Američan Quincy Sandbank je imel dovolj občutka, da so številni sodobni izdelki narejeni predvsem tako, da zdržijo »dovolj dolgo«. Da bi preveril svojo teorijo, si je omislil precej nenavaden poskus: kupil je mercedesa-benza 190 E 2.6 iz leta 1991. Njegovo izhodišče je preprosto: »Ne izdelujejo jih več tako kot nekoč.«
Za avtomobil je odštel 7.100 dolarjev in se lotil popravil. Izbira 190 E ni bila naključna. Mercedes W201 oziroma »baby benz«, kot so ga nekoč poimenovali v ZDA, še danes velja za enega od simbolov obdobja, ko je znamka slovela po izredno robustni izdelavi.
Tudi Mercedesovi arhivi potrjujejo, da pri razvoju niso varčevali. W201 je bil ob nastanku najzahtevnejši in najdražji razvojni projekt znamke do tedaj, inženirji pa so morali v precej manjši in lažji avtomobil prenesti standarde kakovosti, udobja, varnosti in zanesljivosti večjih mercedesov.
Star je 35 let in tega ne more povsem skriti
Seveda Sandbank ni kupil časovne kapsule. Njegov 190 E je potreboval kar nekaj popravil. Klimatska naprava ni delovala, motor je imel svoje muhe, počilo mu je vetrobransko steklo, ukvarjal se je tudi z brisalnikom in drugimi malenkostmi. Ko potegne črto pod nakup in popravila, je za avtomobil porabil približno 10.000 dolarjev. Toda prav zato je zgodba zanimivejša. Ne gre namreč za lepo ohranjen muzejski primerek, ki je tri desetletja stal pod ponjavo. Gre za 35 let star avtomobil, ki
kaže svojo starost, obenem pa Sandbanka vedno znova preseneča z občutkom trdnosti, predvsem v notranjosti. Stikala, sedeži, kljuke in drugi deli po njegovih besedah še vedno delujejo tako, kot bi pričakoval od avtomobila, ki je bil narejen z mislijo na zelo dolgo uporabo. Ni vse popolno, a notranjost kljub starosti še vedno deluje presenetljivo čvrsto in kakovostno.
Če imamo danes boljšo tehnologijo, zakaj ne tudi trajnejših avtomobilov?
In tu pride Sandbank do vprašanja, zaradi katerega je avto sploh kupil. Danes imamo boljše materiale, natančnejše računalniške simulacije, naprednejša maziva in proizvodnjo, o kateri so lahko inženirji v osemdesetih letih samo sanjali. Logično bi bilo torej pričakovati, da bodo novi avtomobili zdržali še dlje. Toda stvar ni tako preprosta. Sandbank meni, da se je spremenila predvsem ekonomika proizvodnje. Izdelati nekaj bistveno robustneje, kot je potrebno, pomeni več materiala, več stroškov
in praviloma tudi manjšo maržo. Če določen sestavni del svojo nalogo zanesljivo opravlja dovolj dolgo, ni veliko ekonomskega razloga, da bi bil dvakrat težji, dražji in skoraj neuničljiv.
Novi avtomobili imajo nekaj, česar 190 E nima
Po drugi strani pa bi bilo precej nepošteno trditi, da je star mercedes zato kar boljši avtomobil. Ni. Današnji avtomobili so bistveno varnejši, čistejši, zmogljivejši in udobnejši. Imajo radarje, kamere, sisteme za preprečevanje trkov, ogromno elektronike in računalnike, ki vsako sekundo nadzorujejo kup stvari, za katere 190 E niti ne ve, da obstajajo. Toda vse to ima svojo ceno.
Sodobni avtomobil je veliko bolj zapleten stroj. Marsikatero težavo lahko pri starem mercedesu človek razume že z nekaj osnovnega znanja in orodja. Pri novem avtomobilu se lahko zgodba hitro konča pri diagnostičnem računalniku, specialnem orodju in obisku servisa.
Je torej dokazal svojo teorijo?
Ne povsem.
Samo en 35 let star mercedes seveda ne more dokazati, da so bili vsi avtomobili nekoč boljši ali vzdržljivejši. Tudi Sandbankov primerek je že zahteval več popravil in sam priznava, da tako starega avtomobila ne bi priporočal kot edinega avtomobila v gospodinjstvu. Toda nekaj mu je vendarle uspelo pokazati. Mercedes 190 E je nastal v času, ko je bil občutek robustnosti eden pomembnih delov identitete znamke. In ko po treh desetletjih še vedno sediš v avtomobilu, v katerem stikala kliknejo,
vrata se zaprejo s tistim značilnim težkim zvokom in notranjost ne daje občutka, da bo vsak čas razpadla, je precej lahko razumeti, od kod izvira znameniti stavek: »Danes jih ne delajo več tako.«