PGD Hajdoše se lahko pohvali z izjemno tekmovalno tradicijo, saj imajo njihove ekipe pod svojim okriljem kar deset zlatih medalj z gasilskih olimpijad. Zmagoviti niz so nadaljevale tudi članice B, ki so letos v Avstriji pometle s konkurenco in znova dokazale, zakaj ime Hajdoše v gasilskih krogih vzbuja veliko spoštovanja. A gasilska olimpijada še zdaleč ni samo nekaj minut, ko tekmovalci stopijo na progo in pokažejo, kaj so natrenirali. Kot je v ŠOKkastu pojasnil njihov trener ter mentor Ivan Brodnjak, je tekmovanje pravzaprav le češnja na torti večdnevnega dogajanja. »Kdor se ne ukvarja z gasilstvom, se težko zaveda, kaj vse se tam v nekaj dneh zgodi,« je mogoče strniti njegovo pripoved o posebnem vzdušju. Z njim se strinja tudi Hilda Bedrač, ki je z ekipo članic B že četrtič osvojila zlato olimpijsko medaljo. Najboljše gasilske ekipe iz različnih držav se nastanijo skupaj, trenirajo, analizirajo nastope in se družijo. Hajdošani so bili nastanjeni v šoli, kjer je vsaka ekipa dobila svoj razred. V njem je skupaj spalo 12 ljudi, deset tekmovalk in dva trenerja, postelje pa so bile preproste zložljive vojaške postelje. Zasebnosti torej ni prav veliko, zato hitro nastanejo tudi zgodbe, ki jih tekmovalci še dolgo pripovedujejo. In prav pri spanju se je izkazalo, da ima gasilska olimpijada svoj povsem poseben »najpomembnejši pripomoček«.
Hilda Bedrač in Ivan Brodnjak iz PGD Hajdoše. Foto: Marko Feist FOTO: Marko Feist
Na klasičnih olimpijskih igrah kondomi, pri gasilcih pa čepki za ušesa
»Pred štirimi leti je bil najpomembnejši rekvizit, ne boste verjeli, čep za ušesa,« se je v smehu spomnil Brodnjak. Ko v istem prostoru spi ducat ljudi in nekdo smrči, lahko namreč dober spanec pred odločilnim nastopom hitro postane prava dragocenost. Primerjava s klasičnimi olimpijskimi igrami je skoraj neizogibna, saj so tam eden najbolj razvpitih brezplačnih pripomočkov že desetletja kondomi. Organizatorji jih v olimpijskih vaseh športnikom delijo vse od iger v Seulu leta 1988, predvsem v okviru ozaveščanja o varnem spolnem življenju. Na zimskih olimpijskih igrah Milano-Cortina 2026 so za približno 2900 športnikov pripravili 10.000 kondomov, zaloga pa je pošla že v nekaj dneh. Številke so bile na nekaterih prejšnjih igrah še precej višje, saj so jih v Riu leta 2016 razdelili rekordnih približno 450.000. V Parizu leta 2024 jih je bilo na voljo okoli 300.000. Hajdošani imajo medtem precej bolj praktičen problem: kako se pred najpomembnejšim nastopom naspati ob sotekmovalcih, ki ponoči niso ravno najtišji. Čez dan časa za počitek tako ali tako ni veliko, saj sledijo uradni treningi, preverjanje opreme in nenehno piljenje zadnjih podrobnosti. Potem pa napoči trenutek, zaradi katerega so garali mesece in zaradi katerega se v želodcu naseli tista prava olimpijska napetost.
Pred 7000 navijači pade kamen od srca
»Ko pride dan tekmovanja, je treba pokazati vse, kar znaš,« pravi Brodnjak, ki dobro pozna občutek, ko se odloča o medaljah. Pritisk je velik, še posebej ko veš, da te s tribun spremlja okoli 7000 navijačev in da doma za ekipo stiska pesti cela vas. »Ves čas si v tistem krču napetosti: ali boš uspel narediti vajo, ali boš razočaral navijače,« je opisal trenutke pred nastopom. Ko vaja uspe, pa pride občutek, ki ga je po njegovih besedah skoraj nemogoče opisati. »Ko veš, da si uspel in ti pade kamen od srca, je to neverjetno,« pravi. Takrat se tekmovalni pritisk spremeni v veselje, sprostitev in druženje z gasilci iz drugih držav. Slovenci pripravijo tudi svoj večer, kjer se ekipe srečujejo, izmenjujejo izkušnje, hitro pa se pojavi tudi harmonika. Prav na olimpijadi se po Brodnjakovih besedah še posebej začuti prijateljstvo med gasilci, ki jih povezuje nekaj precej večjega od rezultatov. Zadnji dan sledi še veličastna zaključna parada in podelitev medalj, trenutek, zaradi katerega se ves trud, neprespane noči in ure treningov nenadoma zdijo vredni vsega. In če sodimo po desetih zlatih odličjih Hajdoš, so v tem majhnem štajerskem kraju očitno zelo dobro ugotovili, kako se takšne olimpijske zgodbe končuje z zlatom.