Večkrat smo že poudarili, da slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič na Dirki po Španiji lovi rekordno peto zmago. Čeprav letošnja forma 36-letnega Kisovčana ne nakazuje resne možnosti, da bi lahko ta mejnik presegel že letos, na 81. Vuelti, ki se je včeraj začela v Monaku, si vendarle že od leta 2024 prvo mesto na večni lestvici šampionov španske pentlje deli z Robertom Herasom. In kdo je pravzaprav ta španski kolesar, ki je Vuelto osvojil v letih 2000, 2003, 2004 in 2005?
“Alberto Contador ima tri, bil pa je blizu četrti. Bomo videli, kako dolgo bom še rekorder, če pa me uspe kdo preseči, pa bom presrečen,” je leta 2019 v intervjuju za Mediterranean Sports Hub govoril Roberto Heras, nekdanji španski kolesarski profesionalec, ki je nato res sam na vrhu večne lestvice zmagovalcev Vuelte ostal še pet let. Prav v letu, ko je izgovoril te besede, se je namreč na kolesarski sceni pojavil smučarski skakalec iz Slovenije Primož Roglič in tistega leta osvojil svojo prvo Dirko po Španiji. Odlični Kisovčan je nato rdečo majico osvojil še v letih 2020, 2021 in nazadnje leta 2024, ko je izenačil Herasov rekord.
Povsem mogoče je, da bo pri tej delitvi naslova kralja Vuelte tudi ostalo, a na nek način je moralni zmagovalec tega dvoboja kolesarskih legend vendarle naš šampion. Zakaj?
Pripadnik generacije, ki je skoraj uničila kolesarstvo
Heras žal spada v generacijo kolesarskih profesionalcev, ki je domala uničila ta šport. Največje uspehe je dosegal v črnih, dopinških časih, bil med leti 2001 in 2003 tudi moštveni kolega zloglasnega Lanca Armstronga pri US Postalu in Američanu pomagal do treh od sedmih zmag na francoskem Touru, ki pa jih danes ni več zapisanih v preglednicah. Po velikem škandalu s sistematično zlorabo dopinga in Armstrongovem javnem priznanju nečednosti po letih boja in zanikanj, so bili njegovi dosežki s Toura izbrisani iz zgodovine.
Tudi Heras sam ima v življenjepisu črno piko. Svojo rekordno četrto zmago na Vuelti, s katero je leta 2005 presegel Švicarja Tommyja Romingerja (šampion Vuelte v letih 1992, 93 in 94), si je moral naposled izboriti na sodišču. Dobra dva meseca po Vuelti 2005 je namreč v javnosti odjeknila novica, da je bil pozitiven na EPO. Vzorec krvi so mu vzeli v predzadnji etapi dirke, posamičnem kronometri, ki ga je končal na drugem mestu. Prireditelji so odreagirali nemudoma, Herasu odvzeli skupno zmago, za šampiona pa razglasili Rusa Denisa Menčova, še enega kolesarja, ki se je kasneje zapletel v dopinške afere.
Sodišče mu je pritrdilo
Herasu je Španska kolesarska zveza izrekla dveletna prepoved tekmovanj, njegov delodajalec, ekipa Liberty Seguros – Würth Team ga je nemudoma odpustil, sam pa se je spustil v pravno bitko. V pritožbi je navajal “nepravilnosti pri testu in neprimerno ravnanje z vzorci” in bil na sodišču pokrajine Castilla y Leon uspešen. Španska kolesarska zveza se je pritožila na špansko vrhovno sodišče, to pa je decembra 2012 potrdilo prvotno odločitev. Španska kolesarska zveza je nato Herasu ponovno podelila naslov prvaka iz leta 2005, kolesar pa je zvezo tožil za več kot milijon evrov zaradi domnevno izgubljenega zaslužka. Januarja 2016 je španska država Herasu prisodila odškodnino v višini 724.000 evrov, plačilo je bilo sodno potrjeno 9. maja 2017.
Na treh Tourih je bil Španec Armstrongov ključni pomočnik v gorah, z narekovanjem silovitega tempa je lomil Američanove tekmece.
Foto: Guliverimage
Šele po dvanajstih letih bitke, v kateri je Heras očitno uspešno dokazal, da njegovega vzorca krvi v certificiran antidopinški laboratorij niso dostavili v predpisanih 24 urah, pač pa “šele 40 ur kasneje, ob tem, da so ga hranili na sobni temperaturi in to neznane osebe oziroma podjetje”, se je tako lahko veselil četrte zmage na Vuelti. Postopek proti njemu je padel na tehnikalijah, dvom o čistosti pa je ostal. “Top so bili težki trenutki, ampak človek se trudi obrniti list. Življenje gre dalje, te stvari so zame preteklost,” je povedal v intervjuju leta 2019.
Roglič v vseh pogledih veliko večji šampion
V karieri je zbral 22 profesionalnih zmag, devetkrat je dirkal na Vuelti, jo štirikrat osvojil, še dvakrat pa jo je končal na stopničkah, leta 1999 na tretji in 2002 na drugi. Takrat ga je za dve minuti in 13 sekund premagal rojak Aitor Gonzales, član ekipe Kelme, v kateri je Heras leta 1997 tudi začel profesionalno kariero. Le enkrat je dirkan na italijanskem Giru, leta 1999 in zasedel peto mesto, šestkrat pa je bil udeleženec Toura in bil zmagi na njem še najbližje leta 1999, ko je zasedel peto mesto. Zmagovalca ta Tour nima, prav na tem je namreč prvič slavil Lance Armstrong.
Roglič pripada drugi, čistejši generaciji kolesarjev. Slovenski as je v tem pogledu nesporen, za nameček pa je še veliko uspešnejši na splošno. Res mu Toura ni uspelo osvojiti, je pa štirim Vueltam leta 2023 dodal tudi Giro, ob tem pa ima še številne druge uspehe, denimo spomenik Liege – Bastogne – Liege, etapne dirke po Baskiji, Kataloniji, Romandiji, Pariz – Nica, Kriterij po Dofineji, po Emiliji … Pa zlato olimpijsko medaljo iz Tokia 2020. In za nobeno od skupno 92 kolesarskih zmag se mu ni bilo treba boriti na sodišču.
Preberite še: