V 80. letu starosti je umrl Marcos Rodríguez Pantoja, Španec, čigar neverjetna življenjska zgodba je desetletja burila domišljijo javnosti. Kot otrok je več kot desetletje preživel skoraj popolnoma odrezan od ljudi v gorovju Sierra Morena, kjer je po lastnih pripovedih živel med volkovi in drugimi divjimi živalmi. Umrl je 15. avgusta v kraju Rante v provinci Ourense, kjer je v zadnjih letih našel svoj dom.
Njegovo otroštvo je bilo vse prej kot običajno. Rodil se je leta 1946 v kraju Añora v provinci Córdoba. Po smrti matere, ko je bil še majhen, ga je njegov oče zapustil in odšel z drugo žensko. Marcos je nato pri približno sedmih letih pristal pri pastirju v Sierra Moreni, kjer se je moral naučiti preživeti v zahtevnih razmerah. Ko je pastir umrl, je deček ostal sam. Namesto vrnitve med ljudi se je znašel sredi narave, kjer je postopoma postal odvisen od lastnih sposobnosti. Naučil se je loviti in iskati hrano ter opazoval živali, da bi ugotovil, kaj je mogoče jesti in česa ne.
Leta v družbi le volkov
Marcos je pripovedoval, da je nekoč med nevihto poiskal zavetje v jami, kjer so bili tudi volčji mladiči. Pozneje naj bi se približal odrasli volkulji in z njo vzpostavil nenavadno vez. Trdil je, da ga je sprejela in mu celo prinašala hrano. V letih izolacije je začel uporabljati tudi zvoke in tuljenje, s katerimi naj bi komuniciral z živalmi. Človeški svet mu je postajal vse bolj tuj, življenje v naravi pa njegov vsakdan.
Po različnih virih je v gorah preživel približno 11 oziroma 12 let, preden ga je leta 1965 našla španska Guardia Civil. Takrat je bil star približno 19 let. Vrnitev med ljudi zanj ni bila odrešitev, temveč nov in zelo težaven preizkus. Po pripovedih ga je bilo treba v civilizacijo praktično prisilno vrniti, saj se je upiral, tulil in se vedel na način, ki je kazal, kako zelo se je odtujil od človeške družbe.
Človeškega sveta se je moral priučiti znova
Po vrnitvi so ga morali ponovno naučiti številnih osnov vsakdanjega življenja, od govorjenja in oblačenja, do hoje po dveh nogah in hranjenja s priborom. Njegova vključitev v družbo je bila dolgotrajna in težavna.
Kasneje je tudi sam delal kot pastir in nekaj malega celo v gostinstvu, vendar se je skozi življenje večkrat srečal z ljudmi, ki so njegovo nepoznavanje denarja in družbenih pravil izkoristili. Njegov primer je raziskoval tudi antropolog Gabriel Janer Manila, ki je med letoma 1975 in 1976 z njim opravil obsežne pogovore. Njegova zgodba je postala predmet doktorske raziskave, pozneje pa je bila predstavljena tudi v knjigi He jugado con lobos oziroma I Have Played with Wolves.
Marcosova nenavadna življenjska pot je sčasoma postala znana tudi zunaj Španije. Leta 2010 je režiser Gerardo Olivares posnel film Entrelobos, ki temelji na njegovi življenjski zgodbi. Olivares je Marcosa spoznal leta 2008, potem ko je med raziskovanjem primerov otrok, ki so živeli izolirani od človeške družbe, naletel na njegovo pripoved. Kasneje sta skupaj obiskovala Sierra Moreno in iskala kraje, povezane z njegovim otroštvom. Med snemanjem se je Marcos ponovno srečal tudi z volkovi, pri čemer je po pripovedovanju režiserja pokazal presenetljivo močno in skoraj instinktivno reakcijo.
Zadnja leta življenja je preživel v Galiciji
Marcos je pozneje našel svoj dom v majhni vasi Rante v Galiciji. Tam se je vključil v lokalno okolje, obiskoval šole, tabore in druge dogodke ter pripovedoval o svojem nenavadnem življenju. Prav tam so se od njega tudi poslovili prijatelji in ljudje, ki so ga poznali. Umrl je v soboto, 15. avgusta 2026, star 80 let.