V četrtek, 27. avgusta, bo Ljubljana Festival v Cankarjevem domu gostil španskega dirigenta Josepa Vicenta in Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA. Večer bo povezal tri velika dela simfoničnega repertoarja – Saint-Saënsov Koncert za violončelo, Beethovnov Violinski koncert in Četrto simfonijo Čajkovskega –, kot solista pa bosta nastopila legendarni violinist Pinchas Zukerman in violončelist Enrico Dindo. Vicent je umetnik, ki se ne ozira veliko na meje med glasbenimi in drugimi umetniškimi svetovi, njegova umetniška radovednost pa je izoblikovala prepoznaven pogled na glasbo, ki se ne konča na odru in ne potrebuje meja.
V Ljubljano se vračate skoraj kot stari znanec – z mestom in Ljubljana Festivalom ste povezani že vrsto let. Kaj je tisto, kar imate v Ljubljani zares radi – morda kakšen kraj, okus, navado ali trenutek, ki ga vedno znova povezujete s tem mestom?
Ljubljana je postopoma postala del moje osebne in umetniške geografije. Ne prihajam več z občutkom, da obiskujem neko mesto, ampak se vračam na kraj, kjer se je odvijal pomemben del mojega glasbenega življenja. Z Ljubljana Festivalom čutim pristno povezanost in zelo cenim zaupanje ter spodbudo njegovega umetniškega direktorja Darka Brleka. Najbolj mi je všeč posebna mera Ljubljane. Ima kulturno živahnost velike evropske prestolnice, hkrati pa ohranja redko intimnost. Rad se sprehajam ob Ljubljanici, opazujem življenje ob reki, se ustavim na kavi in občutim, da ritem mesta še vedno pušča prostor za pogovor, razmislek in človeški stik. Med Festivalom pa je tudi čudovit trenutek, ko začne ugašati dnevna svetloba in se zdi, kot da se mesto pripravlja na glasbo. Predvsem pa Ljubljano povezujem z njenimi ljudmi in občinstvom. Tukaj je veliko radovednosti, pa tudi izjemna sposobnost poslušanja. Z leti so se profesionalni odnosi razvili v zaupanje in prijateljstvo. Morda je prav to trenutek, ko mesto preneha biti zgolj cilj potovanja in postane del vašega življenja.
ADDA Simfònica, ki ste jo pomagali oblikovati v prepoznavno umetniško osebnost, odraža nekaj vašega značaja. Kaj je tisto, za kar bi si želeli, da bi ljudje po nekaj taktih prepoznali kot zvok »vašega« orkestra?
Želel bi si, da prepoznajo orkester, ki je popolnoma živ. Identitete orkestra ni mogoče skrčiti na določeno barvo ali tehnično kakovost. Raste iz skupnega načina dihanja, poslušanja in odzivanja. Z ADDA Simfònico si prizadevamo za zvok, ki združuje transparentnost in intenzivnost, prožnost in natančnost – določeno sredozemsko svetlobo skupaj s strukturno disciplino, ki jo zahteva veliki simfonični repertoar. Morda bi si najbolj želel, da bi ljudje v ADDA Simfònici prepoznali velikodušnost: zvok, ki seže do občinstva, neposredno komunicira in se ne boji čustev. Tehnika je nepogrešljiva, vendar je šele začetek. Pravi cilj je, da poslušalec začuti, da se v tistem trenutku dogaja nekaj nujnega – in da se ne bo nikoli več zgodilo povsem na enak način.
V Ljubljani bo dirigiral tri velika simfonična dela. FOTO: Osebni Arhiv
Na Ljubljana Festival prihajate s programom, ki združuje tri zelo različne svetove: neposredno dramatičnost Saint-Saënsa, notranjo širino Beethovna in Čajkovskega, ki v Četrti simfoniji tako močno odpre temo usode. Kaj je tista nevidna nit, ki lahko poveže tako različne skladatelje?
Nevidna nit je naše soočanje s silami, ki so večje od nas: z željo, lepoto, konfliktom, svobodo in usodo. Saint-Saëns nam ponuja neposrednost, gledališki instinkt in izjemno jasnost geste. Beethoven koncert spremeni v velik duhovni prostor, v katerem moč ne izhaja iz razkazovanja, temveč iz poslušanja in notranjega ravnovesja. Četrta simfonija Čajkovskega se z usodo sooči neposredno, skoraj fizično, hkrati pa razkriva izjemen človeški impulz, da se upiramo, ljubimo in vztrajamo pri življenju. Moja naloga dirigenta je razumeti in povezati čustveno arhitekturo celotnega večera. Eno delo mora pustiti odprta vrata, skozi katera lahko vstopi naslednje. Ko se to zgodi, občinstvo ne doživi treh nepovezanih skladb, temveč tri poglede na isto temeljno potovanje. Glasbeni jeziki se spreminjajo, človeško vprašanje pa ostaja.
Pri Beethovnovem Violinskem koncertu je virtuoznost skoraj nenavadno zadržana. Ko delate z velikim solistom, kot je Pinchas Zukerman, se dirigentska vloga spremeni – ne gre več za to, da bi glasbeniku pokazali pot, ampak da jo skupaj najdeta. Kaj se morate kot dirigent naučiti, da znate velikemu umetniku v pravem trenutku tudi slediti?
Dirigent mora najprej razumeti, da vodenje ni isto kot nadzor. Pri velikem umetniku, kot je Pinchas Zukerman, sledenje nikoli ni pasivno; je izjemno aktivna oblika poslušanja. Umetnik njegovega kova v vsako frazo ne prinaša le mojstrstva in izkušenj, temveč vse življenje glasbenega razmišljanja. Moja odgovornost je razumeti smer tega razmišljanja, dihati z njim in ustvariti pogoje, v katerih lahko orkester naravno sodeluje. Včasih vodim, včasih spremljam, včasih pa je najpomembnejše, da glasbeni ideji dam čas in prostor, ki ju potrebuje. Beethovnov koncert zahteva prav takšno zaupanje. Njegova veličina ni v zunanji virtuoznosti, temveč v plemenitosti, potrpežljivosti in skrivnostnem dialogu med solistom in orkestrom. Delo s Pinchasom je dialog, ki ga oblikujejo izkušnje, instinkt in medsebojno spoštovanje.
O Čajkovskem pogosto govorimo skozi njegovo dramatičnost, bolečino in idejo usode, vendar je v njegovi glasbi tudi neverjetna življenjska sila. Kako se je z leti spremenil vaš odnos do njega – ali danes v njegovi glasbi slišite kaj, česar kot mlajši dirigent še niste mogli?
Ko sem bil mlajši, me je morda bolj neposredno privlačila čustvena intenzivnost Čajkovskega – strast, tragedija in siloviti vrhunci. Sčasoma sem začel razumeti, da je to čustvo tako močno prav zato, ker je struktura, ki se skriva za njim, izjemno disciplinirana. Danes veliko jasneje slišim inteligenco njegovih prehodov, kompleksnost notranjih glasov in način, kako ohranja napetost skozi ogromne strukture. Njegova glasba nikoli ne sme postati sentimentalna ali samozadovoljna. Zdaj v Čajkovskem slišim tudi več življenjske sile. Tudi v Četrti simfoniji, kjer se usoda oglasi s tako strašljivo močjo, glasba ne govori zgolj o porazu. V njej je ogromna želja po življenju: nežnost, spomin, fizična energija in nazadnje skoraj kljubovalna potrditev življenja. Življenje nas uči, da tema in življenjska sila nista nasprotji. Pogosto prav naše najgloblje zavedanje krhkosti povzroči, da začutimo življenje kot nekaj dragocenejšega. To je nekaj, kar danes v Čajkovskem prepoznavam veliko globlje.
V orkestru vidi mogočno podobo družbe. FOTO: Osebni Arhiv
Ko pogledate svojo kariero – od velikih mednarodnih orkestrov in opere do sodobne glasbe, vizualnih projektov, dela z mladimi in projektov, povezanih s kulturo miru – se zdi, da je glasba za vas vedno pomenila nekaj širšega od samega koncertnega večera. Česa vas je glasba po vseh teh letih naučila o človeku?
Glasba me je naučila, da je poslušanje ena najvišjih oblik človeške inteligence – in morda tudi ena najvišjih oblik ljubezni. Orkester je mogočna podoba družbe. Številni različni posamezniki, zgodovine, občutljivosti in glasovi morajo sobivati, ne da bi izgubili svojo identiteto. Noben posamezni glasbenik nima celotne resnice, vendar je vsak odgovoren za celoto. Za ustvarjanje harmonije nam ni treba postati enaki; razumeti moramo, kako lahko naše razlike pripadajo nečemu večjemu. Glasba me je naučila tudi, da ranljivost ni šibkost. Najmočnejši trenutki na koncertu se pogosto zgodijo takrat, ko si glasbeniki in občinstvo dovolijo biti popolnoma odprti. V takšnih trenutkih ljudje, ki morda nimajo ničesar drugega skupnega, dihajo skupaj, prebivajo v isti tišini in skupaj doživljajo čas. Zato sem vedno verjel – in moja dolgoletna izkušnja z The World Orchestra je to prepričanje samo še okrepila –, da je glasba globoko povezana s kulturo miru. Uči nas pozornosti, empatije, discipline in sobivanja. Opominja nas, da glas drugega človeka ne zmanjšuje našega lastnega glasu; lahko ga razširi.