Direktor ameriške Centralne obveščevalne agencije (Cia) John Ratcliffe je ta teden na nenapovedanem obisku v Moskvi ruske predstavnike opozoril, naj v odzivu na zastoj vojne v Ukrajini ne stopnjujejo konflikta z državami članicami Nata, predvsem z Estonijo, Latvijo in Litvo, poroča Politico. Po navedbah več virov, seznanjenih z vsebino srečanj, je bila prav nevarnost nadaljnje ruske eskalacije proti baltskim državam osrednja tema njegovega obiska.
Ratcliffe naj bi obenem Moskvo pozval k omejitvi vojaške in gospodarske podpore Iranu. Po navedbah britanskega uradnika in vira, seznanjenega s pogovori, je ameriški obveščevalni šef od ruskih predstavnikov zahteval, da nehajo Iranu dobavljati orožje in obrambno tehnologijo ter da se ne odzovejo pretirano na ameriške sankcije.
Obisk je tako povezal dve čedalje pomembnejši področji ameriško-ruskega strateškega soočenja: prihodnji razvoj vojne v Ukrajini in iransko-rusko vojaško sodelovanje.
Nenavadna diplomatska misija
Ratcliffov prihod v Moskvo je v Washingtonu in evropskih prestolnicah sprožil številna ugibanja, saj ameriška administracija obiska sprva ni javno potrdila, poroča Guardian.
Da je ameriško vojaško letalo prispelo v Moskvo, je bilo mogoče razbrati iz javno dostopnih podatkov o letih, posnetki diplomatskega spremstva pa so se pojavili na družbenih omrežjih. Po teh podatkih je letalo C-17, s katerim je Ratcliffe pripotoval v Moskvo, pred tem vzletelo iz Latvije.
Kremelj je pozneje potrdil, da so potekali stiki med ameriškimi in ruskimi obveščevalnimi strukturami, vendar je tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov zanikal, da bi se Ratcliffe srečal z Vladimirjem Putinom. Razloga za obisk ni razkril in je poudaril, da bi bilo morebitne spremembe v širših ameriško-ruskih odnosih za zdaj prezgodaj napovedovati, poroča CNBC.
Ratcliffov prihod v Moskvo je v Washingtonu in evropskih prestolnicah sprožil številna ugibanja, saj ameriška administracija obiska sprva ni javno potrdila. FOTO: Nathan Howard/Reuters
Tudi ameriški predsednik Donald Trump je pomen obiska javno zmanjšal, piše Guardian. Opisal ga je kot »polrutinskega« in dejal, da je cilj predvsem prizadevanje za končanje vojne v Ukrajini.
Zavrnil je ugibanja, da naj bi Ratcliffe v Moskvo odpotoval zaradi neposrednega opozorila Putinu pred napadom na Nato ali zaradi pridobivanja ruske podpore ameriškim sankcijam proti Iranu. Hkrati je priznal, da bi obisk lahko prinesel konkretne rezultate.
Razlika med Trumpovim javnim opisom in informacijami virov, ki so seznanjeni z vsebino srečanj, je pomembna, poudarja Politico. Medtem ko Bela hiša obisk predstavlja kot del širših prizadevanj za končanje vojne, naj bi Ratcliffe ruski strani zelo konkretno posredoval opozorilo glede napadov na članice Nata.
Baltske države so najobčutljivejša točka
Posebna pozornost Estoniji, Latviji in Litvi ni naključna, še dodaja Politico. Baltske države so med najodločnejšimi podpornicami Ukrajine in zaradi geografske bližine Rusiji sodijo med članice Nata, ki so najbolj izpostavljene morebitnemu ruskemu pritisku.
Oborožen napad na katero koli članico Nata načeloma sproži načelo kolektivne obrambe iz 5. člena severnoatlantske pogodbe. Prav zato bi bil neposreden ruski vojaški napad na baltsko državo bistveno nevarnejši od nadaljevanja sedanjega konflikta v Ukrajini: lahko bi sprožil neposreden spopad med Rusijo in Natom ter s tem dramatično razširil vojno.
Baltske države so med najodločnejšimi podpornicami Ukrajine in zaradi geografske bližine Rusiji sodijo med članice Nata, ki so najbolj izpostavljene morebitnemu ruskemu pritisku. FOTO: Yves Herman/Reuters
Rusija tudi brez formalnega vojaškega napada že več let uporablja različne oblike delovanja pod pragom odprte vojne. Mednje sodijo kibernetski napadi, sabotaže, vplivne operacije in druge oblike hibridnega pritiska. Prav takšne aktivnosti omogočajo Moskvi, da preizkuša odpornost evropskih držav, ne da bi nujno sprožila odziv, ki bi ga bilo mogoče enoznačno opredeliti kot oborožen napad.
V zadnjih tednih so se evropske skrbi še povečale zaradi ruskih groženj državam, ki podpirajo Ukrajino, dodaja Guardian. Ratcliffovo sporočilo Moskvi je zato mogoče razumeti kot poskus postavitve jasnejših meja glede tega, kako daleč lahko Rusija stopnjuje pritisk na evropske zaveznice.
Iran postaja drugi pomembni del ameriškega pritiska
Druga os Ratcliffovega obiska je bil Iran, poroča CNBC. Washington si prizadeva omejiti gospodarske in vojaške povezave Teherana z državami, ki mu omogočajo dostop do tehnologije, orožja in mednarodnih trgov.
Ameriški finančni minister Scott Bessent je v ponedeljek zagrozil z občutnim razširjanjem sankcij proti državam, ki bodo nadaljevale gospodarske povezave z Iranom. Gre za tako imenovane sekundarne sankcije, s katerimi lahko ZDA kaznujejo tudi podjetja in države, ki niso neposredno ameriški subjekti, vendar poslujejo z Iranom.
Rusija je pri tem posebej pomembna. Moskva in Teheran sta v zadnjih letih poglobila vojaško in gospodarsko sodelovanje, tudi na področju brezpilotnih letal in obrambne tehnologije.
Za Washington je bistveno vprašanje, ali je mogoče z neposrednim dialogom z Moskvo hkrati preprečiti širitev vojne, pritisniti na Rusijo zaradi Irana in ohraniti verodostojnost zavezništva Nato. FOTO: Jonathan Ernst/Reuters
Po poročilih naj bi Rusija Iranu dobavljala material za krepitev njegovih zmogljivosti brezpilotnih letal, obstajali pa naj bi tudi indici o ruskem prispevku k iranskim zmogljivostim za natančno določanje ciljev ameriških sil na Bližnjem vzhodu.
Za Washington je zato rusko sodelovanje z Iranom vse pomembnejše strateško vprašanje. Učinkovitost ameriškega sankcijskega pritiska je namreč deloma odvisna od tega, ali bodo velike države, kot sta Rusija in Kitajska, pripravljene sodelovati pri omejevanju iranskih gospodarskih tokov.
Obisk v kontekstu vse nevarnejše vojne
Ratcliffe je v Moskvo odpotoval v času, ko se vojna v Ukrajini znova nevarno širi po obsegu in intenzivnosti napadov. Rusija in Ukrajina izvajata vse več raketnih in brezpilotnih napadov na cilje daleč od neposredne frontne črte.
Ruske sile so v zadnjih tednih okrepile raketne in brezpilotne napade na ukrajinska mesta, medtem ko je Ukrajina izvajala napade na rusko energetsko infrastrukturo in druge strateške cilje. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski opozarja, da Moskva pripravlja nadaljnjo eskalacijo, in zahodne države poziva k okrepljenim sankcijam ter hitrejši dobavi sistemov zračne obrambe.
Takšno stopnjevanje povečuje nevarnost, da bi se konflikt razširil tudi zunaj Ukrajine. Posebej problematične so operacije, ki lahko prizadenejo evropske države, ne da bi bile formalno opredeljene kot začetek vojne. Prav na tem področju se prepletata ruska uporaba hibridnih metod in ameriška skrb za verodostojnost odvračanja Nata.
Primerjava z obiskom Williama Burnsa
Ratcliffov obisk ima tudi pomemben zgodovinski precedens, dodaja Politico. Njegov predhodnik na čelu Cie, William Burns, je novembra 2021 odpotoval v Moskvo, kjer je Vladimirja Putina posvaril pred posledicami morebitne invazije na Ukrajino. Tri mesece pozneje je Rusija začela obsežno invazijo.
Primerjava obeh obiskov je zato neizogibna, vendar njun položaj ni povsem enak. Burns je leta 2021 skušal preprečiti nekaj, kar se še ni zgodilo; Ratcliffe zdaj komunicira z Moskvo po več letih vojne, ko se je nevarnost neposrednega širjenja konflikta na članice Nata povečala.
Hkrati je Ratcliffe v Washingtonu praviloma razumljen kot izrazitejši zagovornik tršega pristopa do Rusije. Njegova vloga v Moskvi zato kaže, da Trumpova administracija kljub bolj nepredvidljivemu odnosu predsednika do Kremlja potrebuje neposredne komunikacijske kanale z ruskim vodstvom.
Trumpov odnos do Moskve se spreminja
Trump je bil v preteklosti pogosto v sporu z ameriško obveščevalno skupnostjo glede Rusije in je večkrat izražal bistveno bolj optimističen pogled na Putina, kot so ga zagovarjale ameriške obveščevalne službe, piše Guardian. V drugem mandatu pa je njegovo potrpljenje z ruskim predsednikom očitno manjše, predvsem zato, ker mu kljub številnim diplomatskim prizadevanjem ni uspelo hitro končati vojne.
Trump je bil v preteklosti pogosto v sporu z ameriško obveščevalno skupnostjo glede Rusije in je večkrat izražal bistveno bolj optimističen pogled na Putina, kot so ga zagovarjale ameriške obveščevalne službe. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters
Ratcliffov odhod v Moskvo je v tem kontekstu mogoče razumeti kot uporabo obveščevalnega kanala za diplomacijo. Takšni kanali so lahko uporabni prav zato, ker omogočajo neposredne in diskretne pogovore tudi v obdobjih, ko so formalni politični odnosi močno zaostreni.
Da so tovrstni stiki možni tudi v času globokega konflikta, je potrdil Peskov, ki je dejal, da komunikacija med obveščevalnimi službami pogosto traja tudi v najtežjih obdobjih dvostranskih odnosov.
Ratcliffov obisk sam po sebi še ne pomeni preboja v odnosih med Washingtonom in Moskvo niti ne nakazuje, da je Rusija pripravljena spremeniti svojo politiko. Pomembnejše je sporočilo, ki ga je Washington po različnih kanalih poslal Moskvi: vojna v Ukrajini ne sme prerasti v neposreden konflikt z Natom, hkrati pa ZDA od Rusije pričakujejo omejevanje vojaške podpore Iranu, ugotavlja Politico.
Obisk tako predstavlja nenavadno kombinacijo obveščevalne diplomacije, odvračanja in kriznega upravljanja. Njegov pomen bo mogoče oceniti šele glede na nadaljnje ravnanje Moskve: predvsem glede intenzivnosti ruskih napadov na Ukrajino, morebitnih hibridnih operacij proti evropskim državam ter nadaljevanja vojaškega sodelovanja z Iranom.
Za Washington je bistveno vprašanje, ali je mogoče z neposrednim dialogom z Moskvo hkrati preprečiti širitev vojne, pritisniti na Rusijo zaradi Irana in ohraniti verodostojnost zavezništva Nato. Prav ta trojni cilj pojasnjuje, zakaj je lahko kratek in navidezno »polrutinski« obisk direktorja Cie v Moskvi precej pomembnejši, kot želi javno priznati Bela hiša.