V ponedeljek, 19. avgusta 1991, na dan državnega udara v Moskvi sta nemški zvezni kancler Kohl in francoski predsednik Mitterrand po telefonu govorila o skupnem stališču Nemčije in Francije glede razvoja dogodkov v Sovjetski zvezi. Obe državi naj bi izrazili pričakovanje, da bo novo sovjetsko vodstvo (“Državni odbor” pod vodstvom Janajeva, op. D. R.) spoštovalo vse mednarodne pogodbe in sporazume, zlasti politiko razoroževanja in popuščanja napetosti. Še naprej naj bi veljal sovjetski podpis Pariške listine (1990); Moskva naj bi se zavedala, da je pomoč Sovjetski zvezi povezana z določenimi pogoji. Francija in Nemčija cenita vlogo Gorbačova.

V ponedeljek zvečer je sovjetski veleposlanik Terehov nemškemu zunanjemu ministru Genscherju izročil in komentiral “apel Janajeva sovjetskemu prebivalstvu”. Ta večer naj bi v Moskvi uvedli izredno stanje, ki je pomenilo različne prepovedi (strank, svobode tiska, demonstracij …) in druge omejitve. Prenehala naj bi veljavnost zakonov, ki nasprotujejo zvezni zakonodaji. Gorbačov pa bi lahko po ozdravitvi nadaljeval s svojimi posli…

Nemški veleposlanik Blech se je 20. avgusta v Moskvi pogovarjal s svetovalcem Gorbačova Jakovlevom, ki je državni udar imenoval “primitiven puč” ter omenjal zavračanje ukazov Državnega odbora s strani vojske. Izrazil je pričakovanje, da zahodne države ne bodo priznale Državnega odbora; Jelcin pa naj bi oznanil, da bodo pučiste zaprli in postavili pred sodišče.

21. avgusta se je Genscher po telefonu pogovarjal z bivšim sovjetskim zunanjim ministrom Ševardnadzejem, ki je poročal o tisočih prostovoljcih, ki so preprečili napad na Jelcinov urad. Jelcin naj bi užival večinsko podporo prebivalstva in celo Rdeče armade. Rusijo naj bi najmočneje podpirala Ukrajina. Genscher je povedal, da Evropski svet zagovarja vrnitev ustavnega reda in predsednika Gorbačova. Istega dne je bruseljski veleposlanik pri Natu von Ploetz poročal o nujnem sestanku zunanjih ministrov Nata. Med drugim je omenil tekmovanje odposlancev Jelcina in Janajeva, kdo bo prej prišel do Gorbačova na Krimu. Jelcin se je bal, da ga bodo prehiteli pučisti in prisilili Gorbačova k podpisu kakšnega dokumenta. Jelcin naj bi v imenu Gorbačova prevzel nadzor nad vojsko. 22. avgusta naj bi sovjetski veleposlanik Terehov prišel povedat, da je Gorbačov v Moskvi znova prevzel položaj in da spet veljajo ustava in zakoni Sovjetske zveze. Vendar naj bi zaradi puča gospodarski problemi postali še bolj akutni.

Med zapisniki nemškega zunanjega ministrstva je tudi poročilo o pogovoru Genscherja s slovenskim in hrvaškim zunanjim ministrom 20. avgusta 1991 v Bonnu. Oba ministra naj bi izrazila bojazen, da bi tudi v Jugoslaviji – podobno kot v Sovjetski zvezi – pravoverne sile skupaj z armado ponovno vzpostavile komunizem. Zunanji minister Rupel naj bi opozoril na povezave med jugoslovansko in sovjetsko vojsko.

Zvezni minister Genscher je poročal, da se je v krogu zunanjih ministrov Evropske skupnosti spremenila klima v korist Slovenije in Hrvaške; da zdaj jasno kritizirajo Srbijo oziroma JLA kot odgovorni za stopnjevanje nasilja.

Ministra različno ocenjujeta aktualni položaj v Sloveniji in na Hrvaškem. Medtem ko zunanji minister Rupel nasploh pozitivno ocenjuje odhod jugoslovanske vojske in se pritožuje nad “gospodarsko vojno” Srbije, je ocena ministra Šeparovića glede položaja na Hrvaškem povsem negativna: tam divja vojna, gre za preživetje …

… Za danes začeta pogajanja o prihodnosti Jugoslavije v razširjenem državnem predsedstvu (z republiškimi predsedniki) je minister Rupel omenil nov, v primerjavi s prejšnjimi konkretnejši načrt: štiri dosedanje republike naj bi oblikovale federacijo, s katero bi bila Hrvaška v konfederaciji, Slovenija pa bi s petimi republikami ustvarila neke vrste mini-KVSE.

Na vprašanje Genscherja, ali bi takšen model bolj rahlih, stopenjskih struktur olajšal pogajanja o prihodnjem sodelovanju ali skupni pripadnosti, je Šeparović reagiral zelo zadržano. Boji se, da do takšne rešitve ne more več priti, Hrvaška se nahaja v globokem konfliktu, meje morajo biti zajamčene … [1]

V zbirki nemških listin iz leta 1991 je objavljen tudi pogovor med Genscherjem in jugoslovanskim veleposlanikom v Nemčiji Borisom Frlecem:

Genscher je rekel, da v Jugoslaviji ni mogoče na silo doseči enostranskih dejstev v senci dogodkov v Sovjetski zvezi. Frlec omenja sestanek predsedstva SFRJ, na katerem so “včeraj” cel dan razpravljali o JLA:

JLA v vsakem primeru ni več Jugoslovanska ljudska armada, saj v njej niso več zastopani Slovenci, Hrvati in Makedonci …

… Jugoslavija lahko obstaja samo kot ravnotežje interesov in centrov moči. Če Slovenija zapusti zvezno državo, ostane samo Velika Srbija, ki lahko zaradi hrvaških in makedonskih manjšin preživi le kot diktatura …

Milošević ni brez razloga rekel, da Srbi ne znajo delati, ampak se znajo dobro bojevati … [2]

Sovjetskega državnega udara se spominja tudi Genscherjeva rojakinja Angela Merkel, ki je vodila Nemčijo med letoma 2005 in 2021.

Decembra 1991 je Sovjetska zveza razpadla. Gorbačov, človek glasnosti in perestrojke, je postal zgodovina. Jelcin, ki je bil junija 1991 izvoljen za predsednika takratne Ruske sovjetske republike, je 8. decembra 1991 ustanovil Skupnost neodvisnih držav (CIS) skupaj s kolegi iz Belorusije in Ukrajine; 21. decembra pa so se pridružili Azerbajdžan, Armenija, Kazahstan, Kirgizija, Moldavija, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan. Po razpustitvi Sovjetske zveze je bil zdaj Jelcin prvi predsednik neodvisne Rusije. [3]

In kako je videti moskovski državni udar 19. avgusta 1991 v kontekstu življenjepisov sovjetskih/ruskih voditeljev? Putinov biograf  Short poroča:

V zgodnjih ponedeljkovih jutranjih urah, 19. avgusta, je Sobčaka (župana Leningrada, op. D. R.) zbudil telefonski klic. Klical je novinar z novico, da so vodstvu Kazahstana, ki je bil tri ure pred Moskvo, povedali, da bo razglašeno izredno stanje. Gorbačova so iz zdravstvenih razlogov razrešili njegovih dolžnosti, vso oblast pa je prevzel ‘državni odbor za izredno situacijo’ … Radio je oddajal glasbo iz Labodjega jezera – zanesljivo znamenje, da je bilo nekaj narobe, ob šestih pa je napovedovalec prebral dekret Državnega odbora, ki ga je podpisal Genadij Janajev …

Glavna pobudnika udara sta bila Krjučkov in Lukjanov, Jelcin pa je začel pripravljati odpor. Znamenita je njegova fotografija, kako stoji na tanku pred “Belo hišo” in udar imenuje “desničarski, reakcionarni, protiustavni puč”. Putinu se je sprva zdelo, da so imeli pučisti dober namen: zaustaviti razpad Sovjetske zveze. V sredo so Gorbačova izpustili iz domačega zapora, da je odletel v Moskvo, vendar je bila njegova kariera končana. Pogodba o “zvezi” je bila mrtva, mrtva je bila tudi Komunistična partija. [4]

Ameriški predsednik George Bush (starejši) pa piše:

19. avgust 1991. Opolnoči v nedeljo ali morda pet minut čez polnoč v ponedeljek, 19. avgusta, me je klical Scowcroft in me zbudil s poročilom, da je Gorbačov odstopil iz zdravstvenih razlogov. Prižgem televizijo in ob pol šestih izvem najnovejšo vest, da so Gorbačova odstranili. [5]

Novice govorijo o presenečenju. V pogovoru z Bushem Scowcroft pravi, da je bil presenečen tudi Gorbačov. Bush pravi, da je nekoč že srečal novega šefa Janajeva, nato komentirata razmere v Sovjetski zvezi, omenjata alkoholizem in neprijetno vedenje udeleženca puča Jazova. Napovedujeta pogovor z Majorjem, Kohlom in Mitterrandom. Sočustvujeta z Gorbačovom na krimskih “počitnicah”. Naslednjega dne Bush pokliče Jelcina, ki pripoveduje o obleganju svojega urada. V novem pogovoru s Scowcroftom Bush napove, da ZDA ne bodo šle v vojno, ampak bodo še naprej zagovarjale svoja stališča glede demokracije in reform.

21. avgusta Jelcin pokliče Busha. Govorita pol ure. Jelcin naj bi očitno podpiral vrnitev Gorbačova. Jelcinovi ljudje in pučisti tekmujejo, kdo bo prvi prišel do Gorbačova na Krim. Nato s Krima v Washington pokliče Gorbačov, ki je slišati navdušen. 2. septembra (torej po porazu pučistov) Bush piše o “neredu” v Sovjetski zvezi. Ta dan je priznal baltske države, govoril s predsednikoma Estonije in Latvije. Baltske države so priznale Slovenijo med 30. julijem in 25. septembrom 1991, Ukrajina 12. decembra.

Dan po državnem udaru me je na Ministrstvu za zunanje zadeve obiskal sovjetski konzul Girenko. Z nekoliko negotovim glasom mi je sporočil, da je v Moskvi prišlo do odličnih sprememb in da “zdaj” Sovjetsko zvezo vodi “Državni odbor” z Janajevim na čelu. “Povišali bodo plače in znižali cene,” je kratko označil novi gospodarski program. Zanimalo me je, kako bodo to storili, konzul je samo rekel, naj me ne skrbi. Čez nekaj dni se je vrnil in mi izročil uradno sporočilo o propadu državnega udara in se opravičil, češ da je prejšnjič govoril, kar so mu naročili.

Kot je razvidno iz večine novinarskih poročil in kot so nam tisto poletje kar naprej ponavljali evropski in ameriški kolegi in tako rekoč vsi diplomati, za mednarodno priznanje neodvisne Slovenije ni nobenih možnosti. Vsi zunanji ministri – z izjemo avstrijskega, islandskega in luksemburškega, na koncu še litovskega, latvijskega in estonskega – so nam govorili, da je treba ohraniti in zavarovati Jugoslavijo, saj bi njen razpad lahko povzročil učinek domin in bi pripeljal do razpada Sovjetske zveze. Po eni strani so vsi po vrsti podpirali Gorbačova, po drugi strani so se vsi bali razpada Sovjetske zveze, ker je bila oborožena z atomskimi bombami, torej bi lahko prišlo do vojaške zmešnjave, naključnih dogodkov in smrtno nevarnih nesreč. Evropska unija je najprej pripravila sestanek na Brionih, kjer smo – da bi se končala vojna – s stisnjenimi zobmi sprejeli trimesečni moratorij glede nadaljnjih osamosvojitvenih ukrepov; nato t. i. mirovno konferenco o Jugoslaviji v Haagu. Toda vmes je prišlo do vojaškega udara v Moskvi, odhajal je Gorbačov, prihajal Jelcin. Ta dogodek je – kot sem povedal maloprej – tisto poletje ali v zgodnji jeseni omogočil ameriško priznanje baltskih držav. Kot je znano, so Američani s priznanjem Slovenije čakali do aprila 1992, v OZN smo prišli konec maja; Jelcin pa je priznal samostojno Slovenijo že februarja 1992. Nenadoma je sovjetski argument izgubil veljavo.

Treba se je vprašati, kaj so čakali zunanji ministri Evropske skupnosti, ko so nas sklenili priznati 16. decembra 1991 – z veljavnostjo od 15. januarja 1992? Zahod je moral opustiti prijateljsko podporo Gorbačovu, ki je ostal brez funkcije in brez države; morali so nagraditi Borisa Jelcina. Nekatere evropske države, sploh pa ZDA, so le s težavo sprejele novo rusko situacijo, zato so za vsak primer počakale, da je Sovjetska zveza propadla ne le de facto, ampak tudi de iure, kar se je zgodilo za božič 1991. Nemci so prehiteli druge evropske države in Sloveniji poslali priznanje neodvisnosti kot božično darilo. V vsakem primeru pa je mogoče reči, da je bil moskovski puč za Slovenijo zelo koristen.

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.

[1] Akten zur Auswärtigen Politik der Bundesrepublik Deutschland 1991, 1. Juli bis 31. Dezember, Berlin, Boston 2022, str. 277.

[2] Prav tam, str. 278-279.

[3] Angela Merkel, Freedom, Dublin 2024, str. 343-344.

[4] Glej Philip Short, Putin, Dublin 2023, str. 142-149.

[5] George Bush, All the Best – My Life in Letters and Other Writings (Vse najboljše – Moje življenje v pismih in drugh besedilih), New York 1999, str. 533.