Gostje oddaje so bile Eva Mahkovic, Lara Paukovič in Jela Krečič. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Z analizo lastne fiktivnosti, pri kateri avtor ali avtorica sodeluje in jo tudi razkriva: v literarni zvrsti avtofikcija.
Oglas
Fikcija na podlagi lastnega življenja
Avtofikcija se pojmuje kot združevanje realnosti in fikcije in je zelo priljubljena po svetu in pri slovenskih bralcih, seveda pa tudi pri založnikih. Izraz se pravzaprav pojavi že v poznih 70. letih 20. stoletja, a tedaj šele kot marketinška oznaka romana Fils. Domislil se je je njegov avtor, francoski pisatelj Serge Doubrovsky, v katerega delih se resničnost in fikcija zlivata do te mere, da se je v starosti spraševal, ali so njegovi bralci in tudi raziskovalci njegovih del morda pozabili, da je resnična oseba, in ne le lik v romanih. Vse do danes si literarna teorija še postavlja vprašanja o tej literarni obliki, saj sodobnim piscem daje popolno svobodo oblikovanja zgodb in romanov na podlagi lastnega življenja in s tem seveda slogovno in tudi žanrsko pestrost. Nekateri temeljni elementi pa so se doslej izrisali dovolj jasno, da – sicer v precej raznolikih različicah – orisujejo značilnosti avtofikcije.
Po Doubrovskem so dogodki, ki se dogajajo avtorju in obenem protagonistu avtofikcije, lahko povsem fiktivni, ob tem pa je značilen, celo obvezen, tudi samoanalitični raziskovalni proces. Drugačen je pristop, ki daje v tem žanru prostor, obliko in vsebino fantazijam, iluzijam, kulturnim podobam, pisateljevim ambicijam, s tem pa polje avtofikcije razpira za veliko različnih hibridnih besedil, v katerih je lahko pomembnejša ali avtobiografija ali fikcija. Bolj zavezujoč je tretji pristop, ki avtofikcijo postavlja bliže avtobiografiji in jo zavezuje k odkritemu referenčnemu paktu branja, ta pa bralcu obljublja, tako rekoč jamči, verodostojnost podatkov. Nadaljnji nepogrešljivi elementi avtofikcije so ustvarjalna inovativnost v slogu in v kompoziciji, razpoznaven avtorski glas in avtorjev oziroma avtoričin notranji svet.
V svojih najboljših izrazih je avtofikcija pripoved posameznikov, ki se zavedajo svojega mesta v družbeni reprodukciji in skozi lastno zgodbo analizirajo svoje družbeno okolje, s tem pa poudarjajo kolektivno naravo svoje subjektivnosti. Marsikdaj razgaljujoče in zahtevno ustvarjalno delo. Med tujimi sodobnimi avtorji in posebej avtoricami so Annie Ernaux, Rachel Cusk, Sheila Heti, Chloé Delaume, pa Edouard Louis, Didier Eribon, Ben Lerner, Karl Ove Knausgard, Philip Roth … in seznam pomembnih avtorjev sega daleč proti začetkom 20. stoletja in dlje v preteklost …
Eva Mahkovic. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Avtofikcija v slovenski izvirni literaturi
Z gostjami, Evo Mahkovic, pisateljico, dramaturginjo in predavateljico dramskega pisanja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, Laro Paukovič, urednico, pisateljico in novinarko ter Jelo Krečič, filozofinjo, pisateljico, raziskovalko in predavateljico na več fakultetah Univerze v Ljubljani, se v tokratni oddaji voditeljica Nina Cijan pogovarja o zvrsti avtofikcija in slovenskih delih v tem žanru.
“Avtofikcija me je pritegnila, ko je na Fabuli gostovala Rachel Cusk, katere trilogija Obrisi je nedvomno avtofikcija,” pravi Lara Paukovič, ki ta žanr raziskuje v svoji doktorski disertaciji in je tudi sama avtorica avtofikcije. Najbolj izmuzljivo je po njenem mnenju razmerje med avtobiografskim romanom in avtofikcijo, ker tudi veliko teoretikov ta pojma enači ali pa avtofikcijo uvršča med avtobiografske romane moderne dobe oziroma med fikcijsko avtobiografijo. “Vendar so avtobiografski romani glede zgodbe bolj linearni,” pravi, “dober primer je delo Belo se pere na devetdeset.”
Medtem ko imajo prvine avtofikcije nekatera dela Jedrt Maležič, se roman Dijane Matković Zakaj ne pišem in potopisna romana Jakoba Kende Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike ter Transverzala že nedvomno uvrščajo v žanr avtofikcije. Tako rekoč reprezentativno za ta žanr pa je delo Eve Mahkovic Toxic.
“Zelo so mi blizu hibridni žanri, ker se pri svojem pisanju ne želim preveč omejevati pri formi oziroma mi je celo v izziv, da formo čim bolj raziskujem. Intuitivno ravnam glede tega, kako se knjiga oblikuje, in to se zgodi nekako kar samo po sebi,” pravi Eva Mahkovic in doda: “Forma, ki v tistem trenutku najbolj omogoča moj izraz, je tista prava. In tega se moram držati.” Svojo literarno podobo oblikuje skozi svoje občutke, spreminjanje, boj in svojo resnico, mestoma gre pri tem tudi za konkreten kontekst lastnega življenja. Pri tem vpleta tudi fikcijo, magični realizem, spreminja žanr, slog – z zavedanjem, da gre pri tem za performiranje. “A to pač počnemo vsi, ves čas, v vseh kontekstih, in to neulovljivost identitete poskušam raziskovati.”
Jela Krečič in voditeljica Nina Cijan. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Jela Krečič pa meni, da se morda le iz marketiškega vidika zdi, da gre za introspekcijo v neko osebo, vendar ta literatura razpira tudi izredno pomembne teme, še posebej pri avtoricah, ki so ustvarile prostor za pogovor o tem, kako biti ženska, mlada ženska, ženska v kapitalizmu prav skozi avtofikcijo. Obrat k tej individualnosti je pravzaprav plod neoliberalnega kapitalizma, ki promovira posameznikov ego in angažma v življenjskih (ne)uspehih, vendar na ozadju postopnega razkroja socialne infrastrukture in socialne države. To, kar naj bi bila osvoboditev jaza, se sprevrača v situacijo radikalne negotovosti predvsem za mlado generacijo, na primer glede podnebnih sprememb, o čemer piše v svoji zadnji knjigi Eva Mahkovic. Vendar pa je jaz ostal tudi eden zadnjih teritorijev, kjer še imamo kakršnokoli besedo oziroma nadzor. Tako pravi, da “fikcija, dobra fikcija, vključno z avtofikcijo, vedno ustvari neko svojo domeno resnice, ki je na neki način lahko veliko bolj resnična kakor realnost sama, ki je vedno ideološko mediirana. Šele fikcija lahko intervenira v to realnost, s tem, da izpostavi neko temo, definira problem, pokaže, da obstaja še drug svet, ne samo ta, v katerem živimo. V umetnosti je fikcija na visoki ravni,« pravi, “a treba se je boriti za boljšo fikcijo, za boljšo naracijo v politiki.”
Eva Mahkovic in Lara Paukovič. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
In še notica o dveh vrhunskih, malce starejših slovenskih literarnih delih, ki ju lahko uvrstimo v žanr avtofikcije. To sta (avtobiografski) roman Nedeljke Pirjevec Zaznamovana in roman slovenskega predhodnika tega žanrskega pristopa, Lojzeta Kovačiča, Kristalni čas. Zanj je leta 1991 prejel čisto prvo nagrado kresnik.
Lara Paukovič: “Termin ‘avtofikcija’ trenutno in to vse bolj pogosto uporabljata samo literarna kritika in založništvo”
Poletno branje za poletne dni
Poletno branje je oddaja, namenjena spodbujanju bralnih navad, poglobljenemu razmisleku o prebranem ter promociji branja med širšo javnostjo. Gre za cikel osmih tematsko zasnovanih oddaj, v katerih bo posamezna knjiga izhodišče za širši pogovor. Trije gostje bodo izbrano temo osvetlili vsak s svojega zornega kota ter ponudili različne poglede in bralske izkušnje. Med izpostavljenimi vsebinami bodo lahkotnejše poletne teme, med drugim kriminalke, ljubezenski in biografski romani, kratke zgodbe ter druga zanimiva poletna branja, ki bodo gledalce spodbudila, da tudi sami posežejo po knjigi.S ciklom oddaj Poletno branje želimo gledalcem ponuditi širok tematski razpon knjižnih žanrov in literarnih oblik ter jih s priporočili za poletno branje spodbuditi k odkrivanju novih knjig in predvsem k uživanju v branju.
Avtofikcija
Oglas