Celovečerni
dokumentarni film / Slovenija,
2025 / 106
minut
Režiser:
Metod Pevec
Scenarista:
Metod Pevec, Olga Michalik
Sodelavec
na scenariju: Vladimir Milošević
Producent:
Danijel Hočevar
Direktor
fotografije: Metod Pevec
Kamera:
Dejan Ulaga, Gaja Naja Rojec
Montažerka:
Olga Michalik
Svetovalec
pri montaži: Ivo Trajkov
Kolorist:
Emil Svetlik
Oblikovalec
zvoka: Julij Zornik
Produkcija
Vertigo Ljubljana
V
koprodukciji z RTV Slovenija
V
sodelovanju z FS Viba film
Finančna
podpora Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije
Logline
Režiser
in psihiater se skupaj odpravita v osrednji slovenski zapor na Dobu. Režiser
verjame, da so tam zaprte tudi zgodbe, psihiater verjame, da lahko s svojo
metodo psihodrame obsojencem odpre odrešujoč ustvarjalni prostor in pogled v
prihodnost. Osvobojeno ozemlje v zaprtem območju?
Sinopsis
“Vsa
kazniva dejanja so dobrodošla“. Tudi te besede so bile izrečene na
avdicijah v centralnem slovenskem zaporu na Dobu. Za poldrugo leto dolg
eksperiment s psihiatrom in filmsko kamero so se odločili večinoma obsojeni za
najtežja kazniva dejanja: nedovoljena trgovina z drogami, ilegalni prevozi
migrantov, oboroženi ropi, spolni delikti in umori. Skupina zelo različnih
obsojencev je v dolgem psihodramskem druženju prehodila pot od otroštva do
negotove prihodnosti po prestani kazni. Izkaže se, da kriminalna identiteta ni
nekaj preprostega, kot se zdi na straneh črne kronike, prav tako je ni mogoče
pripisati eni sami osebi. Kriva sta najmanj oče in sin in še kdo in še kaj.
Obsojeni na 30, 20, 17, 15 …skupaj 105 let kazni zapora prej ali slej trčijo ob
najgloblje eksistencialno dno. Tam ni denarja, ni gangsterskega ponosa, ni
prijateljev, tam je tako malo ali nič, da se pojavi presenetljiva potreba po
duhovnosti in ustvarjalnosti. Tam smo se srečali.
Režiserjeva
izjava
Vse
bolj se mi zdi, da je najboljše izhodišče za dokumentarni film tam, kjer nečesa
ne razumem, ampak me to hkrati neustavljivo privlači. Ko sem bil prvič v zaporu
na Dobu, sem srečal zelo posebne ljudi. Doživel sem jih kot like, kot junake,
ki bi jih rad sam napisal. Če bi znal. Življenje piše bolje, zato sem se tja
raje vrnil dokumentaristično. In seveda tudi avanturistično, saj na začetku
nisem imel pojma, kdo se bo sploh pridružil našemu psihodramskemu in filmskemu
interesu. Kdo od teh kriminalcev bo pa šel z nezakritim obrazom in poštenim
interesom na srečanje s psihiatrom in filmsko kamero? Povedati svojo travmo,
svoj greh, govoriti o svojem strahu in negotovosti? Prišli so številni, ostali
pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko štel za svoje prijatelje.
Večkrat me je spremljal varljiv in neprofesionalen občutek, da film tokrat
sploh ni bil na prvem mestu.