Tragična nesreča komaj 19-letnega britanskega kolesarja Fina Tarlinga je znova odprla vprašanje varnosti na profesionalnih kolesarskih dirkah. Tarling se je smrtno ponesrečil na Dirki po Portugalski, potem ko je trčil v avto, ki je zapeljal na traso, ker je voznik misli, da je dirke konec. Richard Plugge, prvi mož ekipe Visma | Lease a Bike, opozarja, da je kolesarstvo pri varnosti sprejelo preveč kompromisov, in predlaga korenito spremembo tradicionalnega formata cestnih dirk. Če 200-kilometrskih tras od točke A do točke B ni več mogoče popolnoma zavarovati, bi morali po njegovem mnenju razmisliti o dirkanju na krajših zaprtih krogih. Podobno je v intervjuju za Sportal pred časom predlagal slovenski selektor Uroš Murn.
Smrt Fina Tarlinga med Dirko po Portugalski je močno pretresla kolesarski svet. Devetnajstletni Britanec je umrl po trčenju z avtom, ki je zapeljal na traso, ker je bil voznik prepričan, da je dirka že končana.
Plugge: Si predstavljate, da bi na stezo F1 v nasprotni smeri zapeljal avto?
Richard Plugge, izvršni direktor ekipe Visma | Lease a Bike, meni, da odziv kolesarske skupnosti po tragediji ni bil dovolj odločen.
“Izjemno razočaranje je to, da vsi pravijo, kako grozno je, takoj zatem pa sledi ampak. Po mojem mnenju bi morali vse, kar pride za besedo ampak, preprosto izpustiti. Kaj takega se ne sme zgoditi,” je za WielerFlits povedal med Dirko po Španiji.
“Si predstavljate, da bi se kaj takega zgodilo v formuli 1? Da bi na dirkališče nenadoma v nasprotni smeri zapeljal avtomobil?” se je vprašal.
Kritičen tudi do organizacije SafeR
Plugge je bil ob tem kritičen tudi do organizacije SafeR, ki je bila ustanovljena po smrti Gina Mäderja leta 2023, njen namen pa je bil sistematično izboljševanje varnosti na cestnih dirkah.
Idejo še vedno podpira, a meni, da se je organizacija oddaljila od svojega prvotnega poslanstva. “To sem že povedal. SafeR je postal politična organizacija, v kateri se ves čas sklepajo kompromisi, da bi bili vsi zadovoljni. Toda tukaj govorimo o tem, da morajo kolesarji svoje delo opravljati varno.”
SafeR je v zadnjih letih sodeloval pri številnih spremembah, od prilagajanja tras do dodatnih zaščitnih ukrepov na nevarnih odsekih, vendar se Plugge sprašuje, ali ima organizacija še dovolj vpliva in odločnosti za reševanje največjih sistemskih težav.
“Preseneča me, da predsednik UCI David Lappartient ali kdo drug iz vodilnih organizacij ne stopi pred javnost in reče: ‘Zdaj se moramo res vsi usesti za isto mizo in ugotoviti, kako bomo preprečili, da bi se kaj takega ponovilo.’ Imeli smo odlično pobudo SafeR, zdaj pa o njej ne slišim skoraj nič več. Morda bomo morale ekipe znova prevzeti več odgovornosti za varnost dirk.”
Vaughters: Na manjših dirkah promet na trasi ni nič nenavadnega
Podobno opozarja tudi prvi mož ekipe EF Education–EasyPost Jonathan Vaughters. Tudi njega moti prepričanje, da so vozila, ki občasno zaidejo na traso, pač del tveganja cestnega kolesarstva.
“Zelo me moti stališče nekaterih zelo vplivnih ljudi v kolesarstvu, češ: ‘Kaj pa lahko naredimo? Včasih avtomobili pač zaidejo na cesto.’ To ne drži. To je mogoče preprečiti,” je povedal za BBC Sport.
Vaughters opozarja predvsem na veliko razliko med največjimi dirkami in dogodki z bistveno manjšim proračunom. Na Dirki po Franciji so lahko ceste zaprte že dolgo pred prihodom glavnine, praktično vsako križišče pa nadzorujejo policisti ali redarji. Na manjših dirkah je precej pogostejše sprotno zapiranje cest.
“Kot ekipa zaupamo dirkam, kot je Tour de France, manjšim dirkam pa ne. Ne morete si predstavljati, na koliko manjših dirkah, na katerih sem bil, je bil promet še vedno na trasi.”
Težava postane še posebej izrazita, ko se dirka razbije na več skupin. Ko mimo zapelje glavnina, lahko domačini in vozniki dobijo občutek, da je dirke konec, čeprav so na cesti še zaostali kolesarji.
“Ljudje si mislijo: ‘Dirke je konec, zdaj lahko zapeljem na cesto.’ Mislim, da sistem sprotnih zapor ne deluje dovolj dobro,” je opozoril Vaughters.
Ob tem se zaveda, da se manjši organizatorji spopadajo z velikimi finančnimi omejitvami, vendar po njegovem mnenju stroški ne morejo biti opravičilo za nesprejemljivo tveganje. “Preveč dirk na tej ravni ima popolnoma enako težavo. Tokrat so bile posledice tragične, a lahko bi se zgodilo na katerikoli drugi dirki.”
Slovenski selektor Uroš Murn
Foto: Daniel Novaković/STA
Konec tradicionalnih 200-kilometrskih tras?
Plugge gre pri razmišljanju še korak dlje. Prepričan je, da bo morda treba pod vprašaj postaviti eno najbolj tradicionalnih značilnosti cestnega kolesarstva, dolge dirke od kraja A do kraja B. “Če dirkanje na 200 kilometrov dolgi trasi po javnih cestah ne deluje več, bomo morali dirkati na 15-, 20- ali 25-kilometrskih krogih, če lahko te ceste stoodstotno zavarujemo,” je dejal.
Kot primer izpostavlja svetovna (in evropska, op. a.) prvenstva, kjer se cestne dirke pogosto končajo na lokalnem krogu, ki ga kolesarji prevozijo večkrat, kar praviloma ne zmanjša niti zanimivosti dirke niti števila gledalcev.
Podobno razmišlja tudi selektor slovenske reprezentance Uroš Murn, ki je v intervjuju za Sportal med mogočimi rešitvami izpostavil varnejše trase in več dirk na krožnih progah.
“Nekaj bi se zagotovo dalo narediti z varnejšimi trasami. Danes je na cestah veliko več ovir, kot jih je bilo včasih – zoženja, otočki in različni cestni elementi. Ekipe si proge sicer ogledajo, ampak vsega ni mogoče predvideti. Morda bi bilo smiselno izbirati varnejše trase ali več krožnih dirk, kjer kolesarji točno poznajo krog,” je predlagal Murn.
Kot eno od možnosti je omenil tudi omejitev števila tekmovalcev, čeprav se zaveda, da takšen predlog verjetno ne bi naletel na splošno odobravanje.
Preberite še: