Po 37 letih katoliške duhovniške službe se je Andreas Unfried odločil, da bo zapustil Cerkev in uredil svojo dolgo skrito ljubezensko zvezo, poroča več tujih medijev. 63-letnik zapušča Katoliško cerkev, da bi se končno poročil s svojo partnerico, piše Infovaticana.

Župnik župnije sv. Uršule v Oberurslu in Steinbachu v zvezni deželi Hessen v Nemčiji pojasnjuje, da je zdaj, ko se je njegova partnerica že upokojila, sam pa se bliža koncu poklicne poti, napočil čas, da se posveti temu, kar imenuje svoj »drugi klic«.

»Razlog je ta, da se bom poročil. Že vrsto let na skrivaj živim v razmerju s svojo veliko ljubeznijo,« priznava Unfried v pismu, ki ga je župnija sv. Uršule objavila 22. avgusta. Duhovnik je o odstopu obvestil limburškega škofa in nekdanjega predsednika Nemške škofovske konference Georga Bätzinga, priznava, da je prepoved opravljanja duhovniške službe obvezna in da se je tega ves čas popolnoma zavedal.

»Vedno sem vedel, da Katoliška cerkev za opravljanje duhovniške službe zahteva celibat,« je zapisal. Zagotavlja, da ga je skušal živeti »z vsemi močmi«, vendar po skoraj štirih desetletjih duhovniške službe ugotavlja: »Priznati moram, da tega daru v resnici nimam v sebi.«

»Dolgo me je čakala«

Duhovnik ne razkriva natančno, kdaj se je njegovo razmerje začelo, priznava pa, da traja »že vrsto let« in da je imela njegova partnerica pomembno vlogo skozi desetletja njegovega duhovniškega delovanja.

»Teh 37 let ne bi zmogel, če ne bi mogel računati na podporo svoje življenjske sopotnice,« pravi. Ves ta čas je nadaljeval duhovniško službo, medtem ko je za razmerje vedel le zelo ozek krog ljudi. Unfried tudi sam priznava, da mu bodo številni sodelavci morda očitali, da jim ni dal »nobenega namiga«, ter dodaja, da je bilo ljudi, ki jim je zaupal svoj položaj, »zelo malo«.

Odločitev, da njuno razmerje razkrije, sovpada s koncem njunih poklicnih poti. Njegova partnerica se je že upokojila, Unfried pa priznava, da se tudi njemu »bliža konec poklicnega delovanja«.

Prav zdaj je po njegovem napočil čas, da spremeni svoje prednostne naloge. »Dolgo me je čakala. Za to sem ji zelo hvaležen. Zdaj je dovolj,« piše.

Unfried načrtovano poroko predstavlja kot odgovor na še en klic: »Zdaj čutim, da je napočil čas, da odgovorim na ta drugi klic.« Proti koncu pisma se k isti misli še enkrat vrne: »Zdaj me kliče ljubezen do ženske, s katero že dolgo delim svoje življenje.«