Slovenija je v samem vrhu, ko pride do tekmovanj v gasilskih vrstah. To dokazujeta tudi olimpijska prvakinja Hilda Bedrač in trener oz. mentor Ivan Brodnjak iz PGD Hajdoše, ki sta v pogovoru razkrila, koliko truda, odrekanja in ekipnega duha stoji za vrhunskimi rezultati. Prihajata iz društva, ki je najboljše na celem svetu, ko pride do tekmovalnega gasilstva. PGD Hajdoše so julija 2026 na gasilski olimpijadi CTIF v avstrijskem Železnem (Eisenstadt) osvojile zlato medaljo in ubranile naslov olimpijskih prvakinj. To je bilo že deseto zlato olimpijsko odličje za društvo v njihovi bogati tekmovalni zgodovini. Pretekli uspehi na velikih tekmovanjih prinašajo tudi dodatno breme, priznava dolgoletni mentor in nekdanji tekmovalec Ivan Brodnjak. Tudi sam ima za seboj dve zmagi, zato dobro ve, kako velika so pričakovanja, ko ekipa znova odhaja po vrhunski rezultat.

FOTO: Marko Feist

FOTO: Marko Feist

Pri gasilskih tekmovanjih poznajo kategoriji članov A in B, pri slednji pa starost tekmovalcev ekipi prinaša dodatne točke. Prav zato lahko izkušnje in leta postanejo velika prednost, če tekmovalci ob tem ostanejo odlično fizično pripravljeni. »Več kot si star, več si vreden,« se je pošalil Brodnjak in dodal, da je to ena redkih stvari v življenju, kjer leta res delajo v tvojo korist. Sistem po njegovih besedah gasilce spodbuja tudi k temu, da ostajajo aktivni in tehnično pripravljeni še v zrelejših letih. Kako dobro to deluje, so dokazale članice B iz Hajdoš, katerih povprečna starost je bila kar 51 let. Vajo so opravile tako dobro, da bi bile po Brodnjakovih besedah med najboljšimi tudi v absolutni kategoriji članic A. Dobro izhodišče so nadgradile z odličnim nastopom in prepričljivo zmago, s katero so še enkrat dokazale, da izkušnje nikakor niso ovira za vrhunski rezultat.

Hči je vskočila v ekipo, nato pa so pritekle solze

Za Hildo Bedrač je bila letošnja gasilska olimpijada še posebej čustvena, saj je prvič nastopila skupaj s svojo hčerko. Ena od tekmovalk se je namreč poškodovala in zaradi težav s kolenom ni mogla nastopiti, zato je v ekipo vskočila prav njena hči. Ker je že prej tekmovala v zelo uspešni ekipi članic A, je nalogo dobro poznala in se je hitro znašla. Še posebej simboličen trenutek je prišel v štafeti, ko je Hilda ročnik predala prav njej. »Počutila sem se res lepo,« je povedala Bedračeva in dodala, da je gasilstvo v njeni družini prisotno že več generacij. Ko vidi, da tradicijo nadaljujejo otroci in vnuki, jo preplavi poseben občutek: »Takrat veš, da nisi hodil po napačni poti.« Čustva so jo prevzela tudi med samo tekmovalno vajo, ko je na semaforju zagledala čas pod 20 sekundami in začutila, da se obeta izjemen rezultat. »Ko so vodarji prišli do trojaka, so mi pritekle solze,« je priznala in razkrila, da jo je avstrijski sodnik celo vprašal, zakaj joče. Ko pa na stadionu napovejo Hajdoše in zahromijo tribune, pravi, se ti naježi koža, navijaška energija pa tekmovalke še dodatno ponese.

PGD Hajdoše so eno izmed najboljših gasilskih društev na svetu, ko pride do tekmovanj. FOTO: PGD Hajdoše

PGD Hajdoše so eno izmed najboljših gasilskih društev na svetu, ko pride do tekmovanj. FOTO: PGD Hajdoše

»Negativno razmišljanje je pri nas praktično prepovedano«

Brodnjak, ki je izkusil tako vlogo tekmovalca kot trenerja, brez pomisleka pravi, da je težje biti mentor. Tekmovalec mora namreč opraviti predvsem svojo nalogo, mentor pa razmišlja o celotni ekipi, vsaki podrobnosti in o tem, ali je storil vse, kar je lahko. Pri tem ogromno pomeni samozavest, zato imajo v Hajdošah zelo jasno pravilo. »Pri nas je negativno razmišljanje praktično prepovedano,« pravi Brodnjak, saj morajo tekmovalke tudi v mislih vajo vedno izvesti brezhibno. Gasilski uspehi pa po njegovem niso le zgodba o sekundah in pokalih, ampak predvsem o druženju, solidarnosti, pomoči drugim in občutku kolektiva. Podobno razmišlja Bedračeva, ki pravi, da je zanjo gasilstvo preprosto način življenja in nekaj, kar človeka notranje bogati. Pred velikimi tekmovanji imajo članice tudi posebno tradicijo, saj pred odhodom na olimpijado obiščejo mašo pri župniku na Hajdini Marjanu Feselu, ki je velik navijač njihovega društva. Olimpijada sicer ni samo tekmovanje, saj ekipe bivajo skupaj v šolah, spijo na zložljivih vojaških posteljah, analizirajo treninge, igrajo karte in se družijo z gasilci iz drugih držav. Ko se nato na veliki otvoritveni paradi zberejo najboljše ekipe v svojih uniformah in vsaka pokaže svojo tradicijo, postane jasno, da je gasilska olimpijada precej več kot le boj za najboljši čas.