Vsebino filmskega scenarija, ki ga piše Raúl, si je Almodóvar izposodil iz lastne kratke zgodbe Bridki božič, ki je izšla v njegovi zbirki esejev Poslednji sen (El último sueño). Foto: El deseo

Vsebino filmskega scenarija, ki ga piše Raúl, si je Almodóvar izposodil iz lastne kratke zgodbe Bridki božič, ki je izšla v njegovi zbirki esejev Poslednji sen (El último sueño). Foto: El deseo



Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Z Bridkim božičem (naslov je izposojen iz pesmi v izvedbi Chavele Vargas) se Pedro Almodóvar vrača k temam, ki so mu najbližje: h kompleksnim odnosom med ljudmi, velikopoteznim čustvom umetnikov in bogatim notranjim svetovom žensk.

Oglas


Elsa in njena prijateljica Natalia (Milena Smit), ki si še ni opomogla po smrti svojega otroka, sta

Elsa in njena prijateljica Natalia (Milena Smit), ki si še ni opomogla po smrti svojega otroka, sta “samo” lika v Raúlovem scenariju. Idejo za ta zaplet z mrtvim otrokom si je Raúl izposodil od svoje čisto resnične prijateljice, ki se na to ne bo najbolje odzvala. Foto: El deseo

Po izletu v ustvarjanje v angleščini (Sosednja soba, 2024) se Španec zelo ciljano vrne k iztočnicam največje mojstrovine iz svojih zrelih let, drame Bolečina in slava (2019). Še vedno ga namreč mučijo dvomi o etičnosti prenašanja resničnega življenja na film: Raúl (Leonardo Sbaraglia), scenarist v srednjih letih, začne poglavja iz lastnega življenja vpletati v svoj novi scenarij, postavljen v leto 2004. V tej zgodbi režiserka oglasov Elsa (Bárbara Lennie), ki še ni zares prebolela smrti svoje matere, išče pot nazaj k filmski umetnosti; nekoč je bila namreč “kultna režiserka”, kar pomeni, da “ni njenih filmov nihče gledal”, kot izvemo.

Medtem ko Raúl sedi pred tipkovnico, Elsino izmišljeno življenje pred našimi očmi zaživi enako polno kot življenje moža, ki si njeno usodo sproti izmišlja. Grenki božič je tako zgodba, ki se odvija na dveh vzporednih ravneh (kot nekakšen, heh, Labirint strasti), in Almodóvar od gledalca pričakuje, da bo med njima našel vzporednice in ujemanja.

Včasih nam ta ujemanja kar izrecno pojasni: Raúl se spominja, kako je leta 2004 prvič doživel napad panike, in podobna usoda doleti tudi Elso. Po naključju pristane ravno v bolnišnici, v kateri je snemala svoj zadnji film, preden je to poglavje svoje kariere obesila na klin. Tako Raúl kot njegov fiktivni alter-ego (Elsa) torej odgovore na življenjske dileme iščeta v ustvarjanju in oba imata težave s pisateljsko blokado.


Za Bárbaro Lennie je Bridki božič prva vloga pod Almodóvarjevo taktirko. Foto: El deseo

Za Bárbaro Lennie je Bridki božič prva vloga pod Almodóvarjevo taktirko. Foto: El deseo

Elso v njeni zdravstveni stiski za roko drži skoraj svetniški fant, mladi slačifant/gasilec Beau (Patrick Criado), ki deluje deloma kot idealizirana seksualna fantazija, deloma kot še eden od Raúlovih alter-egov in malce tudi kot njegov resnični partner Santi (Quim Gutiérrez). Oba protagonista, Raúl in Elsa, imata torej globoko vdana, nesebična partnerja, ki pa sta jima dodelila zgolj podporno vlogo v svoji drami; tako Beau kot Santi obstajata samo v odnosu do svojih čustveno skopih ljubimcev. (Zdi se, da nas Almodóvar svari pred tem, da bi se zaljubljali v umetnike: vsakogar so pripravljeni spremeniti v stranski lik svoje lastne melodrame.)


Almodóvarjeva filmografija se vedno znova vrača k peščici stalnih tem: materinstvo (Vse o moji materi, Govori z njo, Visoke pete), telo, spolnost in poželenje (Matador, Koža, v kateri živim, Zveži me!), transgresivnost in želja po svobodi (Labirint strasti, Kaj sem storila, da sem si to zaslužila?) ter oziranje na lastno življenje in ustvarjanje (Bolečina in slava, Sosednja soba, Vzporedni materi). Bridki božič spada predvsem v to zadnjo skupino, čeprav so v njej prisotni tudi motivi zgodnejših obdobij. Foto: El deseo

Almodóvarjeva filmografija se vedno znova vrača k peščici stalnih tem: materinstvo (Vse o moji materi, Govori z njo, Visoke pete), telo, spolnost in poželenje (Matador, Koža, v kateri živim, Zveži me!), transgresivnost in želja po svobodi (Labirint strasti, Kaj sem storila, da sem si to zaslužila?) ter oziranje na lastno življenje in ustvarjanje (Bolečina in slava, Sosednja soba, Vzporedni materi). Bridki božič spada predvsem v to zadnjo skupino, čeprav so v njej prisotni tudi motivi zgodnejših obdobij. Foto: El deseo

Tako Raúl kot Elsa se v svojem pisanju igrata z ognjem: navdih črpata iz najbolj bolečih življenjskih epizod ljudi, ki so jima najbližje. V tej dimenziji se naša dvodelna zgodba razcepi še enkrat: kakšno priznanje poskuša po ovinkih iz sebe iztisniti Almodóvar sam? Koga je izdal, na čigava čustva se je prisesal za svojo lastno umetnost in kakšne demone poskuša izgnati z Grenkim božičem? Umetnost posnema življenje in življenje posnema umetnost.

“Trudil se bom, da zgodba ne bi bila preveč avtobiografska, a veš, da se take reči vedno prikradejo zraven,” Raúl prizna svoji dolgoletni pomočnici Mónici (Aitana Sánchez-Gijón) in se pri tem zaveda, da se njegova najboljša dela vedno spogledujejo z avtofikcijo; tudi Almodóvar je avtofikcijo ustvarjal, še preden je žanr dobil to ime. Kleč je v tem, da njune zgodbe nikoli niso samo njune: scenarista vedno zanimajo trenja in zlomi na stičnih točkah med ljudmi.

Raúl in Elsa travmatične rane svojih najbližjih za dramatično napetost uporabita s tako lahkoto in sta svoje početje pripravljena braniti s takim žarom, da je treba sklepati, da je tudi Almodóvar vse etične zadržke pri sebi že zdavnaj razrešil in ranjena čustva okolice pripisal kolateralni škodi. Osrednja etična dilema filma se tako zdi “razrešena”, še preden dobi poln razmah; Almodóvar kakršnemu koli nasprotujočemu stališču ne odstopi dovolj manevrskega prostora, da bi lahko verjeli njegovi domnevni dilemi in razklanosti. Bridki božič je mea culpa, v kateri nobeden od treh umetnikov – Raúl, Elsa in predvsem Almodóvar – ne čuti kake pretirane krivde. “Spomin, prepleten s fikcijo, je vedno fikcija,” trdi Raúl.


Bridki božič ima vse lastnosti klasičnih Almodóvarjevih filmov: uporaba zasičenih barv, izjemna kostumografija in scenografija, melodramatična glasbena podlaga Alberta Iglesiasa in camp senzibiliteta, ki vnaša humor tudi v filme, ki načeloma niso komedije. Foto: El deseo

Bridki božič ima vse lastnosti klasičnih Almodóvarjevih filmov: uporaba zasičenih barv, izjemna kostumografija in scenografija, melodramatična glasbena podlaga Alberta Iglesiasa in camp senzibiliteta, ki vnaša humor tudi v filme, ki načeloma niso komedije. Foto: El deseo



Sorodna novica
Sosednja soba

Če se je v Bolečini in slavi Almodóvar še spraševal, kako lahko osebna zgodovina navdihne umetniško ustvarjanje, zdaj njegov umetnik navdih išče predvsem zunaj sebe. Raúl in Elsa skoraj izključno popisujeta dogodke, ki niso njuna last: tragična smrt otroka, diagnoza neozdravljive bolezni, razpadajače zakonske zveze prijateljev. Pokažeta nam sicer, kako se umetniško delo rodi, a pri tem iz procesa v celoti izpadeta empatija in uvidevnost do drugih.

Grenki božič je težko razumeti drugače kot osebni manifest, kot samokritiko in hkrati že tudi apologijo velikega mojstra, ki se ozira na svojo polstoletno kariero. Tema bolečine, ki je povezana z umetniškim ustvarjanjem, je njegova stalnica – tokrat ji dodaja tudi obsodbo umetnika, ki je tako zaverovan vase in v lastno bolečino, da ni zmožen zares videti ljudi, ki ga imajo radi.

Vseeno pa se tudi tak mojster razplastenih narativov, kakršen je Almodóvar, včasih zaplete v lastno štreno: na neki točki v tretjem dejanju se cela konstrukcija filma skoraj sesede, ker skuša avtor vanjo stlačiti dolg metafilmski diskurz o “manjšem, poznem delu velikega umetnika”. (Zdi se, kot da skuša s to samokritiko vnaprej utišati morebitne nenaklonjene recenzente.)


Sama premisa Bridkega božiča je stara kot filmska umetnost sama (ali pa vsaj kot Fellinijeva klasika Osem in pol): režiser bi rad napisal svoj naslednji film, pa ne more.  Foto: El deseo

Sama premisa Bridkega božiča je stara kot filmska umetnost sama (ali pa vsaj kot Fellinijeva klasika Osem in pol): režiser bi rad napisal svoj naslednji film, pa ne more. Foto: El deseo



Sorodna novica
Bolečina in slava

Ogromno zaslug za to, da se vse skupaj ne iztiri, ima igralska zasedba: Leonardo Sbaraglia lik Raúla privzdigne nad ceneno oponašanje pojave Almodóvarja samega (ali Antonia Banderasa, ki je režiserjev alter-ego igral pred njim). Raúl je priznan in uspešen umetnik, ki si je ustvaril lagodno življenje, a se kljub temu ne more osvoboditi globoko vsajenih strahov in dvomov, s katerimi ljudi odriva od sebe. Bárbara Lennie se v vlogi Else odmika od (morda pričakovane) melodrame in uteleša bolečino potlačenih čustev. Prizori, v katerih Patrick Criado za navdušeno dekliščino uprizarja striptiz, služijo ne samo kot protiutež vsem težkim temam filma, ampak tudi kot navezava na Almodóvarjeva zgodnja dela, posvečena strasti, čutnosti in užitkom na urbani sceni nočnega Madrida. To ekstravaganco in vitalnost zgodnjega Almodóvarja uteleša tudi Rossy de Palma v humorni stranski vlogi premožne mecenke.

Tudi tokrat so pazljivo komponirani interieri in oblačila ter tople barvne kompozicije za film enako pomembni kot dialogi ali igra: vsak prostor, pa naj bo to modernistična vila na obrobju Madrida ali dramatična vulkanska pokrajina otoka Lanzarote, je odraz duševnega stanja likov, ki ga poseljujejo. Almodóvarjeve mizanscene nikoli niso samo ozadje, pač pa integralen del zgodbe in delo scenografa Antxóna Gómeza in direktorja fotografije Paua Esteva Birbe ima pri tem ključno vlogo.

Ocena: 4

Bridki božič (Almodovar) | v kinu od 20.8.2026

Oglas