, producent in glasbenik z nešteto idejami, k temu me je spodbujal že leta. Ko sem po dolgih letih spet kontaktirala Ferija Lainščka, mi je še isti dan poslal nekaj pesmi. Pojdiva na goro me je kot rojeno Gorenjko takoj poklicala.

Kako je potekalo snemanje v Dekanih?
Studio Jork v Dekanih mi je zelo pri srcu. Ima največ vintidž opreme daleč naokrog, obenem seveda tudi vso najsodobnejšo, legendarne mikrofone in super ustvarjalno energijo. Tam se vedno zelo dobro počutim, kar se pri petju še kako pozna. Velika sreča je bila tudi, da sem sodelovala z izvrstnimi glasbeniki. Bor Zuljan je posnel kitare, Moreno Buttinar bobne, Jadran Ogrin bas, Benjamin Izmajlov klaviature in vsi so tako pesmi dodali svoj pečat. Ko se zbere takšna ekipa in vsi začutijo idejo, delo steče hitro in skoraj samo po sebi. Nastala je nova pesem, na katero sem res ponosna. Še posebej mi veliko pomeni, da je zelo všeč tudi Feriju, iskreno je bil navdušen. Bil je tudi del procesa vse od prvih osnutkov.

Pojdiva Na Goro

Kako drugače je peti avtorske pesmi v primerjavi s priredbami, četudi tem daste izviren aranžma, ki je napisan za vas?
V bistvu ni toliko drugače, le možnosti je veliko več, ker vse nastaja iz nič. Pri priredbi že obstaja melodija, značaj pesmi in neka zgodovina, pri avtorski skladbi pa lahko skupaj z glasbeniki zgradiš čisto svoj nov svet.

Benjamin je želel napisati pesem, ki bo spevna in si jo bodo ljudje hitro zapomnili, hkrati pa tudi pevsko ne-povsem preprosta. Ki delno črpa iz najboljšega iz devetdesetih let. Želel je, da ima izrazito slovensko melodiko in pa dovolj glasbene širine, da jo je zanimivo poslušati znova in znova. Ker je zelo razgledan glasbenik in dobro pozna najrazličnejše glasbene žanre, je njegov okus pogosto precej prefinjen, jaz pa bi bila v svojih odločitvah morda bolj oportunistična. Tako se tukaj vedno malo dajeva, čeprav na koncu povečini obvelja njegova, ker je producent (smeh). Njegova velika kvaliteta pa je, da svojo glasbeno kompleksnost zna skriti v harmonije in glasbene postopke, ki poslušalca ne obremenjujejo, ampak pesem samo obogatijo. To je znala tudi velika večina najboljših skladateljev – ustvariti glasbo, ki deluje preprosto, v resnici pa je zelo premišljena.

Sama pa pri eni stvari nikoli ne popuščam: besedilo mora ostati razumljivo in voditi melodijo, poslušalec mora slišati in začutiti vsako besedo. To so na nek način tudi osnove muzikala.



“Če je sporočilo pravo, potem tudi občinstvo prej ali slej najde pot do tebe in to je najlepši del tega poklica.” Foto: Marta Gillner

Glasbo za novo pesem je napisal vaš mož Benjamin Izmajlov, besedilo pa Feri Lainšček. Zanimivo je, da je slednji napisal tudi več besedil za vaš prvi album Moj svet, ki je izšel leta 2002. Ste torej z novim singlom nekako “sklenili krog”? Kaj je tisto, kar vam je pri besedilih Lainščka tako pri srcu?
Mislim, da je njegova največja odlika sposobnost, da s preprostimi, zelo izbranimi besedami pove vse, ustvari atmosfero, ki ne potrebuje razlage. V tem me morda malo spominja na Čehova. Njegova besedila so istočasno poetična in zelo življenjska. Zelo rada imam tudi njegov odnos do jezika, vedno znova me spomni, kako lepa je slovenščina. Izbira besede, ki zvenijo naravno, obenem pa nosijo veliko pomenov. In kar je zame kot pevko zelo pomembno – njegove besede dobro sedejo v melodijo. Prav zato me je razveselilo, da sva po toliko letih ponovno sodelovala. Za moj prvi album z mariborsko skupino NORDunk Moj svet je napisal Pesem o roži, Cigansko balado in Kaj je ostalo?, zdaj pa je nastala še Pojdiva na goro. Če pogledam nazaj, se res zdi, kot da se je na nek način sklenil krog. Mimogrede, album Moj svet smo pred kratkim na novo masterirali, zato je danes po dolgem času dostopen na pretočnih platformah. Neverjetno, kako sveže in aktualno deluje tudi po več kot dvajsetih letih.

Kot ste zapisali na družbenih omrežjih, je pesem Pojdiva na goro za vse, ki vejo, kako čudovito je stati na vrhu gore oz. nekem posebnem mestu pod soncem. Kje pa vam duša zapoje, kot omenite v skladbi?
Mislim, da se bo veliko ljudi v prihodnjih letih vse bolj vračalo k preprostim stvarem. Danes imamo skoraj vse na dosegu roke – potovanja, nakupe, virtualne svetove, hrano z vseh koncev sveta in nenehno povezanost z vsemi –, pa se vseeno zdi, da je vedno več občutkov notranje praznine in osamljenosti. Verjamem, da bomo ravnovesje iskali drugje – v naravi, v pristnih odnosih, v ustvarjanju, v staromodnih konjičkih in v trenutkih, ko smo lahko res to, kar smo. Zato me ne preseneča, da se iz leta v leto več ljudi vrača v gore, gozdove in na pohodniške poti. To so kraji, kjer se človek končno umiri, zadiha in začne malo drugače razmišljati.

Na obisku: Manca Izmajlova

Meni duša vse pogosteje najbolj zapoje na samotnem sprehodu skozi gozd, ko opazujem naravo in lahko najdem v sebi marsikateri odgovor. Na vrhove gora zaradi družinskih in poklicnih obveznosti zadnja leta pridem redkeje, imam pa nanje čudovite spomine iz otroštva in najstniških let. Morda me je prav zato pesem Pojdiva na goro tako močno nagovorila. Zame gora ni nek cilj, ampak simbol prostora, kjer človek znova najde stik s sabo.

Napovedali ste, da bo singel pospremil tudi videospot. Kako pomembno se vam zdi izdaja singlov, pa tudi video upodobitve glasbe, v tem času?
Zelo pomembno, saj danes glasbo skoraj toliko gledamo, kot jo poslušamo. Dober videospot lahko pesem ponese v novo razsežnost in pomaga, da njeno sporočilo še močneje zaživi, seveda pa mora biti še vedno v ospredju pesem. In če ta ni dobra, ji tudi najboljši videospot ne more pomagati. Moj namen je, da bi v prihodnjih letih izdala še veliko novih singlov, vsakega pa bi pospremila tudi z videospotom. Rada bi, da bi iz teh pesmi sčasoma nastal zrel avtorski album s kakovostno pop produkcijo in dobrimi besedili, med katerimi bodo nekatera tudi moja. Lepo počasi, kot bo šlo.

Letos sicer praznujete kar dva jubileja: 50. rojstni dan in 25 let svoje profesionalne odrske kariere, v kateri ste bili režiserka, igralka, televizijska voditeljica oddaje Povabilo na ples, sodelovali ste na Emi, Slovenski popevki in Melodijah morja in sonca, izdali osem plošč, pogosto združili moči z Ruskim državnim simfoničnim orkestrom kinematografije, nastopali po vsem svetu in prejeli mednarodna priznanja. Kako gledate na to pot, ki traja že četrt stoletja, med katero ste postali tudi ambasadorka slovenske glasbe in kulture?
Res je, in če pogledam čisto od začetka, sega še precej dlje nazaj. Prve nastope s pianistom po kavarnah sem imela že pri 16 letih, potem je prišel Prvi glas Gorenjske in počasi se je začela sestavljati pot, ki je niti sama nisem mogla predvideti. Vodila me je skozi zelo različne glasbene svetove – od džeza in muzikala do avtorske glasbe, klasike in crossoverja. Vsako obdobje mi je nekaj dalo in mislim, da brez katerega koli od njih danes ne bi bila umetnica, kakršna sem. Nikoli me ni zanimalo, da bi ostala na enem mestu, vedno sem rada raziskovala.



“Meni duša vse pogosteje najbolj zapoje na samotnem sprehodu skozi gozd, ko opazujem naravo in lahko najdem v sebi marsikateri odgovor.” Foto: Miran Juršič

Zdaj imam občutek, da stojim na novem razpotju in z več avtorske glasbe se bo ta zgodba lepo in originalno nadaljevala. Danes mi je pomembneje kot kdaj koli prej, da imam nekaj iskrenega povedati. Če je sporočilo pravo, potem tudi občinstvo prej ali slej najde pot do tebe in to je najlepši del tega poklica.

Sprva ste se učili igrati flavto, a vaša ljubezen je bilo petje. K temu spoznanju naj bi vam pomagalo tudi odkritje muzikalov in dela Barbre Streisand. Vas njena glasba in nauki še danes spremljajo?
Seveda. Lani je pri 82 letih izdala nov album, že samo to je lahko neverjeten navdih. Dokazuje, da ustvarjalnost nima roka trajanja in da lahko umetnik nadaljuje svojo pot vse življenje. Barbra Streisand me je vedno navduševala predvsem kot interpretka. Njeno petje je izjemno lirično, hkrati pa ima človek občutek, da pripoveduje zgodbo oziroma skoraj recitira besedilo.
Navdušujejo seveda tudi njene vrhunske ameriške glasbene produkcije, nekakšna osnova popularne glasbe z vso svojo tradicijo zraven. Za nekaj minutami pesmi stoji ogromno znanja, časa in izkušenj; odličen snemalni proces, aranžmaji, miks in mastering, skriti ljudje, ki znajo dobro idejo spremeniti v brezčasen, neskončno božajoč in simetričen posnetek.

Študirali ste v Londonu in Moskvi. Sicer lahko pojete v okoli 25 jezikih, pet jih tekoče govorite. Vaš repertoar vključuje več kot 400 klasičnih in modernih pesmi. Ste se v kateri izmed njih še posebno našli? Katerega jezika bi se še želeli lotiti?
Vedno sem imela srečo, da sem si besedila zelo hitro zapomnila, predvsem pa v njihovem učenju res uživam. Moje najljubše pesmi so se skozi življenje seveda spreminjale. Najraje pojem v slovenščini in ruščini, med svetovnimi jeziki pa mi je zelo blizu tudi francoščina, za katero se mi zdi, da lepo pristaja barvi mojega glasu.

Vsakega novega jezika sem se lotila z razlogom – običajno zato, ker sem pela pred občinstvom v tisti državi ali ob posebni priložnosti. Zdelo se mi je zabaven izziv, da ljudi nagovorim tudi v njihovem jeziku. Posebej lepe spomine imam na petje v armenščini ter na arabski bis ob spremljavi tamkajšnjih glasbenikov (ki so mi tudi srčno pomagali pri pripravi) v Operi Kairo. To so trenutki, ki jih ne pozabiš. Prepričana pa sem, da moj seznam jezikov še ni končan in komaj čakam, da skozi nov jezik spet odkrijem kako novo kulturo ali novo glasbeno zgodbo.

Za seboj imate več kot 1500 koncertov. Je trema, preden stopite na oder, še vedno prisotna? Se vam je kakšen nastop posebno vtisnil v spomin?
Vznemirjanje je pri meni običajno že ves dan pred koncertom, včasih pa tudi nekaj dni prej. Ko stopim na oder, pa zadnje desetletje v trenutku izgine. Takrat najdem svoj fokus, začnem živeti v trenutku in se povežem z občinstvom. Mislim, da je to pravzaprav edini način. Najlepši so mi bili vedno koncerti na prostem, v njih je posebna svoboda diha in energija. Če pa pomislim na najbolj veličasten nastop, je bil to verjetno samostojni koncert v polnem beograjskem Sava centru s simfoničnim orkestrom in zborom. To je bil eden tistih večerov, ki jih nosiš s seboj vse življenje. Beograjsko občinstvo velja za zahtevno, ne navduši se ga samoumevno. Ko te enkrat sprejme za svojega, pa ti to pokaže z neverjetno toplino. Kot dvorano tudi obožujem Gallusovo v Cankarjevem domu, kjer je domače občinstvo in to nima v resnici primerjave z ničemer.



“Nikoli me ni zanimalo, da bi ostala na enem mestu, vedno sem rada raziskovala.” Foto: Osebni arhiv

Dejali ste, da ste bolj “maratonka” – raje imate dolge koncerte, na katerih ustvarite svojo zgodbo na odru. 27. avgusta vas čaka koncert v Ruski dači, kjer obljubljate koncert slovanskih, slovenskih in avtorskih pesmi. Kaj še načrtujete za to leto?
Da, na takšnih koncertih lahko ustvarim nekaj, česar v eni ali dveh pesmih skoraj ni mogoče. Vedno bolj mi je pomembno še pripovedovanje zgodb, tudi osebnih, saj se prav skozi njih vzpostavi tista posebna vez med odrom in občinstvom.

Koncerte imam tudi sicer ves čas, vsi datumi pa so objavljeni na moji spletni strani. Trenutno ostajajo nekoliko manjši, ker si želim, da bi naslednje večje projekte pripravili res premišljeno, tudi delno z novim materialom. Takšni koncerti namreč zahtevajo veliko ustvarjalnega, organizacijskega in finančnega vložka, ki ga je treba zagotoviti, če ne, vse preide v nekakšen stresni kaos. V prihodnje se še izraziteje vidim v glasbi, ki mi je najbližje – v slovenski in širši slovanski glasbeni dediščini, prepleteni z novimi avtorskimi pesmimi. Prav ta prostor čutim kot svoje naravno okolje, tudi mednarodno. Verjamem, da kakovostni kulturni projekti vedno najdejo svojo pot, ko se zraven zberejo ljudje, ki v njih prepoznajo vrednost.

Kaj pa otroške pesmi, kako vas je pripeljalo do snemanja teh?
Tudi otroške pesmi imajo pri meni posebno mesto. Veliko mi jih je v otroštvu pela mama, danes pa jih sama pojem že svojemu tretjemu otroku. Prav zato je med zadnjo nosečnostjo nastala glasbena knjiga Najlepše pesmice za vse letne čase. Želela sem zbrati priljubljene slovenske otroške pesmi (25 jih je) v kakovostnih, prikupnih aranžmajih “stare šole” (spet Benjamin), ob čudovitih ilustracijah Gorazda Vahna. Veseli me, da nastaja že njeno nadaljevanje. Sicer pa sem se z otroškimi pesmimi profesionalno prvič srečala že precej prej, leta 2011, ko so me povabili k snemanju francoskih uspavank za malčke v slovenskem jeziku. Knjiga, ki zaziblje v sanje je bil zelo lep projekt, za katerega še danes dobivam sporočila staršev, da so ob teh pesmih rasli njihovi otroci. Nekateri se pošalijo, da uspavajo tudi odrasle (smeh).



“Najraje pojem v slovenščini in ruščini, med svetovnimi jeziki pa mi je zelo blizu tudi francoščina, za katero se mi zdi, da lepo pristaja barvi mojega glasu.” Foto: Miran Juršič

Z družino živite v Celovcu, z možem menita, da je Slovenija za umetnike premajhna. V okviru slovenske redakcije imate svojo radijsko oddajo na ORF-u, obenem poučujete petje, a se ne ukvarjate samo z glasbo. Ste tudi avtorica knjige Vdihni življenje s polnimi pljuči, učiteljica dihanja, javnega govora … Ves čas si očitno dajete nove izzive. Kako pomembno je za vas, da se vedno lotite nečesa novega?
V Celovcu živim predvsem zato, ker mi je všeč kot mesto in ker z okolico ponuja zelo dobro kvaliteto za družinsko življenje. Hkrati je odlična izhodiščna točka – do Ljubljane potrebujem le dobro uro vožnje. Seveda pa nama je selitev z Benjaminom odprla tudi nove priložnosti in poznanstva ter nenazadnje dobro naučila nemščine, kar je zame tudi dragoceno. Slovenija je sicer majhna, a zame ostaja dom in bo vedno zelo pomemben del mojega ustvarjalnega življenja.

Po naravi sem človek, ki težko miruje, ko se v meni nabere dovolj idej, jih moram prej ali slej uresničiti. Idej je vedno več kot časa, še posebej ob treh otrocih, od katerih je najmlajša stara tri leta. A ravno to me sili, da dobro premislim, katerim projektom bom res namenila svojo energijo. Prav v teh dneh končujem svojo drugo knjigo Glas. Dih. Ti., ki bo izšla septembra. V njej združujem vse, kar sem se v letih naučila kot pevka, pedagoginja in raziskovalka glasu, telesa, psihe, dihanja … Pišem med drugim o tem, zakaj glas pod stresom odpove, zakaj nas včasih stiska v grlu, zakaj nekateri ljudje zvenijo mirno in prepričljivo, drugi pa komaj upajo spregovoriti, ter kako lahko z razumevanjem glasu, dihanja in telesa izboljšamo svoje počutje, odnose in kakovost življenja. To je na nek način tudi zgodba o danes tolikokrat omenjeni dolgoživosti – še z enega drugega zornega kota. Mislim, da se bo marsikdo našel v njej. Vse je obogateno z neštetimi praktičnimi nasveti in vajami. Ta knjiga je dvakrat obsežnejša knjiga od prve in verjetno še bolj osebna.



“Ko se ob življenjskih prelomnicah ozreš nazaj, se neizogibno srečaš tudi s svojimi starimi predstavami o sebi in sanjami, a tvoje dejavnosti skozi leta se potem neopazno prilagajajo glede na to, kako življenje teče.” Foto: Osebni arhiv

Večkrat ste poudarili, da je glas treba negovati in krepiti, pripravljeni ste na disciplino. Kaj vse ta obsega za vas?
Tudi to se skozi življenje precej spreminja. Danes zaradi vseh izkušenj in znanja ne potrebujem več toliko ur priprav kot nekoč, mislim, da bo to potrdil skoraj vsak pevec z dolgim stažem. Glas sčasoma bolje spoznaš, naučiš se ga poslušati in tudi on bolj posluša tebe. Repertoar je zgrajen in ga samo še dopolnjuješ. Najpomembnejše je, da glas z vsakodnevnimi vajami za dih in glas ohranjam v dobri kondiciji. Pred koncerti ali zahtevnejšimi projekti vadbo nekoliko okrepim, sicer pa veliko bolj kot količina štejeta rednost in natančnost. Za glas je najbolj odločilnega pomena tudi stanje živčnega sistema. Če smo kronično pod stresom, se to vedno sliši tudi v glasu in zato poskušam predvsem skrbeti za ravnovesje – z dovolj spanja, primerno prehrano, dihalno vadbo, obiski gozda in poleti dolgimi plavanji v Vrbskem jezeru. V urah, ki jih imam na voljo, sem se naučila biti kar učinkovita.

Pravite, da se ne silite stvari, ki vam ne ustrezajo, po vaše pa moramo na preizkušnje gledati z zaupanjem in ljubeznijo do sebe. Večkrat poudarjate žensko notranjo moč. Kaj za vas ta predstavlja in kako ste jo odkrili pri sebi? Kakšen je vaš nasvet vašim trem hčeram?
Vedno bolj verjamem, da sta ženska solidarnost in prijateljstvo med najpomembnejšimi stvarmi v življenju in to je tudi vodilna ideja mojih koncertov DIVE!. Dobro je, da se obdajamo s “fajn puncami”, ki nam iskreno privoščijo uspeh, se z nami smejijo in jokajo in nam nasploh – želijo dobro. Biti ženska danes ni tako preprosto. Emancipacija nam je odprla vse možnosti, hkrati pa nas tudi zelo obremenila. Marsikatera ženska še komaj usklajuje službo, družino, gospodinjstvo in nešteto obveznosti, v bistvu pa sploh nima več izbire, ker danes za preživetje morata delati oba.

Zato se mi zdi toliko pomembneje, da si ne nagajamo med sabo, da se med seboj manj primerjamo in zavidamo ter več podpiramo. Vsaka nosi svojo zgodbo, svoje skrbi in svoje bitke. Dvakrat se obrneš, pa bo življenje mimo. Na koncu ne ostanejo popolnost, tekmovanje ali kakršokoli dokazovanje, ampak ljudje, ki smo jih imeli radi, in odnosi, ki smo jih imeli. Svojim trem hčeram želim predvsem to, da ostanejo zveste sebi, da bodo znale poskrbeti zase in za sebi ljube, ter prepoznale, kaj jih v življenju zares osrečuje. To mi je veliko pomembnejše od tega, s čim se bodo nekoč ukvarjale.

Oglas