Jajoi Kusama (22. marec 1929–14. avgust 2026). Foto: AP
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Jajoi Kusama je umrla 14. avgusta v bolnišnici v Tokiu, je sporočil njen studio, ne da bi navedel vzrok smrti. “Slikala je do svojih zadnjih dni, nikoli ni odložila čopiča in nadaljevala raziskovanje večne ljubezni in večne duše. Uresničili bomo želje Kusame ter s pomočjo umetnosti še naprej prinašali upanje in moč za prihodnost ljudem po vsem svetu,” je po poročanju tiskovne agencije Associated Press (AP) sporočil studio.
Oglas
“Slikala bom, dokler ne umrem”
Kusamo so označevali za pop art, avantgardo in feministko, če naštejemo le nekatere kategorije, ki so ji bile namenjene, a je večino teh zavračala kot ne povsem reprezentativne za svojo umetnost. Njen zaščitni znak so bili ponavljajoči se motivi v različnih oblikah, ki so spominjale na mreže, vrtince ali črve, najpogosteje pa pike, ki tako rekoč ponosno plešejo po njenih platnih, ali pa kot sijoče krogle ali pike svetlobe v njenih instalacijah, v vsej svoji živahni psihedelični slavi.
Pikice so čudovite. Želim ustvariti tisoč slik, morda dva tisoč, kolikor jih lahko ustvarim. Slikala bom, dokler ne umrem.
Jajoi Kusama
Njena dela so bila razstavljena po vsem svetu, vključno z newyorškima Muzejem moderne umetnosti (MoMA) in Muzejem ameriške umetnosti Whitney ter Muzejem Ludwig v Kölnu.
“Pikice so čudovite. Želim ustvariti tisoč slik, morda dva tisoč, kolikor jih lahko ustvarim,” je dejala leta 2012 v pogovoru za AP z otroškim, a resnim tonom. “Slikala bom, dokler ne umrem,” je še dodala umetnica, ki je bila znana tudi po svoji pojavi, ki sta jo zaznamovali značilna živo oranžna paž lasulja in seveda pikčasta obleka.
Pike kot del halucinacij vse od otroštva
Vztrajala je, da riše tako, kot vidi svet – prekrit s pikami, kar je bil del halucinacij, za katere je pravila, da jih ima vse od otroštva. Čeprav je bila po naravi sramežljiva, je bila vedno nesramno drzna pri uveljavljanju svoje bizarne vizije, ne le v tem, da se je desetletja držala sloga, ampak ga je tudi naredila dostopnega množicam.
V poznejših letih, ko je čas “dohitel njeno umetnost”, je uživala slavo. Podpisala je pogodbe z modnimi znamkami, kot je na primer Louis Vuitton, pa tudi z drugimi licenciranimi izdelki, kot so čajne skodelice, majice in obeski za ključe z njenimi ilustracijami, vključno z replikami lastne podobe, ki so bile uporabljene v izložbah in za druge marketinške namene.
Orjaška Jajoi Kusama na stavbi modne hiše Louis Vuitton v Parizu Foto: EPA
V domovini ovenčana z najvišjim priznanjem za umetnike
Dražbena hiša Christie’s je leta 2008 njena dela prodala na dražbi za 5,8 milijona dolarjev (nekaj manj kot 5 milijonov evrov). Leta 2016 so jo v domovini ovenčali z redom kulture, najprestižnejšo nagrado, ki jo podeljujejo japonskim umetnikom. Po prejemu nagrade je novinarjem povedala, da je bolj kot kdaj prej odločena, da se bo posvetila svoji umetnosti, in poudarila, da sta iskrenost in predanost, ki ju je izkazala v svojem osebnem življenju, ključna dela njene umetniške zapuščine.
Sorodna novica
Jajoi Kusama, pri 87 “v svoji drugi zlati dobi”, v Tokiu dobi svoj muzej
“Čutim, da mi je v življenju ostalo malo, a se še vedno bojujem do smrti za svojo umetnost. Dajem vse, kar imam, da se bo veliko ljudi še naprej zanimalo za mojo umetnost, tudi po moji smrti,” je še dodala. Leta 2017 so v Tokiu odprli tudi njen uradni muzej.
Zavračanje tradicionalnih ženskih vlog in selitev v ZDA
Jajoi Kusama se je rodila 22. marca 1929 v mestu Macumoto v prefekturi Nagano v družini srednjega razreda. Počutila se je nerazumljeno, saj so starši želeli, da se preprosto poroči. Želeli so ji kupiti kimono, ne barv in čopičev. Vedela je, da mora oditi, in za svoj cilj izbrala ZDA. Konec leta 1957 je najprej prispela v Seattle, nato pa se je na pobudo ameriške slikarke Georgie O’Keeffe preselila v New York.
V času njenega prihoda v New York je bila modna muha t. i. akcijsko slikarstvo (angl. action painting), za katero so bili značilni curki, zamahi in packe, ne pa pike. Leta je trpela revščino in prezrtost – vendar je še naprej vztrajala pri pikah.
Na ljudi in enkrat celo na konja je lepila papirnate kroge v svojih protivojnih performansih v poznih 60. letih preteklega stoletja, zaradi česar so bili nekateri aretirani zaradi obscenosti, a ji je to pomagalo pritegniti pozornost medijev. Poleg Georgie O’Keeffe se je spoprijateljila z umetniki, kot sta Andy Warhol in Joseph Cornell, ki so hvalili njen inovativni slog.
S 26 let starejšim Cornellom je razvila globoko romantično in umetniško vez. Njuno razmerje je trajalo približno desetletje, vse do njegove smrti leta 1972, a je bilo po njenih besedah pretežno platonsko in strastno na intelektualni ter čustveni ravni. Sicer pa se ni nikoli poročila in ni imela otrok.
Ena od znamenitih buč Jajoi Kusame. Foto: EPA
Prostovoljno življenje med psihiatrično ustanovo in svojim studiem
V New Yorku je živela in ustvarjala vse do leta 1973, ko se je zaradi slabšega zdravstvenega stanja vrnila v Tokio. Od leta 1977 je na lastno željo živela v psihiatrični bolnišnici v Tokiu, od koder je vsak dan odhajala v svoj bližnji studio in nemoteno ustvarjala vse do zadnjih dni življenja.
Z leti je Kusama ustvarila nenavadna, a osupljivo slavna dela, kot so Dekle iz makaronov, ženska figura, oblepljena z makaroni, ki izkazuje strah pred hrano, pa Vizionarsko cvetje, orjaški kipi zvitih tulipanov, in Zrcalni hodnik, soba z ogledali, ki ustvarja iluzijo polja faličnih izrastkov, posutih s pikami.
Kusama, ki je snemala tudi filme in izdala več romanov, je povedala, da ni bila prepričana, od kod ji ideje. Preprosto je vzela čopič in začela ustvarjati. Postopek je bil včasih tako skrivnosten, da je presenetila samo sebe, je povedala za AP.
Očarljivo razorožujoča mešanica ranljivosti in kljubovalnosti
Kljub sramežljivosti je dajala vtis, da ji je godilo, da je njena umetnost v središču medijske pozornosti in pohval, saj je kdaj novinarjem brala svoje pesmi ali pa se z navdušenjem lotevala svojih umetniških del za potrebe fotografiranja. Kot še poudarja AP, je bila Jajoi Kusama očarljivo razorožujoča mešanica ranljivosti in kljubovalnosti – v enem trenutku se je razglasila za umetniško revolucionarko, v drugem pa je zamrmrala: “Ves čas se tako zelo bojim vsega.”
Oglas