Če bi Tadeju Pogačarju uspelo majico vodilnega na španski Vuelti obdržati vse do cilja v Granadi, bi se vpisal v izjemno ekskluziven klub kolesarjev, ki so na Grand Touru vodili od samega začetka do konca. Zadnji, ki mu je to uspelo, je bil Tony Rominger na Vuelti leta 1994. Od takrat je minilo že 32 let.
Gre za dosežek, ki je v zgodovini tritedenskih dirk presenetljivo redek, v sodobnem kolesarstvu pa skoraj nepredstavljiv. Majica vodilnega pogosto menja lastnika že zaradi različnih profilov uvodnih etap, bonifikacij, taktiziranja favoritov in dejstva, da najboljši kolesarji velikokrat niti nimajo interesa, da bi jo prevzeli prezgodaj.
Bottecchii prvi, ki mu je to uspelo
Na Dirki po Franciji je prvi tak podvig uspel Italijanu Ottaviu Bottecchii leta 1924. Dobil je že uvodno etapo, oblekel rumeno majico in je do Pariza ni več prepustil nikomur. Tour ga tudi uradno navaja kot prvega kolesarja, ki je dirko vodil od začetka do konca. Pri tem velja dodati, da je imel Tour tistega leta le 15 etap, res pa so bile te po današnjih merilih nepredstavljivo dolge.
Bottecchiin dosežek je štiri leta pozneje ponovil Nicolas Frantz, ki je bil leta 1928 vodilni na vseh 22 etapah, leta 1935 pa še Romain Maes.
Potem se je zgodba končala. Vsaj če merilo razumemo povsem dobesedno.
Jacques Anquetil
Foto: Guliverimage
Obstaja namreč zanimiva zgodovinska posebnost, povezana z enim največjih imen francoskega kolesarstva. Jacques Anquetil je pred Tourom leta 1961 samozavestno napovedal, da bo vodstvo prevzel že prvi dan in ga obdržal vse do Pariza. In svojo napoved je skoraj dobesedno uresničil.
Prvi tekmovalni dan je bil razdeljen na dva dela. Dopoldansko etapo 1a je dobil njegov reprezentančni kolega André Darrigade, ki je bil po njej tudi prvi vodilni. Popoldne je sledil kronometer, na katerem je zmagal Anquetil, prevzel rumeno majico in je do Pariza ni več slekel.
Štirje junaki, ki so imeli škarje in platno Gira v svojih rokah
Na Giru so taki primeri štirje. Prvi kolesar, ki je na Giru vodil od prve do zadnje etape, je bil Costante Girardengo, ki mu je to uspelo leta 1919, ko je imela italijanska pentlja le deset etap. Osem let pozneje se je pod enak podvig podpisal Alfredo Binda, ki je leta 1927 vodil vseh 15 etap.
Pri obeh je potrebna pomembna opomba: rožnate majice dejansko nista nosila, saj so znamenito maglio rosa uvedli šele leta 1931, sta pa bila od prve do zadnje etape vodilna v skupnem seštevku.
Italijan Gianni Bugno je bil zadnji kolesar, ki je na Giru vodil od prve do zadnje etape.
Foto: Guliverimage
Na naslednjega takšnega kolesarja je moral Giro čakati več desetletij. Eddy Merckx je leta 1973 rožnato majico prevzel že po prvi etapi v belgijskem Verviersu in jo nato pripeljal vse do cilja v Trstu. Sedemnajst let pozneje je podvig ponovil Gianni Bugno. Italijan je leta 1990 dobil uvodni kronometer v Bariju, oblekel rožnato in je ni več slekel vse do Milana.
Od takrat na Giru tega ni ponovil nihče. Niti Tadej Pogačar, ki je na Giru dominiral leta 2024. Rožnato majico je namreč oblekel “šele” po drugi etapi.
Na Vuelti četverica, med njimi tudi Anquetil
Na Dirki po Španiji so vodstvo od začetka do konca držali Julián Berrendero leta 1942, Jacques Anquetil leta 1963, Freddy Maertens leta 1977 in Tony Rominger leta 1994.
Tony Rominger je zadnji kolesar, ki je na Grand Touru vodil vse od začetka do konca. Bilo je na Vuelti pred 32 leti.
Foto: Guliverimage
Berrendero je leta 1942 vodil vseh 17 etap, pri Anquetilu pa je zgodba podobna tisti s Toura dve leti prej. Tudi prvi dan Vuelte 1963 je bil razdeljen na dva dela. Po etapi 1a je vodil Španec Antonio Barrutia, nato pa je Anquetil dobil popoldanski kronometer 1b, prevzel vodstvo in ga do konca dirke ni več izgubil.
Maertensova Vuelta, kakršne si danes skoraj ne predstavljamo
Posebno poglavje v tej zgodbi predstavlja Freddy Maertens in njegova Vuelta leta 1977. Belgijec ni zgolj prevzel vodstva na samem začetku in ga obdržal do konca, vmes je osvojil kar 13 etap, vključno s prologom, ter dirko praktično spremenil v svojo osebno predstavo. Vodil je od prvega do zadnjega dne, ob skupni zmagi pa osvojil še razvrstitev po točkah.
Freddy Maertens je leta 1977 zmagal v skupnem seštevku Vuelete, “spotoma” pa osvojil še 13 etap.
Foto: Guliverimage
Sedemnajst let pozneje je njegov dosežek ponovil Tony Rominger. Švicar je Vuelto leta 1994 začel z zmago v prologu, prevzel takrat še rumeno majico vodilnega in je ni več oddal. Ob tem je dobil šest etap in še tretjič zapored osvojil Dirko po Španiji.
Bo Pogačar po 32 letih naslednji?
Zdaj se je pred podobno priložnostjo znašel Pogačar. Slovenec je letošnjo Vuelto odprl z zmago na prologu v Monaku, oblekel rdečo majico in jo po petih etapah še vedno nosi. Po silovitem napadu in zmagi v četrti etapi ima pred najbližjimi tekmeci že občutno prednost.
Če bi mu uspelo rdečo majico obdržati vse do cilja v Granadi 13. septembra, bi se vpisal v še en izjemno ekskluziven klub. A kot je namignil že po peti skupni zmagi na Touru, Pogačar klubov ne mara prav dolgo – in tudi v tem primeru bi verjetno skušal narediti vse, da bi meje tega kluba premaknil še višje.
Kolesarji, ki so na Giru, Touru ali Vuelti vodili vse od prve do zadnje etape:
Dirka po Franciji
Kolesar
Leto
Ottavio Bottecchi a
1924
Nicolas Frantz
1928
Romain Maes
1935
Jacques Anquetil*
1961
Dirka po Italiji
Kolesar
Leto
Costante Girardengo
1919
Alfredo Binda
1927
Eddy Merckx
1973
Gianni Bugno
1990
Dirka po Španiji
Kolesar
Leto
Julián Berrendero
1942
Jacques Anquetil*
1963
Freddy Maertens
1977
Tony Rominger
1994
* Anquetil je leta 1961 na Touru in leta 1963 na Vuelti vodstvo prevzel v drugem delu uvodnega dne, ki je bil razdeljen na dve polovični etapi. Prvi tekmovalni dan je tako končal kot vodilni, ni pa vodil po prav vsakem posameznem delu etape.
Preberite še: