Agnietė Lisičkinaitė in Igor Šugalejev. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Koreografinja in plesalka Agnietė Lisičkinaitė se je po začetku ruske invazije na Ukrajino odločila, da ne bo več sodelovala z rusko govorečimi umetniki. Nato je spoznala beloruskega umetnika Igorja Šugalejeva, ki od leta 2021 zaradi udeležbe na protivladnih protestih ne živi več v svoji domovini. Iz njunega na videz težko združljivega izhodišča je nastala predstava Clap and Slap (Aplavzi in klofute).
Oglas
Aplavzi in klofute je predstava o kolektivni in individualni odgovornosti do države in ljudi, pa tudi o izmuzljivosti pojmov, kot so država, ljudstvo, odgovornost in herojstvo. Pojmov, ki se na prvi pogled zdijo jasno zamejeni, vendar postanejo precej bolj porozni, ko jih poskušamo uporabiti kot trdno oporo za lastna načela in moralne odločitve. Komu naj torej namenimo aplavz?
Predstava je postala pravi evropski festivalski hit, zato ni presenetljivo, da jo je na svoj program uvrstil tudi festival Mladi levi. Na sporedu bo še danes (četrtek), festival pa se bo sklenil v soboto.
Več o nastajanju predstave, osebnih in umetniških konfliktih, s katerimi sta se ustvarjalca soočala v procesu dela, ter o iskrenem prijateljstvu, ki se je iz tega procesa razvilo, pa lahko preberete v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju!
Vajina predstava izhaja iz izrazito osebnih izkušenj vaju obeh, hkrati pa jih umešča v širši politični in geopolitični kontekst. Kako so vajine osebne izkušnje oblikovale umetniški koncept predstave Aplavzi in klofute?
Igor: Leta 2021 sva se spoznala v Vilni, Agnietėnem rodnem mestu, kjer sem imel premiero svojega političnega performansa. Obravnavala sva podobne tematike.
Agnietė: Leta 2022 sem potem predstavila eno svoje delo producentki, ki me je vprašala, če poznam Igorja, kot umetnika, ker ga je povabila na svoj festival. Potem je rekla: “Mislim, da bi morala skupaj ustvariti duet, to bi bil dober ustvarjalni duet.” Ta ideja mi je nekako ostala v glavi, potem pa sem poklicala Igorja in odločila sva se, da to narediva. Sprva sva sicer imela drugačno idejo. Toda tik pred najinim prvim srečanjem, v Berlinu sva imela rezidenco, me je neka litovska gledališka kritičarka vprašala, ali sem prepričana, da je ustvarjanje dueta z beloruskim umetnikom dobra ideja. Takrat je bilo namreč leto 2024 in z Belorusijo smo imeli – in še vedno imamo – zelo zapleten odnos. In zakaj imamo zapleten odnos? O tem poročajo novice, mislim, da povsod po svetu, in prav to je bilo izhodišče za predstavo. In v bistvu je predstava prav o tem – o težavah, ki jih doživlja naša država. Vendar sva se odločila, da se tega ne bova lotila na političen način, ampak bolj osebno. Govoriva o politiki, a se sprašujeva kaj to pravzaprav pomeni? Kaj pomeni, ko mora imeti moj oče v kleti 50-litrski rezervoar bencina. Igor svoje mame ni videl že šest let, ker je moral pobegniti iz države. V resnici doživljava te osebne težave, s katerimi se soočava, hkrati pa se želiva srečati in skupaj ustvariti predstavo.
Agnietė Lisičkinaitė (1990) je litovska koreografinja, plesalka in pedagoginja. Leta 2014 je končala študij sodobnega plesa, leto pozneje pa magistrirala iz koreografije na Litovski akademiji za glasbo in gledališče. Kot koreografinja je debitirala leta 2014, njeno delo pa pogosto prepleta sodobni ples z družbenimi in političnimi temami. Posebej jo zanimajo telo, protest in vprašanja družbene odgovornosti. Leta 2019 je skupaj s kolegico Gretą Grinevičiūtė ustanovila organizacijo Be kompanijos. Njeno delo Hands Up, ki raziskuje telo kot prostor protesta in političnega delovanja, je bilo predstavljeno v več kot 20 državah. Med letoma 2020 in 2024 je bila predsednica Litovskega združenja za sodobni ples, danes pa je članica njegovega sveta in predavateljica na Litovski akademiji za glasbo in gledališče. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Pred tem ste se sicer odločili, da ne boste sodelovali z nobenim rusko govorečim umetnikom. Kako ste to presegli?
Agnietė: Mislim, da je pomembno poudariti, da ne gre samo za Ukrajino. Mislim, da je to zelo močan razlog, ampak Rusija je našo državo okupirala dolgo časa. Zato je ruski jezik, jezik nasilneža. Ko ga v Litvi slišimo – ko ga slišim jaz – je malo tako, kot da je v prostor prišel nekdo slab. Ampak hkrati sem imela občutek, da je to že malo preveč radikalno. Nekako nečloveško je, da bi se odločil: “Ne bom govoril z nikomer, ki govori rusko.” V Igorjevem primeru pa sem želela sodelovati z njim, ker mi je bilo njegovo delo zelo všeč. Zanimal me je kot človek. In potem sem začela dvomiti: ali je res dobra odločitev, da na tak način vse zavrnem?
Torej sta šla skozi nekakšno preobrazbo – pred procesom oziroma med njim?
Igor: To se je zgodilo med procesom.
Agnietė: Tudi jaz bi rekla, da med samim procesom.
Igor: Za Agnietė je bilo morda nekako tako, kot da je odprla vrata umetniku, ki govori rusko. In najin projekt se je začel prav na podlagi komunikacije, na tem, da se spoznavava. Borila sva se za svoje mnenje.
Agnietė: Ja, in to je bilo zelo zahtevno in težko predelati. Veliko sva se pogovarjala. Ustvarjalni proces je v bistvu temeljil na pogovoru. Zato je v najinem projektu še vedno veliko besedila. Hkrati pa je bil najin cilj narediti nekakšno zgodovinsko lekcijo o naši regiji, o najinem ozadju. Da bi bilo, upajmo, čim bolj razumljivo tudi ljudem v tujini, v zahodni Evropi.
Ob vajini predstavi je zapisano, da raziskuje razliko med odgovornostjo in krivdo. Kako pa vidva razlikujeta med njima?
Igor: Z moje perspektive je bilo tako, da me je Agnietė povabila, naj prevzamem odgovornost za dejstvo, da Rusija uporablja naše ozemlje za napade na Ukrajino. Belorusija je danes soudeležena v tej vojni. In kot kažejo tudi nove informacije, ne gre več zgolj za uporabo našega ozemlja – Lukašenko aktivno podpira sodelovanje v tej vojni. Zato je tukaj vprašanje odgovornosti. Ta pa je zelo tesno povezana tudi z našimi osebnimi občutki krivde. Jaz jo še vedno čutim zelo veliko, saj je bil trenutek, ko je Rusija napadla Ukrajino prek našega ozemlja, zame resnično pretresljiv. Imam na primer prijateljico iz Ukrajine, ki je imela včeraj rojstni dan. Kaj naj ji napišem? “Vse najboljše za rojstni dan. Oprosti, ker te Belorusija napada.” Težko je to, resnično težko. To je bila izhodiščna točka za ustvarjanje najine koreografije. Morda je pomembno omeniti, da najina umetniška praksa temelji na številnih minimalističnih gestah in minimalistični koreografiji. Tako sva se podala na pot raziskovanja krivde in odgovornosti.
Agnietė: Res sem imela zelo močan občutek oziroma predstavo o kolektivni odgovornosti. Mislila sem, da mora Igor kot del beloruske družbe to odgovornost sprejeti. Zanj pa je bilo težko razumeti, zakaj. Meni pa je bilo prav tako težko razumeti, zakaj je ne more sprejeti. Ker je ustvarjalni proces trajal več kot eno leto, je bilo lepo opazovati, kako sva se postopoma približevala drug drugemu in pogledom drug drugega – kako sva se počasi odpirala drug drugemu. Ko sem izvedela več o njem in njegovi družini ter spoznala nekaj njegovih prijateljev, sem ugotovila, da so vsi na begu, vsi brez svoje domovine. To je zelo boleče. Hkrati pa je Igor prišel v Litvo in med najinim delom in vajami začel doživljati tudi našo realnost. Ko sva videla vojaške vaje in balone, ki so motili naš zračni prostor, je razumel, zakaj je v naši regiji tako močno prisoten občutek strahu pred prihajajočo vojno. In prav skozi ta proces sva začela bolje razumeti drug drugega – ne nujno tako, da bi se strinjala, temveč tako, da sva lahko začela razumeti, od kod prihajajo najini pogledi, občutki in strahovi.
Igor Šugalejev (1986) je beloruski igralec, performer, plesalec in koreograf. Leta 2012 je diplomiral na igralskem oddelku Državne akademije gledaliških umetnosti v Minsku, od leta 2021 pa živi in ustvarja v Varšavi. Sodeloval je s številnimi beloruskimi gledališkimi kolektivi, od leta 2019 pa razvija predvsem lastne interdisciplinarne projekte na presečišču plesa, fizičnega gledališča in performansa. V središču njegove umetniške prakse je ranljivo in fizično izčrpano telo kot prostor političnega odpora ter simbol posameznika, ki se sooča z represivnimi sistemi. V svojih delih raziskuje protest, sistemsko nasilje, prisilne migracije, svobodo in telesni odpor. Njegovi performansi so bili predstavljeni na številnih pomembnih evropskih festivalih, od leta 2025 je član ansambla varšavskega Nowy Teatr. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Ali je mogoče naslov Aplavzi in klofute razumeti kot neposredno referenco na vse, kar ste pravkar poudarili? Bi lahko rekli, da naslov vzpostavlja metaforično razmerje med “klofuto” in “aplavzom” ter s tem odpira vprašanje, koliko konfliktov, napetosti oziroma soočenj je potrebnih, da bi bilo mogoče doseči neko obliko soglasja, priznanja oziroma v tem primeru “aplavza”? In ne nazadnje – ko sta začela snovati projekt, ali sta že predvidela, da bo predstava zaradi vojne v Ukrajini oziroma širšega geopolitičnega konteksta pridobila takšno aktualnost in posledično doživela takšen odziv oziroma uspeh?
Agnietė: To ni bilo razmišljanje, ki je stalo za naslovom Aplavzi in klofute. Seveda pa sva si želela, da bi bila predstava uspešna. Ko sva začela širiti prve informacije o projektu, ko sva začela delati na predstavi in komunicirati, da z Igorjem ustvarjava predstavo o odnosu med Belorusijo in Litvo, je to takoj vzbudilo zanimanje. Šlo je namreč za precej zanimiv zorni kot, saj se pri govorjenju o geopolitiki naše regije običajno osredotočamo na Rusijo in Belorusijo, Rusijo in Ukrajino, Ukrajino in tako naprej. Midva pa sva ponudila nekoliko drugačno perspektivo – opozorila sva, da tudi druge države v naši regiji doživljajo zahtevna obdobja, med njimi Litva, Belorusija in druge. Mislim, da je prav ta perspektiva pritegnila producente in širše občinstvo. Če govorimo o gestah, torej o ploskanju in klofutanju, je motiv klofute izhajal iz občutka krivde – iz izraza mea culpa, mea culpa, mea culpa. Kot je Igor omenil, v predstavi uporabljava minimalistični koreografski jezik in gibalni izraz. Ko sva oblikovala to gesto, sva razmišljala, kateri bi lahko bil njen drugi pomen oziroma njen nasprotni izraz.
Giba dveh rok na neki način sodelujeta, hkrati pa druga drugo poškodujeta. Tudi pri ploskanju, ki je vendarle tako vesel in pozitiven trenutek, moraš za ustvarjanje zvoka pravzaprav udariti z eno roko ob drugo.
Agniete
Nato sva prišla do giba dveh rok, ki na neki način sodelujeta, hkrati pa druga drugo poškodujeta. Tudi pri ploskanju, ki je vendarle tako vesel in pozitiven trenutek, moraš za ustvarjanje zvoka pravzaprav udariti z eno roko ob drugo.
Igor: V tem gibu je bilo torej veliko dualističnih oziroma nasprotujočih si idej, kar nama je bilo zelo zanimivo. Morda zato, ker zdaj poskušava reflektirati o procesu, o tem, kar se dogaja, in se je tudi med samim procesom oziroma med gostovanji pojavilo nekaj novih okoliščin v najinih življenjih.
Sprva sta imela različna pogleda na vprašanje sprejemanja občutka krivde – medtem ko je eden od vaju pričakoval, da bi ga moral drugi sprejeti, je drugi težko razumel, zakaj bi ga moral sprejeti. Je bilo prav spoprijemanje s tem vprašanjem oziroma z različnima pogledoma na kolektivno odgovornost za oba najzahtevnejši in morda tudi najbolj neprijeten del ustvarjalnega procesa? Ali bi kot ključni trenutek nelagodja težavnosti v procesu izpostavila kaj drugega?
Igor: Ja, mogoče je bilo najtežje prav to politično spoprijemanje. Nisva se prepirala v umetniškem smislu, nisva se zares prepirala, ampak sva vedela, kaj si drugi misli.
Mogoče je bilo v procesu najtežje prav to politično soočanje. Nisva se prepirala v umetniškem smislu, nisva se zares prepirala, ampak sva vedela, kaj si drugi misli.
Igor
Agnietė: Kaj je bil najtežji trenutek? Ko sva se odločala, kdo bo del ustvarjalne ekipe. Imela sva idejo, da želiva, da bi ljudje v ekipi prihajali iz različnih delov naše regije. Želela sva Beloruse, Ukrajince, Latvijce, Estonce – ljudi, ki doživljajo podobne stvari. Igor je predlagal kostumografinjo iz Belorusije. Pred začetkom tega procesa sem se posvetovala z enim od aktivistov v Litvi, ki je zelo dobro poznal tovrstne situacije. Veliko je vedel o političnem in zgodovinskem kontekstu Belorusije, Ukrajine itd. Poklicala sem ga in rekla: “Glej, ustvarjam ta duet s tem človekom. Mi lahko svetuješ, kako naj se tega lotim? Kako naj se znajdem v tej situaciji?” Povedal mi je nekaj stvari: “Ne sodeluj z ljudmi, ki še vedno živijo v Belorusiji, in ne nakazuj denarja v Belorusijo.” Igor pa je predlagal kostumografinjo, ki živi v Belorusiji. In jaz sem rekla, da je to moje pravilo in da tega ne morem. Potem pa je Igor rekel: “Ampak ona tam živi, ker je njen brat politični zapornik in je v zaporu, ona pa skrbi zanj. In za to potrebuje denar.” To je recimo plastičen primer, kako sva se skupaj, skozi proces učila in izobraževala.
Ali sta se med ustvarjalnim procesom kdaj soočala tudi z občutkom strahu oziroma z zavedanjem možnih posledic vajinega sodelovanja? Pri tem imam v mislih predvsem širši politični in geopolitični kontekst, pa tudi zelo konkretno situacijo, v kateri se kot beloruski umetnik zaradi političnih razmer ne morete varno vrniti v svojo državo. Ali je to zavedanje vplivalo na vajin proces ustvarjanja in na razmislek o tem, kakšne posledice bi lahko imelo vajino sodelovanje – tako za vas osebno kot tudi za vajino umetniško delo?
Agnietė: Ko sva se prijavila za sredstva iz Litve, sem imela nekaj pomislekov. Spomnim se, da sem pisala prijavo in napisala nekaj v smislu: “Povabili bomo belorusko skupnost in …” Potem pa sem se ustavila in si rekla: “To ni dobro. Nekaj je narobe.” Nato sem prijavo preoblikovala tako, da sem Igorja opisala kot mednarodnega umetnika. In ko sem se zalotila pri tem, sem pomislila: “O moj bog, razmišljam na tak način.” Prijavo sem morala napisati tako. Ne vem, morda bi jo sprejeli tudi, če bi jo napisala drugače, ampak imela sem ta mali strah, da nam ne bodo odobrili sredstev, ker sodelujem z Belorusom.
Čeprav predstava temelji predvsem na subtilnih in minimalističnih gestah, kako razumeta izrazne potenciale telesa v odnosu do jezika? Kaj lahko telo oziroma koreografski jezik izrazi ali artikulira na način, ki ga besedni jezik ne zmore?
Igor: Morda je tudi ena od skupnih točk v najini umetniški praksi to, da oba delava z izčrpanim in zatiranim telesom.
Ko poskušaš vse na svetu razložiti z besedami, pride trenutek, ko besede niso več dovolj. Takrat začne govoriti telo. Verjamem, da ko pri delu s telesom uporabiš izčrpanost oziroma metodo telesne izčrpanosti, telo začne govoriti samo zase.
Igor
Ko poskušaš vse na svetu razložiti z besedami, pride trenutek, ko besede niso več dovolj. Takrat začne govoriti telo. Verjamem, da ko pri delu s telesom uporabiš izčrpanost oziroma metodo telesne izčrpanosti, telo začne govoriti samo zase. S tem se vzpostavi tudi neka telesna empatija z občinstvom in na neki način občinstvo to takoj začuti.
Agnietė: Ja, ker v svojih praksah navadno ne uporabljava nekakšnega strogo koreografiranega gibanja, ampak, kot je Igor že povedal, delava z avtentičnim, izčrpavajočim gibanjem. Ko izbereva določeno gesto, ta občinstvu takoj posreduje določen občutek. Na primer, ko se udariva, koža takoj pordeči. Ne izrečeva niti ene besede, vendar občinstvo vidi, kako koža postaja vse bolj rdeča – konflikt na koži postaja vse močnejši. To je zelo močno sporočilo brez besed. Predstavo sva pravzaprav zasnovala tako, da je večina besedila na začetku, nato pa preideva v gibalni del. Pri tem sta nama zelo pomagala svetovalni režiser in dramaturg. Rekla sta nama: “Ko ne veš več, kaj bi povedal, uporabi telo.” Zato se začneva udarjati. Jaz rečem: “Ni dovolj.” On reče: “Ni dovolj.” In ko besede niso več dovolj, preprosto udariš samega sebe.
Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Kako pa je potekalo samo ustvarjanje predstave? Živita namreč v dveh različnih državah.
Igor: Mislim, da je bil proces dolg približno eno leto. Jaz živim in delam v Varšavi, ona pa v Vilni, zato sva se srečevala na nekaj različnih rezidencah.
Agniete: Ustvarjalni proces navadno traja približno osem do deset tednov. Midva pa sva imela
morda 17 tednov, tako da je bilo še vedno kar veliko časa. Imela sva podporo, imela sva zelo dobre rezidence, tako da sva imela srečo. Res se nisva mogla pritoževati. Na primer, svojega dramaturga sva vzela na Češko, potem sva šla na Dansko, s seboj sva pripeljala svojega skladatelja, šla sva v Italijo … Imela sva torej priložnost, da sva se procesu lahko res v celoti posvetila.
Igor: Za naju je bil dramaturg zelo pomemben in pomembno je omeniti, da je Britanec. V ta konflikt ni toliko vpleten, najina ustvarjalna ekipa pa je bila sestavljena tako, da je bil naš scenograf Ukrajinec, najin svetovalni režiser pa je napol Litovec, napol Rus. Želela sva imeti nekoga, ki je nekoliko zunaj vsega tega.
Agnietė: Vedno se tudi pošalimo: kdo bi bil boljši svetovalec za naju kot Britanec? (smeh)
Veliko gostujeta s to predstavo. Ali pri gostovanjih opažata pomembnejše razlike v interpretaciji predstave, ter v kolikšni meri na njeno recepcijo vplivajo lokalni politični kontekst, zgodovinske izkušnje in aktualni politični trenutek posamezne države?
Igor: Se in zelo zanimivo je opazovati, kako se predstava odziva na aktualno situacijo v različnih državah.
Agnietė: Pred gostovanjem v Berlinu sva bila na primer v Zürichu. Nemci so odraščali z močnim občutkom krivde zaradi svoje zgodovine. Zürich pa je znan po tem, da nevtralnost uporablja kot nekakšno univerzalno načelo. Po mestu so izvedli veliko oglaševalsko kampanjo. Ne spomnim se natančnih besed, vendar je bilo sporočilo približno: “Brez vojne, ohranimo nevtralnost, ne podpirajmo Ukrajine in se ne vpletajmo v konflikt z Rusijo.” Zelo močno promovirajo idejo, da bi morali vse najhujše probleme preprosto pustiti Evropi. Ljudje, ki ne sledijo radikalni desnici in pridejo na najino predstavo, vidijo vse to v drugačni luči. Mislim, da jih to precej prizadene.
Igor: Ko sva, na primer, ustvarjala predstavo v okviru rezidence na Danskem, sva imela dvotedensko rezidenco. Prav tam sva se odločila, da bo predstava precej neposredna in da bo vsebovala tudi nekakšno zgodovinsko lekcijo, kot si rekla. Nekateri so nama namreč rekli: “Resnično ne poznamo konflikta oziroma napetosti med Belorusijo in Litvo.”
Agnietė: Enako se je zgodilo v Italiji. In midva sva si rekla: “Aha, v redu, ne vedo vsi za te napetosti med najinima državama.” To je pač naravno. O drugih konfliktih ne vemo prav veliko. Mislim, da je sicer treba poudariti, da s to predstavo ne želiva razvrednotiti oziroma zasenčiti, kaj se dogaja drugod po svetu. Zavedava se vseh teh problematik, vendar želiva govoriti o svojih lastnih izkušnjah, o svojih problemih in konfliktih.
Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
V predstavi občinstvu ne ponudita enoznačne rešitve oziroma dokončnega odgovora, temveč skozi svoj odnos in uprizorjene dogodke odpirata prostor za razmislek o vprašanjih, ki jih naslavljata. Ali menita, da lahko prav takšen pristop – brez neposrednega podajanja rešitev ali vnaprej določenih interpretacij – v občinstvu vendarle vzpostavi določeno mero upanja?
Igor: Ne. Veliko ljudi med predstavo joče. Prinašava torej precej žalosti.
Bi rekla, da je to uspeh?
Agnietė: Občinstva ne želiva usmerjati. Najin dramaturg je v Gdansku povedal eno zelo dobro misel o tem, kako ustvarjava dialog.
Samo privilegirani in varni ljudje si lahko privoščijo mahati z belo zastavo. Midva tega privilegija nimava. Morava sprejemati precej radikalne odločitve. Na primer: “Ne bom govorila z rusko govorečimi umetniki ali ljudmi.” Vem, da se to lahko sliši radikalno, vendar v določeni situaciji potrebuješ precej radikalne odločitve, da se počutiš varno. Zato nimava možnosti ustvarjati predstav, ki bi bile nekakšna bela zastava.
Agnietė
Čeprav prihajava iz zelo različnih pozicij, morda občinstvo v tem načinu komunikacije vseeno najde nekaj upanja. Namesto da bi govorila, sva se poslušala. To je bistvo predstave. Morda ne ponujava odgovorov, vendar poskušava ljudem ponuditi nekaj drugega: poslušajte. Poslušajte ljudi iz vzhodne Evrope, poslušajte svoje sosede. Namesto da bi že vnaprej vedeli, kaj morate povedati, jih preprosto poskusite poslušati. In mislim, da odgovorov ne ponujava tudi zato, ker jih nimava. Ne veva, kako se bo vse skupaj razvilo.
Igor: Spomnim se, da je bilo ustvarjanje predstave zame zelo intenzivno in včasih precej težko. Veliko sva se pogovarjala in določene teme so me zelo močno zadele.
Agnietė: Spomnim se, da sem nekoč na Švedskem, kjer sem delala v Stockholmu, videla predstavo, v kateri so umetniki na odru mahali z belo zastavo. Takrat sem si zapisala: “Samo privilegirani in varni ljudje si lahko privoščijo mahati z belo zastavo.” Midva tega privilegija nimava. Morava sprejemati precej radikalne odločitve. Na primer: “Ne bom govorila z rusko govorečimi umetniki ali ljudmi.” Vem, da se to lahko sliši radikalno, vendar v določeni situaciji potrebuješ precej radikalne odločitve, da se počutiš varno. Zato nimava možnosti ustvarjati predstav, ki bi bile nekakšna bela zastava.
Po vsem, kar sta skozi ustvarjalni proces odprla – od vprašanj krivde in odgovornosti do različnih zgodovinskih izkušenj, strahov in političnih pozicij – se zdi, da je eden pomembnejših rezultatov vajinega sodelovanja tudi vajin medsebojni odnos. Kaj sta po vsem tem procesu odnesla drug od drugega in kako je to sodelovanje spremenilo vajin pogled na drugega, na vajino regijo in morda tudi na lastno pozicijo v njej?
Igor: Morda je to, kar sem se naučil v tem projektu ravno to, da ne gre za to, kaj sem pridobil iz najinega sodelovanja ali projekta in podobno. Spoznal sem prijatelja. Ko si človek v najinih letih in živiš kot priseljenec, je res težko najti novega človeka, za katerega lahko rečeš: “To je moj prijatelj.” Agnietė in številni člani ekipe so zame postali res dobri prijatelji.
Agnietė: Res je, to je zelo pomembno. To je danes, še posebej na umetniškem področju, precej redko. Delamo na toliko različnih projektih, ljudje se nenehno menjajo, zato je ostati prijatelj nekaj posebnega.
Oglas